Richard Feynman: ustvariti, ne zgraditi

Richarda Phillipsa Feynmana tudi pri nas poznajo (predvsem) matematiki in fiziki. Ta ameriški znanstvenik (1918-1988) je dobil Nobelovo nagrado za fiziko leta 1965 in to za raziskave kvantne elektrodinamike, ki so močno vplivale na fiziko osnovnih delcev. Da ga je zanimala tudi biologija, je morda manj znano, a ga je, saj je imel veliko prijateljev, ki so delali na področju genetike in drugih ved o življenju. Dobro, bil je tudi bobnar, slikar in predvsem dober učitelj, ki je baje rekel, da če nečesa ni mogoče razložiti brucu, potem tega še nismo dovolj dobro raziskali. Obstaja vrsta skoraj že pregovorov, ki jih pripisujejo Richardu Pheynmanu. Med temi je tudi stavek: Česar ne morem ustvariti, ne razumem. Napisan je bil na tabli v njegovem kabinetu na inštitutu Caltech, ko je umrl (druga tabla levo zgoraj na sliki). Sicer pa so bile baje njegove zadnje besede: Ne bi rad dvakrat umrl. Tako dolgočasno je.

S svojim pestrim življenjem in vpetostjo v več znanstvenih področij je postal ena najbolj vidnih osebnosti svojega časa v Ameriki. Stavek s table je postal tako znan, da so se ga odločili vključiti kot skrito besedilo (tako imenovan vodni tisk) tudi v sintezni genom bakterije Mycoplasma mycoides. Avtorji genoma tega niso vnaprej objavili, zato so se številni strokovnjaki lotili iskanja s primerjavo sinteznega in naravnega genoma. Pri tem pa so bili presenečeni, saj v genomu ni pisalo točno tako, kot je napisal Feynman na tablo, pač pa: Česar ne morem zgraditi, ne morem razumeti. Seveda za sintezne biologe ustvariti in zgraditi ni eno in isto: ustvarite lahko na papirju, zgraditi pa pomeni izvesti v praksi, tako da lahko preverimo, ali deluje.

Craig Venter, idejni oče 'sintezne bakterije', je priznal napako in prejšnji mesec na predavanju omenil, da bodo napako popravili, tako da bo v genom vključeno pravilno besedilo, poroča Forbes. O tem na kratko piše tudi The Scientist.

Razen znamenitega Feynmanovega stavka vodni tisk (nekateri mu pravijo tudi DNA-podpis) vsebuje tudi imena raziskovalcev, ki so delali na projektu, kratko kodo v jeziku HTML, e-poštni naslov, citat Jamesa Joycea in še en citat, pripisan Robertu Oppenheimerju. Besedilo je vpisano tako, da ga v glavnem lahko beremo z enočrkovnimi oznakami aminokislin (trije nukleotidi zapisujejo za eno aminokislino). Način zapisovanja je opisan v Wikipediji.

Odkritja leta 2010

Tole je zdaj z veliko zamudo... ampak vsako leto sem nestrpno pričakoval, katera odkritja bodo uredniki revije Science razglasili za najpomembnejša v iztekajočem letu, lani pa je decembra kar nekako zmanjkalo časa. Mogoče bi se bolj potrudil, če bi bilo 'naj' odkritje s področja ved o življenju, a je bilo tokrat s področja kvantne fizike, to pa ni tema tega bloga. Toda kljub temu, da je prvo mesto zasedla fizika (prva izvedba kvantnega stroja v velikosti, vidni s prostim očesom), seznam naj-odkritij vključuje na mestih 2 do 10 veliko bioloških odkritij. Rekel bi celo, da jih je več kot kdajkoli v zadnjih letih. Od devetih odkritij na teh mestih jih je osem s področij ved o življenju. Samo kvantni simulator težko uvrstimo na širše področje biologije, vse ostale pa. Teh osem tem in/ali odkritij je:

Sintezna biologija
V lanskem letu je prvič uspelo sinetetizirati celoten genom bakterije in ga uvesti v živo bakterijo druge vrste, kjer je izpodrinil prvotni genom in služil kot matrica za sintezo proteinov.

