Slovensko biokemijsko društvo letos praznuje 25-letnico delovanja (čeprav so se biokemiki že prej združevali v Biokemijski sekciji Slovenskega kemijskega društva). Ob tej priložnosti bo društvo izdalo brošuro s podatki o dosedanjem delovanju in uspehih, upamo pa tudi na kakšne spomine 'iz prve roke'. Biokemija pri nas pa se seveda ni začela z ustanovitvijo društva, zato sem se odločil zbrati nekatere podatke o tem, od koga so se biokemije učili naši učitelji biokemije. Čeprav je težko potegniti ločnico med kemijo naravnih spojin, organsko kemijo in biokemijo pred letom 1955, so bili podatki o generaciji biokemikov, rojeni pred letom 1925, zelo zanimivi. Čeprav se zdijo raziskave z današnjega stališča morda primitivne, so se biokemiki že v petdesetih letih izpopolnjevali v tujini, mnogi učitelji pa so začeli svojo strokovno pot v industriji in na raziskovalnih inštitutih.
Kdo je začetnik slovenske biokemije je seveda težko reči. Morda bi lahko za začetnika vendarle šteli Maksa Samca, ki je bil prvi predavatelj kemije na ljubljanski univerzi, precej svojega raziskovalnega dela pa je posvetil polisaharidu škrobu. Tudi prvi doktorat, ki ga je podelila Univerza v Ljubljani, je bil iz (bio)kemije in morda ni širše znano, da je prva doktorirala Anka Mayer iz kemije - že 15. julija 1920, torej manj kot eno leto po tem, ko je bila univerza ustanovljena. Naslov njenega doktorata je bil "O učinkovanju formalina na škrob".
V Wikipediji sem zbral več biografij in bibliografij prve generacije biokemikov v Sloveniji in vas vabim, da si jih preberete in ustvarite svoje mnenje o tem, kakšna so bila prva desetletja biokemije pri nas.
Maks Samec (1881 - 1964)
Riko Repič (1910 - 2003)
Dušan Stucin (1915 - 1976)
Igor Belič (1919 - 1999)
Savo Lapanje (1925 - 1997)
;void(0);){kind=link}
Ni komentarjev:
Objavite komentar