1. mar. 2009

Pluripotentnost s pomočjo transpozonov

Mogoče se kdo še spomni zgodbe o izvornih celicah, ki se lahko diferencirajo v katerikoli tip celic in bi bile lahko zelo uporabne pri zdravljenju bolezni in posledic poškodb. Kako so včasih mislili, da jih lahko dobimo samo iz zarodkov, potem pa so ugotovili, da zelo podobne celice najdemo tudi v tkivih odraslih ljudi (a jih je malo in jih je težko dobiti). Nato so ugotovili, da je somatske celice (na primer kožne) mogoče spremeniti v pluripotentne preprosto tako, da vanje spravimo štiri gene, ki zapisujejo za transkripcijske aktivatorje. Pred petimi meseci je bila velika novica, da pri pripravi induciranih pluripotentnih celic (iPS) namesto retrovirusov lahko uporabijo adenoviruse. S tem so zmanjšali nevarnost pretvorbe celic v rakave.

Današnja novica dneva pa je, da so uspeli potrebne gene v celice vstaviti brez posredovanja virusov, s transpozoni. Novico je Reuters povzel po najavi članka (pravzaprav dveh) v reviji Nature, o njej pa piše tudi EurekAlert. Čeprav agencije navajajo, da je stari način vnosa aktivnih genov z virusi neustrezen, ker lahko pride do aktivacije virusnih genov, je to le delno res. Na začetku je bil večji problem prekomerna aktivnost vstavljenih genov, pri retrovirusih pa tudi, da je lahko prišlo do vgradnje v genom na takih mestih, da se je spremenilo izražanje nekih drugih genov. Tega pri adenovirusnih vektorjih ne bi pričakovali. Zato pa je vprašljivo, ali nova tehnologija, pri kateri uporabljajo transpozone, res povsem varna.

Transpozoni so sicer zelo heterogena skupina genetskih elementov, za katere je značilno, da se lahko premikajo po genomu - lahko se izrežejo z nekega mesta na kromosomu in se vstavijo drugje na istem ali drugem kromosomu. Nekateri se kopirajo in se na novo mesto preseli kopija, drugi pa ne. Nakateri se vstavljajo v znana zaporedja, drugi pa naključno. Zelo verjetno so kot vektor tokrat izbrali transpozon, ki se vstavlja v znano zaporedje, vseeno pa transpozone štejemo med mutagene, saj se pri svoji selitvi lahko tudi spreminjajo, pa tudi s tem, ko se vgradijo v neko zaporedje, lahko spremenijo izražanje posameznih ali skupine genov. Dokler poskusi potekajo na ravni celičnih kultur človeških in mišjih celic, se morda zdi vse v redu, kasneje pa se zna izkazati, da uporaba transpozonov vendarle ni tako uporabna in nenevarna, kot so to napisali danes. Vseeno pa bo več jasnega že, ko bosta na voljo celotna članka. Glede na aktualnost raziskav se zna zgoditi, da bomo že čez pol leta lahko prebrali še kaj bolj uporabnega in vsekakor zanimivega o induciranih pluripotentnih celicah.

1 komentar:

Marko Dolinar pravi ...

Danes (26.3.2009) so v spletni verziji revije Science objavili raziskavo, v kateri so iPS pripravili s pomočjo plazmidnih vektorjev. Ti se zdijo manj nevarni, saj ne omogočajo vstavljanja genov v genom, iz celic pa se postopno izgubijo. [povezava]