Genom neandertalca
Iz kosti treh neandertalk iz hrvaških najdišč (starih okrog 40.000 let) so izolirali DNA in določili nukleotidno zaporedje, ki je omogočilo prvo primerjavo med sodobnim človekom in neandertalci.

Zaščita pred okužbo z virusom HIV
Žal ni šlo za cepivo in zaščita ni popolna, toda dva nova pristopa sta vendarle dala dobre rezultate. Vaginalni gel z vključenim protivirusnim zdravilom tenofovir je pri ženskah zmanjšal pogostost okužb za 39 %, oralna profilaksa pred stikom z okuženimi moškimi pa je bila učinkovita skoraj 44-odstotno.

Določanje zaporedij eksomov
Genom je zelo na redko posejan z deli, ki zapisujejo za proteine. Ti deli, eksoni, sestavljajo tako imenovan eksom, določitev zaporedja eksoma pa je bistveno manj zahtevna kot določitev zaporedja celotnega genoma. Z analizami eksomov so v letu 2010 določili mutacije, ki so odgovorne za razvoj več kot desetih redkih dednih bolezni.

Simulacije molekulske dinamike
Računanje molekulske dinamike na osnovi gibljivostnih lastnosti atomov, ki te molekule sestavljajo, je zelo zahtevno in potrebujemo izredno zmogljive računalnike. Tudi najmanjši proteini vsebujejo za take simulacije ogromno število atomov, zato je bilo za preračunavanje dinamike zvijanja proteina treba uporabiti enega najmočnejših računalnikov na svetu.

Genomika nove generacije
Nove naprave za določanje nukleotidnih zaporedij so omogočile cenejše in hitrejše analize večjega števila ljudi iz različnih delov sveta. S tem dobivamo vpogled v razlike med ljudmi in z večjo gotovostjo razlikujemo med zaporedji, ki so posebnost posameznika in tistimi, ki so nujni in res skupni vsem.

Celično reprogramiranje z RNA
Kako iz diferenciranih celic narediti pluripotentne, take kot so v zarodkih, ni več skrivnost. Lani so spekter postopkov za dediferenciranje razširili z novo metodo, ki vključuje sintetične molekule RNA. Novi pristop je hitrejši in kar 100-krat bolj učinkovit kot dosedanji, hkrati pa naj bi bil tudi bolj varen.

Vrnitev podgane
Najpomembnejša laboratorijska žival je bila v zadnjih desetletjih miš. Do tega slovesa je prišla delno tudi na račun tehnologije izbijanja genov, ki je omogočala določitev vloge posameznih genov v organizmu. Vendar pa je miš anatomsko manj podobna človeku kot na primer podgana, razen tega pa je tako drobna, da je delo z mišmi včasih prav nepraktično. Šele lani so razvili nove postopke za pripravo podgan z izbitimi geni, ki obetajo, da se bodo podgane vrnile v raziskovalne laboratorije.

(Povzeto po novici Ameriškega združenja za napredek znanosti.)

Človekov genom 10 let kasneje

Danes mineva točno 10 let od objave zaporedja človekovega genoma v reviji Nature, jutri pa od objave v reviji Science. Čas za kritičen pogled na takratna pričakovanja, povezana s tem dosežkom, in na današnjo realnost, ko se je navdušenje v veliki meri poleglo.

