31. maj 2016

Kje sem tičal 4 leta

Ne vem, če je še kdo, ki se spomni bloga Nove biologije. Jaz se še in danes je tak pomladni dan, da je Rožnik čisto pred mojim oknom in tamle za računalniškim ekranom je Biologija, fakulteta, ne levo čez travnik je nacionalni inštitut za biologijo in na travniku se preganjajo psi (njihovi lastniki pa so dosti bolj mirni, se zdi), kar je tudi biologija, po svoje.

Pogooglal sem torej ta svoj blog in ugotovil, da sem ga pisal skoraj 8 let in zdaj ga tri leta in pol ne. In presenečen sem ugotovil, da se blog decembra 2012 ne konča s tem, da bi rekel: ne bo me več, ne da se mi, nimam časa, pač pa s kar eno novico, tristoprvo po vrsti.

Mogoče-mogoče, nikdar ne reci ne, kdo ve, morebiti pa... bom še kdaj kaj napisal na ta blog in zato moram tudi razložiti, kaj se je dogajalo, da ne boste ugibali, kam sem poniknil.

Stvar je preprosta. Decembra 2012 smo začeli izvajati projekt, ki je za moje/naše razmere velik, čeprav je seveda liliputanec za kakšne druge, mogoče bolj normalne, razmere. Kot člani mednarodnega konzorcija CyanoFactory smo skupaj s še 9 skupinami iz drugih evropskih držav začeli raziskovati, kako bi lahko s pristopi sintezne biologije pridobili razumne količine vodika kot alternativnega goriva, proizvodnjo pa bi izvedli v cianobakterijah. Sintezna biologija cianobakterij takrat ni bila ravno dobro razvita. Članek švedskih kolegov z objavo prvih rezultatov sega v leto 2010, tako da smo stopili na tanek led. Ampak, Evropa ima včasih rada projekte, ki so tvegani, lahko pa prinesejo pomembne rezultate. Tako smo pridobili, če malo poenostavim, projekt za skupaj 3 milijone EUR in naš delež je bil približno desetina.

V teh treh letih smo prerasli kratke hlače, ko zdaj gledam nazaj. Imeli smo dovolj denarja, da smo lahko zaposlili raziskovalko, ki je ves svoj čas lahko porabila za raziskovalno delo. Na inštitutih je to nekaj samoumevnega, na fakultetah pa je to nepredstavljivo, saj moramo (razen mladih raziskovalcev) vsi veliko časa porabiti za poučevanje. Raziskovanje danes tri ure, jutri dve uri, pojutrišnjem tri ure - tako pa je težko priti do resnih rezultatov in vsa čast tistim, ki jim to uspe.

Najprej sem imel občutek, da sem za tri leta dela pravzaprav obljubil premalo rezultatov. Zdelo se je, da se da vse to narediti v letu in pol, ampak če Evropa to dovoli, toliko bolje. No, po enem letu je postalo jasno, da bo to resen triletni projekt. O tem, kaj smo v resnici delali, bom napisal kdaj drugič, saj v Ljubljani nismo pridobili niti mililitra vodika, vseeno pa smo svojo nalogo zelo dobro opravili.

No, zdaj vidite, kje sem čepel. V projektu. A to je samo del odgovora. Projekt je kot aktivnost na področju širjenja znanj in seznanjanja javnosti s področjem dela vključeval tudi redno spremljanje in objavljanje novic s področja algnih biogoriv in s področja sintezne biologije. Za ta del projekta sem se zadolžil jaz in izvedel sem ga preko dveh 'agregatov', ki sem jih objavljal na portalu Scoop.it. Ker sem torej (neke druge) nove biologije v angleščini pokrival drugje, mi je bilo čisto preveč, da bi hkrati še vedno pisal v (teh) Novih biologijah. To je glavni razlog. Eden od glavnih razlogov.

To, da življenje ni blog, sem vedel že prej. Potem pa je prišlo obdobje, ko se mi je nabralo toliko brskanja po spletu, kopanja za podatki in podobnih stvari, da nisem prav nič užival, ko sem razmišljal, katera tema bi bila prava za Nove biologije in kdaj mi jo bo uspelo razložiti. Ko iščeš teme, ne uživaš več. Teme te morajo same poiskati. In zdaj spet mislim, da so me našle in me bodo še nekaj časa najdevale. Bomo videli.