Prve poletne počitnice

Včeraj sem bil gost na okrogli mizi o GSO-jih, ki jo je organiziral Evropski forum Socialnih demokratov v Centru Evropa v Ljubljani - mogoče res nisem stresal navdušenja nad GS rastlinami, a upam, da je bilo jasno, da sem za in da imam za to resne argumente... pri nekaterih razpravljalcih pa razen tega, da so zaskrbljeni in da so proti, argumentov v glavnem nismo slišali... Treba se bo še veliko pogovarjati; tokrat je bila ena ura in pol povsem premalo, da bi osvetlili vse vidike (ne)varnosti GS rastlin.

Jutri in pojutrišnjem bom v Bruslju na sestanku o novih biotehnoloških tehnikah (upam, da se bomo izvlekli iz razprav, v katerih na koncu ni več konsenza niti o tem, kaj je nukleinska kislina), potem pa dva tedna počitnic!
Upam, da greste kmalu tudi vi! Se vidimo po 6. juliju!

Odkod se je vzela mehiška gripa?

Angleški in hongkonški raziskovalci s področja molekularne evolucije so s sodelavci analizirali nukleotidna zaporedja različnih doslej znanih oblik virusov influence A, ki so napadali prašiče in ta zaporedja primerjali z zdaj pandemično 'prašičjo gripo' (H1N1), ki lahko okuži človeka. Izkazalo se je, da je skupni prednik prašičjih in sedanje mehiške gripe razvil v obdobju med 9 in 17 leti (pri virusih gre evolucija seveda precej hitreje kot pri rastlinah ali živalih, pa tudi razlike med izolati so lahko zelo majhne). Članek bo objavljen v reviji Nature, spletna verzija pa je bila objavljena prejšnji četrtek. Poljuden komentar so objavili med drugim pri Reutersu.

Avtorji menijo, da bi morali biti bolj pozorni na razvoj virusa gripe pri prašičih, saj bi bilo mogoče že pred leti napovedati razvoj nove, za človeka nevarne oblike virusa. Ko se je nekaj let nazaj v Aziji pojavila ptičja gripa (H5N1), so mnogi epidemiologi in virologi svarili, da bi ta oblika lahko mutirala v za človeka visokopatogeno obliko - pa vendar se to ni zgodilo.

Natančna analiza zaporedij je pokazala, da so pri prašičih že prej obstajale oblike virusa, za katere bi lahko rekli, da so kombinacija človeških, ptičjih in prašičjih virusov, do okužb ljudi pa je najverjetneje prišlo že več mesecev preden so sprožili alarm zaradi širjenja bolezni med ljudmi v Mehiki - predvidevajo, da je to bilo januarja letos. Za hiter razvoj novih oblik virusa naj bi bilo delno krivo tudi živahno trgovanje z živimi živalmi med različnimi deli sveta. Ob tem avtorji omenjajo, da se je virus razvil postopno, preko več podobnih predhodnih oblik in da to ne podpira teorije, da je bil virus pripravljen umetno.

Sejem tržne genetike

Danes se je v Bostonu začela prva konferenca tržne genetike, ob tem pa bo potekal tudi sejem izdelkov in predstavitev uslug s področja genetike za široki trg. V treh dneh se bodo zvrstila predavanja in delavnice, ki bodo osvetlile pravne in ekonomske vidike dajanja genetskih testov na trg, hkrati pa se bodo predstavila podjetja z novimi in inovativnimi izdelki. Na spremljajoči razstavi se predstavljajo nekateri največji proizvajalci s tega področja, pa tudi raziskovalne organizacije, ki odkrivajo nove tarče za zdravljenje in diagnostiko.
Poročilo s kraja dogajanja je objavljeno na straneh časopisa Technology Review.

BioNovice

Že nekaj časa je na spletu nov blog - BioNovice, ki precej redno poroča o novostih iz sveta ved o življenju v povezavi z industrijo - "kjer se srečata bioznanost in bioindustrija", kot pravi avtor v podnaslovu. Blog ureja mladi raziskovalec na Institutu "Jožef Stefan", mikrobiolog Borut Jerman. Tem mu gotovo ne bo zmanjkalo, zato vas vabim k ogledu tudi jaz.

Zakaj se mak ne opraši sam?

Tri dni nazaj je kot spletna predhodna objava pri reviji Nature izšel članek britanske raziskovalne ekipe, v katerem avtorji razlagajo, zakaj se pri poljskem maku ne more zgoditi, da bi prišlo do oprašitve z lastnim pelodom. Še posebej zanimivo se mi je zdelo, da je med avtorji tudi pred leti naša študentka (diplomirala je avgusta 2007) Sabina Vatovec, ki zdaj pripravlja doktorat na Univerzi v Birminghamu.

S tem, ko so številne višje rastline razvile sistem, ki preprečuje oploditev s pelodom iste rastline, se je zmanjšala nevarnost izgubljanja genetske raznolikosti, izražanja recesivnih genov in akumulacije dednih anomalij (t.im. 'inbriding'). Mehanizem, ki onemogoča samooprašitev, pa je zelo zapleten. Odločilne so razlike v lokusu S, za katerega obstaja veliko različnih alelov. Če sta proteina, zapisana v lokusu S, pri pelodu in pestiču (slika) enaka, ne pride do oploditve, če pa sta različna, je oploditev mogoča. Protein, zapisan na lokusu S pri pestiču je sorazmerno majhen, njegovo delovanje pa je v primeru, da prepozna pelod iste rastline, povezano s signalno kaskado, ki vključuje kalcijeve ione in ki privede do programirane celične smrti.

V članku, ki ga omenjam, so opisali, kako so klonirali gene za tri variante alelov z lokusa S cvetnega prahu. Ugotovili so, da so ti sorodni alelom lokusa S pestiča in da so se verjetno v evoluciji razvili sočasno. Protein z maso 20 kDa je predvidoma vsidran v celično membrano, zunajcelični del pa interagira z zrcalno površino proteina pestiča.

Glede na to, da se zdi, da so rastline preprosti organizmi, je na prvi pogled nenavadno, da tako dolgo znanega pojava kot je nekompatibilnost lastnega peloda, niso raziskali že prej. V resnici pa so rastline s svojimi velikimi in pogosto podvojenimi genomi, počasno rastjo in razmnoževanjem relativno slabo raziskani organizmi, ki gotovo skrivajo še precej zanimivosti.