Verjetno vsi soglašamo, da je šlo za velik tehnični dosežek. Mednarodni konzorcij raziskovalcev se je projekta lotil v času, ko tehnologija tako zahtevnega dela v razumnem času sploh še ni omogočala, konkurenčna skupina, zbrana okrog Craiga Venterja pa je zbrala takrat najnaprednejše aparature in iz več kot 27 milijonov koščkov sestavila skoraj 3 miljarde nukleotidov v za takrat neverjetno kratkem času (po njihovi trditvi v 9 mesecih). Leto 2000 je bilo gotovo leto velikega tekmovanja v znanosti, kakršnih je bilo v zgodovini ved o življenju sicer še nekaj (na primer določitev genetskega koda), a ne veliko.

Nobena od znanstvenih revij seveda ni mogla objaviti celotnega zaporedja nukleotidov, saj bi za to potrebovali celo skladovnico knjig. Zaporedja, ki jih je določal konzorcij 20 raziskovalnih skupin z vsega sveta, so sproti objavljali v javno dostopnih bazah podatkov, tako da so bila na voljo tudi skupini iz podjetja Celera in nobenega dvoma ni, da so si s temi podatki lahko precej pomagali pri svojem delu. Objavili pa so lahko nekaj osnovnih podatkov o velikosti genoma (to je bilo večinoma jasno že par let prej) in njegovih značilnostih. Jasno so pokazali, da samo dober odstotek genoma zapisuje za proteine in da je genov za proteine precej manj kot so najprej predvidevali.

Do leta 2001 so bili znani genomi samo treh večceličarjev: dveh živali in ene rastline - črva Caenorhabditis elegans, vinske mušice in navadnega repnjakovca. Vsi trije genomi so podobne velikosti in so 20-30 -krat manjši od genoma človeka. V tej luči je verjetno dosežek, kakršnega je predstavljala določitev zaporedja človekovega genoma, lažje razumljiv. S tem, ko so razvili postopke, orodja in aparature, ki so bili primerni za analizo tako zahtevnih genomov, je bil začetek prejšnjega desetletja čas določitve številnih zanimivih genomov, ki so omogočili primerjavo med bolj ali manj sorodnimi genomi in s tem molekularni vpogled v evolucijo na najbolj osnovni ravni. Medtem, ko so prej poskušali določiti filogentska drevesa na osnovi zaporedij posameznih proteinov ali genov, je zdaj bilo mogoče primerjati celotne genome. Primerjalni genomiki še dolgo ne bo zmanjkalo dela.

Danes poznamo nukleotidna zaporedja več kot 2500 virusov (nihče ne ve, koliko jih v naravi v resnici obstaja, zelo verjetno pa bistveno več kot smo mislili pred 10 leti), skoraj 1500 bakterij in arhej ter 41 evkariontov (ob tem pa jih je še več kot 1000 v različnih fazah določanja zaporedja). Med večceličarji je težko reči, kateri so najpomembnejši ali najbolj zanimivi. Gotovo so zanimivi genomi človeku podobnih opic, pa tudi drugih primatov, saj na njihovi osnovi lahko poskušamo razumeti, kaj nas 'dela ljudi'. Za razumevanje evolucije so zanimivi tudi organizmi iz drugih skupin vretenčarjev: ptice (kokoš), plazilci (legvan), ribe (zebrica), pa tudi nekateri maločlenarji kot predhodniki vretenčarjev (morski ježki). Za tiste, ki jih zanimajo predvsem rastline, so tu genomi riža, topola, vinske trte, paradižnika, koruze...

Da bi lahko rekli, da je neko genomsko zaporedje v celoti določeno, je potrebnega veliko natančnega iskanja tistih zadnjih kosov genoma, ki so najbolj zapleteni za določanje, saj gre za 'izgubljene klone' ali za tako podobna ponavljajoča se zaporedja, da je težko zagotovo reči, ali gre za nek nov košček, ki še ni bil uvrščen v genom, ali za kos, ki so ga že upoštevali. Med živalmi so v resnici kot dokončno določenih zapisanih samo šest genomov: mišji, prašičji, šimpanzov, dveh vrst vinskih mušic in črva cenorabditisa. Veliko genomov, ki so oglaševani kot 'znani', je v kategoriji genomov, ki jih še sestavljajo, vseeno pa je na voljo dovolj podatkov, da je mogoče izvesti primerjalne analize.

