Richard Feynman: ustvariti, ne zgraditi

Richarda Phillipsa Feynmana tudi pri nas poznajo (predvsem) matematiki in fiziki. Ta ameriški znanstvenik (1918-1988) je dobil Nobelovo nagrado za fiziko leta 1965 in to za raziskave kvantne elektrodinamike, ki so močno vplivale na fiziko osnovnih delcev. Da ga je zanimala tudi biologija, je morda manj znano, a ga je, saj je imel veliko prijateljev, ki so delali na področju genetike in drugih ved o življenju. Dobro, bil je tudi bobnar, slikar in predvsem dober učitelj, ki je baje rekel, da če nečesa ni mogoče razložiti brucu, potem tega še nismo dovolj dobro raziskali. Obstaja vrsta skoraj že pregovorov, ki jih pripisujejo Richardu Pheynmanu. Med temi je tudi stavek: Česar ne morem ustvariti, ne razumem. Napisan je bil na tabli v njegovem kabinetu na inštitutu Caltech, ko je umrl (druga tabla levo zgoraj na sliki). Sicer pa so bile baje njegove zadnje besede: Ne bi rad dvakrat umrl. Tako dolgočasno je.

S svojim pestrim življenjem in vpetostjo v več znanstvenih področij je postal ena najbolj vidnih osebnosti svojega časa v Ameriki. Stavek s table je postal tako znan, da so se ga odločili vključiti kot skrito besedilo (tako imenovan vodni tisk) tudi v sintezni genom bakterije Mycoplasma mycoides. Avtorji genoma tega niso vnaprej objavili, zato so se številni strokovnjaki lotili iskanja s primerjavo sinteznega in naravnega genoma. Pri tem pa so bili presenečeni, saj v genomu ni pisalo točno tako, kot je napisal Feynman na tablo, pač pa: Česar ne morem zgraditi, ne morem razumeti. Seveda za sintezne biologe ustvariti in zgraditi ni eno in isto: ustvarite lahko na papirju, zgraditi pa pomeni izvesti v praksi, tako da lahko preverimo, ali deluje.

Craig Venter, idejni oče 'sintezne bakterije', je priznal napako in prejšnji mesec na predavanju omenil, da bodo napako popravili, tako da bo v genom vključeno pravilno besedilo, poroča Forbes. O tem na kratko piše tudi The Scientist.

Razen znamenitega Feynmanovega stavka vodni tisk (nekateri mu pravijo tudi DNA-podpis) vsebuje tudi imena raziskovalcev, ki so delali na projektu, kratko kodo v jeziku HTML, e-poštni naslov, citat Jamesa Joycea in še en citat, pripisan Robertu Oppenheimerju. Besedilo je vpisano tako, da ga v glavnem lahko beremo z enočrkovnimi oznakami aminokislin (trije nukleotidi zapisujejo za eno aminokislino). Način zapisovanja je opisan v Wikipediji.