Pomivalni stroj kot evolucijski stroj

Pred dnevi je slovenske (1, 2) in svetovne (3, 4) medije dosegla novica o odkritju slovenskih raziskovalk (pod vodstvom prof. Nine Gunde-Cimermanove z Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani), da je v pomivalnih strojih mogoče najti številne mikroorganizme, med njimi tudi dve za zdravje nevarni. O tem je poročalo celo ameriško ministrstvo za zdravje na svoji spletni strani.

Nedvomno gre za zanimivo najdbo, ki bo (še dodatno) uveljavila našo raziskovalno skupino v krogih mikrobiologov, ki se ukvarjajo z življenjem v ekstremnih življenjskih pogojih. Hkrati pa najdba odpira veliko vprašanj glede evolucije, morda pa tudi zdravstvene varnosti gospodinjskih aparatov. Nekaj o tem je v pogovoru za MMC RTV SLO povedala tudi prof. Gunde-Cimermanova, ki je pri obdelavi podatkov sodelovala z nizozemskimi raziskovalci, ki so vodilni na področju poznavanja črnih kvasovk.

Raziskava, ki je nastala verjetno predvsem iz radovednosti, je lep primer, kako je mogoče z ne izrazito sofisticiranimi pristopi priti do odmevnih rezultatov, ki so zanimivi za vsakogar in jih je celo mogoče predstaviti na enostaven način, ne da bi nujno posegali v bistvo raziskave. Številni raziskovalci namreč poskušajo ugotoviti podrobnosti procesov, ki so skriti nestrokovnjakom in jih je zelo težko razložiti.

Čeprav je odveč bojazen, ki se skriva za naslovi v medijih, kot na primer: Pomivalni stroj me hoče ubiti, je res, da je za večino ljudi pomivalni stroj tisti del kuhinje, kjer res ne bi pričakovali mikrobov. In zelo verjetno jih tam tudi ni, dokler se ne lotite gumijastih tesnil. Ta sicer delno so v stiku z agresivnimi sredstvi za pomivanje, temperatura tam utegne biti nekoliko nižja kot v sredini, razen tega pa curki vroče vode do tesnil ne sežejo in ne morejo mehansko odstraniti mikrobov. Tesnila so torej področje, ki predstavlja zelo selektivno življenjsko okolje, saj večina mikrobov tam ne preživi, preživijo pa lahko tisti, ki so prilagojeni na bazično okolje in visoke temperature. Če se bojite teh mikrobov, potem je preprosta rešitev (čeprav ne absolutna), da po končanem strojnem pomivanju z detergentom obrišete tesnila in krpo temeljito sperete. Gliv seveda na posodi, ki jo sveže oprano in posušeno vzamete iz stroja, ne bi pričakovali in jih zelo verjetno tam tudi ni, tako da so napletanja o tem, kako nevarne so glive iz pomivalnih strojev, bolj akademska. Možno pa je seveda vse, tudi to, da pri čiščenju tesnil kakšna kvasovka pride skozi morebitne poškodbe na koži v telo.

Kuhinja je z mikrobi bogato okolje. Natančnejši pogled v hladilnik, v napo in v odtok pomivalnega korita bi gotovo razkril stotine različnih mikroorganizmov: veliko dela za metagenomske raziskave, ki bi podobno, kot so že analizirali najrazličnejša naravna okolja (oceane, prst, prebavila), lahko preverili tudi, kaj vse živi v naših kuhinjah.

Razen najpogosteje omenjenih (za zdravje ljudi z močno oslabljenim imunskim odgovorom) dveh nevarnih vrst črnih kvasovk iz rodu Exophiala so raziskovalci odkrili še vrsto drugih mikroorganizmov. Analiza 189 pomivalnih strojev (večina jih je bila v slovenskih domovih, precej pa tudi drugje po svetu) je pokazala, da so glive prisotne na tesnilih v 62 % primerov, Exophiala (vsaj ena od obeh nevarnih vrst) pa v 56 % strojev, ki so vsebovali glive. (Te kvasovke sicer rastejo počasi, zato njihova prisotnost včasih v obliki črnega filma kaže na neredno čiščenje stroja.) Rezultati bodo objavljeni v reviji Fungal Biology (članki niso prosto dostopni).

Raziskava glivnega mikrobioma pomivalnega stroja je bolj kot s stališča zdravja verjetno zanimiva zato, ker je pokazala, da je človek s selekcijskim pritiskom, ki ga predstavlja okolje delujočega pomivalnega stroja, verjetno povzročil hitrejšo evolucijo ekstremnim pogojem prilagojenih mikrobov. To je sicer tema drugega članka v reviji Fungal Biology, ki je še v tisku, tako kot še dva druga članka iste raziskovalne skupine, ki je torej zelo uspešna. Faktor vpliva revije je 2,921, s čimer se uvršča na 4. mesto med 19 revijami s področja mikologije.

Globine ne samevajo

Da so morske globine poseljene do neverjetnih globin, že dolgo vemo. Za zemljo pa je večinoma veljalo, da so pogoji za življenje primerni le v povsem zgornjem sloju, v zmernih globinah (nekaj metrov) pa bi lahko preživeli samo še mikrobi. Pogledi na poseljenost zemeljske skorje pa se spreminjajo.

V globinski vodi, ki vre iz globine več kilometrov in so jo zajeli v južnoafriških rudnikih zlata, so namreč našli večcelično bitje, pol milimetra velikega nematoda (valjastega črva, po domače: glisto), za katerega so prepričani, da ni v vodo prišel v rudniškem sistemu, pač pa res živi v globinski vroči vodi. Odkritje je tako pomembno, da je o njem prejšnji teden poročal celo Nature. Žival(co) so poimenovali Halicephalobus mephisto, voda, v kateri živi, pa naj bi bila stara več tisoč let.

V globini, kjer živi ta drobna glista, niso pričakovali tako kompleksnih živih bitij, čeprav je res, da so v zadnjih letih v globinskih sistemih v Mehiki že našli sorodne organizme. Še vedno pa ni jasno, kako pogosti so valjasti črvi v globinskih vodah morda tudi drugod po svetu. Prisotnost večceličnih organizmov globoko pod zemeljsko površino odpira nova vprašanja glede morebitne prisotnosti živih bitij v globinah drugih planetov, na primer Marsa.

H. mephisto živi v vodi, ki vsebuje 100-krat manj kisika kot na primer morska voda. Prehranjuje se z bakterijami, razmnožuje pa se nespolno, so odkrili belgijski in ameriški znanstveniki.

Sicer so predstavniki rodu Halicephalobus znani; nekateri lahko živijo parazitsko in povzročajo zdravstvene težave pri živalih in človeku (npr. H. gingivalis povzroča encefalomielitis predvsem pri konjih).

Novico povzemam pretežno po objavi na spletni strani The Scientist, ta pa temelji na članku, objavljenem v reviji Nature.