Na približno pol poti od objave zaporedja človekovega genoma do danes so začeli intenzivno razvijati alternativne metode za določanje nukleotidnih zaporedij, ki so dosti bolj zmogljive od tiste, ki so jo uporabili pred desetletjem. Njihova uporabnost pa je v sedanji obliki predvsem pri določanju zapredij, ki so precej podobna že znanim zaporedjem, saj lahko v posamezni reakciji določijo le majhno število nukleotidov, zato je zelo težko pravilno uvrstiti to kratko zaporedje v celoten genom. Verjetno bodo metode še izboljšali, hkrati pa še pocenili, saj je cilj razvijalcev opreme omogočiti določanje genomskih zaporedij ljudi za ceno nižjo od 1000 dolarjev (projekt Človekov genom je pred desetletjem stal okrog 800 milijonov dolarjev). Lani poleti naj bi bila cena še okrog 20.000 dolarjev, a tehnologijo neprestano posodabljajo in morda je samo vprašanje nekaj let, kdaj se bodo spustili pod magično mejo 1000 USD za celoten genom.

Po prvih objavah zaporedja človekovega genoma, pri katerih so izhajali iz različnih izhodiščnih vzorcev, so določili tudi zaporedji 'čistih vzorcev', torej znanih posameznikov. Vsi ti podatki kažejo, da so razlike med posamezniki okrog desetinke odstotka genoma. Kmalu je postalo jasno, da je mogoče analizirati le mesta, ki so različna, saj se pogosto pojavljajo na istih točkah v genomu. Govorimo o polimorfizmu posameznih nukleotidov (SNP). Z biočipi je ta mesta mogoče analizirati precej hitreje in ceneje. Tovrstne analize omogočajo raziskave razlik med rasami, med zdravimi in bolniki z določenimi boleznimi itd.

Kljub temu, da so razlike med posamezniki na ravni nukleotidnih zaporedij sorazmerno majhne, so nekatere raziskave pokazale, da pa se lahko znotraj genoma (ob ohranjenih lokalnih zaporedjih) posamezni segmenti kromosoma lahko premaknejo ali pa se pojavljajo v različnem številu kopij in te razlike so lahko tudi precej obsežne. Tudi ta polimorfizem je povezan z nekaterimi boleznimi, pravega pomena pa verjetno še ne razumemo.

Na osnovi zaporedja človekovega genoma številnih razlik med ljudmi ni mogoče razložiti. Vse bolj jasno postaja, da je razen zaporedja samega pomemben tudi vzorec metiliranih baz v genomu, saj je (tudi) od tega odvisno, kateri geni bodo aktivni in kateri ne. S tem se ukvarja posebno področje, imenovano epigenetika.

Vrnimo se k pričakovanjem, ki so jih strokovnjaki in še bolj nestrokovnjaki povezovali z določitvijo zaporedja človekovega genoma. Ta so bila nedvomno visoka. Nenazadnje na to kaže gibanje vrednosti delnic podjetja Celera - ta je izrazito narasla v času tekme in objave zaporedja, nato pa je sorazmerno hitro upadla. Marsikdo je razočaran, da nova zaporedja, ki so obetala razkritje novih tarč za zdravila, niso prinesla toliko novih zdravil kot bi si želeli. Samo poznavanje zaporedja brez znane funkcije in interakcij v organizmu ne zadošča za racionalno načrtovanje novih učinkovin.

Reviji Nature in Science sta ob 10. obletnici objavili vrsto esejev na temo določitve zaporedja človekovega genoma, še nekateri pa bodo sledili ta teden. Gotovo zanimivo branje, če imate čas (in dostop do obeh revij).

