Leta 2012 nov poljudnoznanstveni dogodek

Ta teden je bil prvi sestanek pripravljalnega odbora za organizacijo enodnevnega dogodka, ki bo verjetno zanimiv za številne obiskovalce tega bloga. Slovensko biokemijsko društvo se je namreč odločilo, da bo naredilo velik korak v smeri popularizacije biokemije in molekularne biologije. Predvidoma 27. septembra 2012 bo ves dan mogoče spremljati kratka predavanja o raziskavah s področja molekularnih ved o življenju. Za razliko od 'pravih' znanstvenih srečanj, kjer raziskovalci govorijo raziskovalcem, bomo predstavili svoje delo na tak način, da ga bo mogoče razumeti tudi nestrokovnjakom. 

Če bo vse tako, kot smo se dogovorili na sestanku, bomo med drugim predstavili tudi študijske programe s širšega področja molekularnih ved, besedo pa bodo razen uveljavljenih raziskovalcev dobili tudi srednješolci, ki so opravili raziskovalne naloge, študenti z zanimivimi idejami in diplomami ter doktorski študenti, ki bodo predstavili svoje raziskave. Upamo, da bo zanimanje za sodelovanje veliko in da bomo lahko izbrali za predavanja najbolj zanimive, pa tudi čim bolj raznolike teme.

Načrt je, da bi januarja pripravili spletno stran z osnovnimi podatki, rok za prijave bo 15. maj, potem pa bomo organizatorji pregledali prijave in pred poletjem pripravili preliminarni program. 

Se vidimo septembra - če pa sami delate na področju molekularnih ved o življenju in mislite, da bi svoje delo znali predstaviti na poljuden način, se ne pozabite prijaviti! Dogodek bo brezplačen, samo za obisk se ne bo treba posebej prijaviti, povzetke prispevkov pa bomo objavili na spletu kot publikacijo v formatu PDF.

... in kako je bilo z dinozavrom?

Saj je logično nadaljevanje včerajšnje zgodbe, samo - bila bi predolga, pa tudi zato nisem smel pisati o tem, ker sem danes na pisnem izpitu postavil vprašanje prav iz te teme (da ne bi kdo rekel, da mora kdor hoče narediti izpit iz DNA-tehnologije, nujno brati moj blog).

Japonski raziskovalci torej želijo v naslednjih petih letih ustvariti mamuta iz DNA, dobljene iz ostankov tkiv mamutov, ki so več tisoč let želi v zamrznjeni zemlji v vzhodni Sibiriji. Kaj pa Američani? Avgusta letos se je v nekaterih spletnih virih pojavila novica, da naj bi na Floridski univerzi v Gainesvillu (ki je sicer precej znana univerza) objavili, da imajo v laboratoriju nič manj kot kloniranega dinozavra!!!

Baje naj bi predstavnik univerze izjavil, da jim je uspelo klonirati apatozavra (včasih smo jim rekli brontozaver). To naj bi naredili tako, da so iz apatozavrovih kosti, ki so jih imeli razstavljene v univerzitetnem naravoslovnem muzeju, izolirali DNA in jo injicirali v maternico plodne samice noja. Mogoče je novica bila napisana preveč laično, da bi lahko razumeli, kaj so v resnici naredili, kajti če je res, kar so napisali, potem na tak način nikakor ne bodo dobili dinozavra.

Vodja projekta, poročajo, je profesor Norman Trudell, ki razlaga, da so noji precej sorodni dinozavrom. Tudi mikroskropska struktura jajčne lupine naj bi bila podobna, zato naj ne bi bilo nenavadno, da je kloniranje tako dobro uspelo. Tudi ta izjava je milo rečeno neposrečena, saj struktura lupine in genetska podobnost nista nujno povezani.

Iskanje na spletu pokaže, da novica sploh ni tako nova, saj se je pojavila v drugih virih že januarja letos (na primer na Allvoices.com). Tretja sumljiva izjava 'raziskovalcev' je, da bi lahko v 10 letih planet ponovno poselili z dinozavri in da bi jih lahko uporabili tudi za transport. Se vam ne zdi, da je tole že precej prvoaprilsko?

Poskusil sem poiskati vodjo 'projekta' kloniranja dinozavra, pa ima Google s tem precej težav. Če bi dr. Norman Trudell res bil profesor biologije na Floridski univerzi v Gainesvillu, bi ga gotovo našli pri vrhu zadetkov. Tudi njegov kolega Sven Bjornsen, ki naj bi bil profesor kemije, se je Googlu dobro skril. Zato pa resnično obstaja Ingrid E. Newkirk, ki v novici kritizira znanstvenike zaradi morebitnega uvajanja nevarnih lastnosti v nove vrste. (Toda saj pri dinozavru sploh ne gre za novo vrsto.)

Na spletni strani Floridske univerze v Gainesvillu ni mogoče najti nobenih podatov o kloniranem apatozavru, prav tako ne na spletni strani Kolidža za veterinarsko medicino iste univerze, kjer naj bi januarja bil dinozavrov klon. V univerzitetnem imeniku ni ne dr. Trudella, ne dr. Bjornsena in univerzitetni naravoslovni muzej prav tako ne obstaja.

Tako torej ne samo, da dinozavra še niso klonirali, to skoraj zagotovo nikoli niti ne bo mogoče. DNA, tudi če bi je uspeli kaj najti v fosilnih kosteh, bi bila tako razgrajena, da si z njo ne bi mogli kaj dosti pomagati. Nikoli ne bi vedeli, koliko DNA nam še manjka do popolnega zaporedja, ne bi vedeli, v koliko kromosomih so bili geni razporejeni, niti še živeči plazilci, niti velike ptice, pa verjetno ne bi bili ustrezni za donositev morebitnega zarodka. In tako je najbrž tudi prav. Mislim, da bomo preživeli tudi ne da bi kadarkoli zajahali dinozavra.

