Mišične distrofije so dedne bolezni, pri katerih skeletne mišice postopno pešajo zaradi nefunkcionalnosti mišičnih proteinov. Pri distrofiji Duchennovega tipa se bolezen začne s pešanjem nožnih in medeničnih mišic, dokaj hitro pa se širi na ostale mišice in je lahko usodna. Zbolijo skoraj izključno moški, ženske pa so lahko prenašalke, saj je bolezen povezana z mutacijo v genu za distrofin, ki je na kromosomu X.
Distrofin je citoplazemski protein v kompleksu, ki povezuje citoskelet mišične celice s sestavinami medceličnine. Je eden največjih proteinov pri človeku (3500 aminokislinskih ostankov; njegov gen je dolg 2,5 milijona baznih parov in ima 79 intronov), čeprav je v celicah prisoten v majhnem številu kopij.
Kljub natančnemu poznavanju distrofina pa znanje ni zadoščalo za razlago nastanka bolezni. Včeraj je v reviji Genes & Development izšel članek, v katerem poročajo o proteinu PGC-1alfa, ki sodeluje pri razvoju bolezni in bi lahko bil nova tarča za zdravljenje. Pri miših, ki so zbolele za boleznijo, podobno Duchennovi mišični distrofiji, so ugotovili, da PGC-1alfa deluje na mestu živčno-mišičnega stika, kjer ohranja funkcionalnost mišic, po drugi strani pa pospešuje izražanje več drugih proteinov, za katere je znano, da je njihova raven pri distrofiji zmanjšana. Ko so povečali koncentracijo PGC-1a, so se simptomi distrofije pri poskusnih miših izboljšali.
Doslej zdravila za Duchennovo distrofijo še ni. S kortikosteroidi in fizioterapijo vzdržujejo mišično moč, vseeno pa bolniki redko živijo bistveno dalj kot 30 let. V teku so tudi poskusi s homologi distrofina in z genskim zdravljenjem.
Novico o proteinu PGC-1a sem povzel s portala EurekAlert.
Ni komentarjev:
Objavite komentar