TVS1: Večerni gost 20.2.

To nedeljo (20.2.) ob 21.45 bo na TV Slovenija 1 na sporedu oddaja Večerni gost. V 50-minutnem pogovoru, ki ga bo vodil Sandi Čolnik, se bo predstavil biokemik prof. dr. Roman Jerala, vodja Laboratorija za biotehnologijo na Kemijskem inštitutu in profesor za bioinformatiko na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo ljubljanske univerze. Gotovo bo povedal tudi marsikaj zanimivega o mentorskem delu s študenti, ki se tako uspešno udeležujejo tekmovanj iz sintezne biologije.

Reprogramirane izvorne celice: ne čisto reprogramirane

Ko se je že zdelo, da bodo etične zadrege in razprave zaradi uporabe embrionalnih izvornih celic končno mimo, se je stvar ponovno nekoliko zapletla. Teoretično je sicer mogoče celice, ki so bile diferencirane, ponovno vrniti v stanje, podobno kot je v zgodnjem zarodku: da so se namreč celice ponovno sposobne razviti v širok spekter različnih celic (pluripotentnost). Ključne izsledke, ki so omogočili razvoj tehnike reprogramiranja, so objavili v letih 2007-2009 (prim. zapis Od iPSa do piPSa), lani pa je bilo na tem področju nekaj zatišja. Na nov način dobljene celice je bilo treba natančneje preučiti - in rezultati so zdaj tu.

V reviji Nature so včeraj objavili, da so odkrili mesta v genomu induciranih pluripotentnih celic (iPS), ki kljub postopku reprogramiranja ohranijo metilacijski vzorec celice, ki so jo reprogramirali. Celica torej ne 'pozabi' povsem, kaj je bila, preden so jo z biokemijskimi postopki vrnili v nediferencirano stanje. Sicer ne gre za prvo resno analizo iPS, je pa prva na človeških celicah, pri kateri so zelo sistematično primerjali vzorec metiliranih baz v DNA somatskih, embrionalnih izvornih (ES) in induciranih pluripotentnih celic ter enakih celic, ki so jih ponovno diferencirali. Metilacijski vzorec na celotnem genomu imenujejo kar metilom, preverili pa so ga pri petih celičnih linijah iPS celic. Ugotovili so, da je pri iPS celicah raven reprogramiranja dokaj različna in da imajo take celice 'somatski spomin' - to pomeni, da se 'spomnijo', kako so bile metilirane, ko so bile še diferencirane. Območja, ki obdržijo nekdanjo metilacijo, so lahko dolga okrog milijona baznih parov, skoncentrirana pa so na mestih v bližini centromerov in telomerov. Čeprav je bil v splošnem metilacijski vzorec embrionalnih in iPS celic precej podoben, so našli skoraj 1200 področij z razlikami, najobsežnejše pa so bile na 22 področjih, ki so jih imenovali žarišča (hotspots) in kjer je za ES značilna metilacija sploh manjkala.

Zakaj je metilacijski vzorec tako pomemben? Metilacija lahko vpliva na raven izražanja genov, torej kako pogosto se bo nek gen prepisoval v RNA. Bolj metilirana DNA se bolj redko prepiše, manj RNA pa pomeni manj proteina. na DNA se metilirajo praktično samo baze C, ki jim sledijo baze G, samo pri embrionalnih izvornih celicah pa so našli metilirane tudi baze C, ki jim sledi katerakoli druga baza. Analize metilacijskih vzorcev DNA predstavljajo večino raziskav na področju epigenetike, na ravni genoma pa govorimo o epigenomiki.