Si res želimo ustvariti mamuta?

Seveda bi bilo zanimivo v živo videti mamuta, saj smo vsi gledali Jurski park... Tam so po otoku lomastili dinozavri, ki so jih raziskovalci ustvarili iz DNA, ohranjene v jantarju (pustimo ob strani, ali bi tam res našli dinozavrovo DNA), zdaj pa se pogovarjamo o precej 'mlajšem' orjaku, saj so mamuti po naših planjavah hodili morda še pred 5000 leti. Za primerjavo: dinozavri so verjetno izumrli pred 65 milijoni let, ko mamutov še ni bilo nikjer - razvili so se šele pred približno 4,5 milijoni let.

Zamisel, da bi klonirali mamuta, ni nova, čeprav so jo ruski in japonski znanstveniki prav pred kratkim ponovno začeli obujati. Z vse toplejšimi poletji se topi permafrost v Sibiriji in na plan pogledajo vedno novi dotlej zmrznjeni ostanki mamutov. Seveda so svoje epruvete takoj pristavili tudi molekularni biologi in poskusili iz vzorcev izolirati čim bolje ohranjeno DNA. Pri tako starih vzorcih je namreč problem v tem, da je DNA občutljiva molekula in se pogosto razgradi na kratke koščke, kar otežuje natančnejšo analizo genomskih zaporedij.

Že leta 2009 so iz koščkov DNA raziskovalci uspeli sestaviti večino verjetnega zaporedja nukleotidov v mamutovem genomu. Pri sestavljanju koščkov v celotno sliko je bil v veliko pomoč genom slona, mamutovega še živečega sorodnika. Ocenili so, da je bil genom mamuta dolg približno 4,5 milijarde črk (nukleotidov), razlika med slonom in mamutom pa naj bi bila morda celo samo 0,1 %. Ravno zaradi podobnosti genomov se je zdelo izvedljivo, da bi sestavili mamutove gene, kjer so ti različni od slonovih, dobljene kromosome pa bi vstavili v izpraznjeno jajčno celico slonice, ki bi tudi donosila mamutov zarodek.

Vsaj od ovce Dolly, prvega kloniranega sesalca, načeloma vemo, kako je mogoče klonirati živali, ki so že (iz)umrle. Za poskus so na primer pred kratkim klonirali miš na osnovi mišjega kadavra, ki so ga imeli zmrznjenega 16 let. Tako, so si mislili, bi klonirali tudi mamuta. A razlika med kloniranjem miši in kloniranjem  mamuta je vseeno velika: iz zmrznjene miši je mogoče izolirati precej manj razgrajeno DNA, pri mamutu pa lahko izolirajo samo kratke kose, za katere pa ne vemo niti v koliko kromosomih so bili nameščeni. Ker so za osnovo pri sestavljanju zaporedja vzeli slonove kromosome, so predvideli, da je bilo število kromosomov enako, ni pa nujno, da je bilo res tako. Od koščkov DNA do celotnih kromosomov je zelo dolga pot.

Nekateri raziskovalci so zato menili, da bi bilo lažje na kromosomih slona na točno določena mesta vnesti približno 400.000 mutacij in s tem iz slonovega genoma narediti mamutov genom. V laboratoriju je včasih kar velik dosežek, če uvedemo na točno določena mesta par mutacij, 400.000 mutacij pa pomeni izjemno veliko dela in še vedno nobene garancije, da bo to, kar bi nastalo, res bilo povsem pravo mamutovo zaporedje.

Čeprav se za malo večje otroke in znanstvenike zdi ustvariti mamuta velik izziv in priložnost za srečanje s preteklostjo, pa so nekateri strokovnjaki skeptični. Eni zato, ker se jim zdi malo verjetno, da bi zagotovo pridobili pravega mamuta, drugi pa zato, ker se jim zdi tako početje neetično. V čem bi namreč bil smisel ustvariti žival, ki ji je evolucija namenila izumrtje? Ali je do takega mamuta pravično, da ga ustvarimo in postavimo v ogrado na ogled? Zagovorniki s tem nimajo nobenih težav, saj so živalski vrtovi polni živali, ki so tam samo na ogled, izumiranju vrst pa se tako ali tako poskušamo upirati - pomislite samo na pande, sibirske in bengalske tigre in še številne druge živali.

Kot je že leta 2009 zapisal National Geographic, so bila osnovna orodja za kloniranje mamuta že na voljo. V začetku letošnjega leta pa so japonski raziskovalci najavili, da nameravajo mamuta ustvariti v petih letih. Iz zamrznjenega tkiva bi izolirali celična jedra in jih prenesli v jajčne celice slonice. Predpogoj bi seveda bil, da bi bila jedra in v njih kromosomi nepoškodovani, kar pa je vseeno zelo malo verjetno. Pravzaprav so take poskuse japonski raziskovalci že večkrat začeli, vsaj trikrat od leta 1998 (piše Singularity Hub), a brez uspeha.

Pred dnevi je kot svežo novico japonski projekt predstavila agencija France Presse, ki je 'novico' prevzela po japonskih virih. Upanje za uspeh se je povečalo po tem, ko so avgusta odkrili zelo dobro ohranjeno mamutovo stegnenico, iz katere naj bi dobili bolj kvalitetna celična jedra. Projekt kloniranja naj bi začeli skupaj z ruskimi in ameriškimi znanstveniki v naslednjem letu, potem pa bomo videli, če bo kaj iz tega. Dvomim...