Čeprav morda večina bere nova spoznanja o razlikah med iPS in ES celicami kot napoved slabih časov za raziskave, usmerjene k regenerativni medicini, pa mislim, da ni tako črno, kot se zdi. Čeprav so epigenetske razlike med celicami zdaj razkrite, to ne pomeni, da iPS celice niso uporabne, ali pa vsaj da zaradi delno ohranjene metilacije niso bistveno manj uporabne kot ES celice. Razen tega bo mogoče zdaj, ko vemo, kaj je treba preverjati, morda možno razviti postopke, ki bodo metilacijski vzorec bolj, če že ne v celoti, približali tistemu, ki je značilen za embrionalne izvorne celice.

O rezultatih zadnje raziskave pišejo tudi na spletni strani revije The Scientist, odkoder sem povzel nekatere podatke.

Povsem umetni proteini lahko nadomestijo naravne

Kolega Franc Nekrep, ki ureja Mikrob(io)log, me je opozoril na novico, ki je danes zaokrožila med tistimi, ki jih zanimajo vede o življenju. Raziskovalci z univerze Princeton so namreč razvili proteine, ki se po svoji zgradbi bistveno razlikujejo od naravnih proteinov, pa vseeno lahko v bakterijah, ki so jim predhodno odstranili nekatere gene, nujno potrebne za življenje, omogočijo njihovo preživetje.

Čeprav je morda nelogično, zakaj bi nekdo poskušal nadomestiti naravne proteine z umetnimi, če naravni normalno delujejo, ima raziskava nek določen pomen za znanost samo. Doslej je bilo namreč tako, da smo vedno izhajali iz naravnih proteinov (in genov za naravne proteine) - tako je nenazadnje Venterjeva 'sintezna celica' konec koncev sestavljena iz genov, ki so v naravi že bili prisotni in gre torej v veliki meri za kopiranje narave. S teoretičnega stališča pa tokratna raziskava pomeni preseganje takega gledanja, saj so dokazali, da lahko neko funkcijo v celici opravljajo proteini, ki jih narava v evoluciji ni izdelala in torej ni treba vedno iskati nekih naravnih zaporedij, da dobimo točno določeno funkcijo v celici.

Raziskavo so predvčerajšnjim objavili v reviji PLOS One in članek je prosto dostopen. Za lažje razumevanje pa predlagam, da preberete novico na spletni strani univerze Princeton.

V izhodišču raziskave je bila zamisel, da bi pripravili knjižnico sinteznih genov, ki so bili načrtani na tak način, da so zapisovali za več kot 1 milijon različnih aminokislinskih zaporedij, sestavljenih iz izmenjujočih se polarnih (P) in nepolarnih (N) aminokislinskih ostankov. Zaporedje je bilo PNPPNNPPNPPNNP, pri čemer so kot P uporabili 6 različnih aminokislin, kot N pa 5 različnih aminokislin. Vsi sintezni geni so zapisovali za proteine dolge 102 ostanka in zaradi take nenavadne razporeditve aminokislin je bilo mogoče predvideti, da se bodo zvili v prostorsko strukturo, urejeno kot snop sestavljen iz 4 alfa-vijačnic. Kratke zavoje med vijačnicami so konstruirali iz 9 različnih aminokislin, nekatera mesta znotraj vijačnic pa so fiksirali. Kljub temu, da so lahko napovedali obliko proteina, pa ni bilo mogoče predvideti, kakšno funkcijo bi imeli taki naključno sestavljeni proteini.

Da bi dokazali, da so nekatere strukture take, da lahko uspešno nadomestijo kakšne manjkajoče gene, so uporabili bakterije Escherichia coli, ki so imele načrtno uvedene delecije. Vsak od 27 uporabljenih sevov je imel okvarjen oziroma manjkajoč samo po en gen, ki pa je bil tak, da zaradi tega celice niso mogle rasti, ne da bi jim dali na razpolago popolno mešanico hranil.

Ugotovili so, da od 27 mutantov pri 4 lahko dosežejo ponovno rast v minimalnem gojišču. To se je zgodilo zato, ker so vneseni naključni sintezni geni prevzeli vlogo okvarjenih genov. Ko so pripravili sev z okvarjenimi vsemi 4 geni, je še vedno bilo mogoče doseči rast v prisotnosti izbranih sinteznih genov.

Že predlani je ista raziskovalna skupina dokazala, da nekateri proteini s strukturo, kakršna je opisana zgoraj, lahko vežejo kofaktorje in lahko opravljajo encimske funkcije, vendar je šlo za analize in vitro in za uporabo umetnih substratov. Tokrat pa so dokazali, da taki proteini lahko delujejo tudi na naravne substrate in v zapletenem naravnem okolju, kakršno celična citoplazma predstavlja.

Preverili so tudi, da pojav rasti na minimalnih gojiščih ni posledica kakšne naključne mutacije v genomu, tako da lahko verjamemo, da je res prišlo do komplementacije z umetnimi proteini (umetni so bili, kar se tiče zaporedja aminokislin, sintetizirale pa so jih bakterije same na osnovi sinteznih genov, vstavljenih v ekspresijske vektorje).

Štirje naravni proteini, ki jih je bilo mogoče nadomestiti z nesorodnimi naravnimi so bili trije encimi iz biosinteznih poti aminokislin in en encim, ki omogoča odcep železa z nosilne molekule, ki omogoča vnos železa v pogojih nizke koncentracije železovih ionov v gojišču. Kako točno delujejo umetni proteini je težko zagotovo ugotoviti, nekaj poskusov pa je bilo narejenih v smeri razjasnitve mehanizma popravljanja okvare. Ne glede na mehanizem pa avtorji trdijo, da je ključno odkritje, da je mogoče kar 0,1 % genoma bakterije nadomestiti z nenaravnimi geni in da celica še vedno preživi.

Morda se 0,1 % ne sliši veliko, a treba je razumeti, da so poskusili samo z enim tipom zvitja in eno dolžino proteinov. Gotovo bi se dalo priti do 'boljšega' rezultata s še več spremenljivkami v eksperimentu, ki pa je bil že tako precej kompleksen.

Celice z umetnimi proteini so rastle bistveno počasneje kot celice z naravnimi proteini, vendar avtorji menijo, da bi z nadaljnimi mutacijami lahko tudi delovanje umetnih proteinov izboljšali.

Na dolgi rok se po mojem vseeno postavlja vprašanje, ali je res smiselno iskati umetna zaporedja in umetne proteine v primerih, ko je evolucija že izdelala naravna in dobro delujoča zaporedja. A kot rečeno, tokrat je šlo samo za dokaz, da umetno lahko do neke mere nadomesti naravno.

In leto 2011 je tu

Nihče ne ve, kaj nam bo prineslo to leto, a gotovo bo spet polno zanimivih odkritij in dosežkov s področja ved o življenju. Tudi letos bom poskusil izbrati nekatere zanimivosti in jih predstaviti na tem blogu.

Za uvod v leto pa prepisana šala, malo tudi na svoj račun:

Teroristi ugrabijo tri znanstvenike: virologa, nevrobiologa in molekularnega biologa. Imajo jih za talce in ker zadeva ne steče, kot bi morala, se odločijo, da jih postrelijo. Največ enega so pripravljeni pustiti pri življenju, če razloži, zakaj je njegovo življenje pomembno za celotno človeštvo.

Virolog razloži, da lahko ugotovi, ali je kdo okužen z virusom HIV. Ko pa ugotovijo, da okužbe ne zna pozdraviti, ga takoj ustrelijo.

Naslednji je na vrsti molekularni biolog. Še preden pa začne svojo zgodbo, zavpije nevrobiolog: "Ustrelite me, prosim, ustrelite me! Ne prenesem, da ta tip spet razlaga, kako je molekularna biologija ključ za prihodnost sveta!"

(Zgodbo sem nekoliko priredil, v originalu pa jo je objavila Anita Allen na spletni strani The Scientist.)