Podobno je v praktično vseh raziskovalnih skupinah, ki delujejo na področju ved o življenju, kjer gre večinoma za zahtevne in drage raziskave. Edino tako je mogoče ostajati med prepoznavnimi raziskovalci na svojem področju. Raziskovalne skupine, ki so slabo pokrite s programi in so torej pretežno vezane na projekte (naša je že takšna), imajo še večje težave. Pri nas na primer ugotavljamo, da se zna zgoditi, da bodo mladi raziskovalci s sicer že tako zmanjšanim, a za zdaj rednim, financiranjem, morali del denarja prispevati za nakup reagentov in potrošnega laboratorijskega materiala za druge sodelavce v skupini, namesto da bi bilo obratno.
Raziskav, pri katerih se bomo morali zavestno odločiti, da jih ne bomo opravili v celoti, ker bodo nekatere tehnike predrage, ne bo mogoče objaviti v dobrih znanstvenih revijah, študentje do doktorata ne bodo spoznali vseh metod, ki bi jih glede na temo raziskovalne naloge morali, posledica pa bo siromašenje znanja in slabše obvladovanje raziskovalnih spretnosti. Kot je povedal dr. Jerala, v tujino odhajajo najboljši študentje, za katere bi si želeli, da se vrnejo z novim znanjem, tako pa se nimajo in se očitno tudi v prihodnje ne bodo imeli kam vrniti.
2 komentarja:
Ob prebranem sem pomislil, da bi morali v slovenski sferi ved o življenju začrtati želena težišča raziskovanja. Mislim, da je Ljubljana/Slo premajhno akademsko okolje, da bi lahko zastopali in zadovoljili vse parcialne interese, hkrati pa bili pri tem uspešni. V znanosti je pomembno, da ideje krožijo ter da se vzpostavi pretok znanstvenikov med posameznimi laboratoriji. Će na nekem področju deluje le en laboratorij, bo PhD študent v tistem laboratoriju ostal, napredoval in enkrat postal PI, ob tem pa stagniral. Pri tem ne pomaga nobeno financiranje.
(op.: seveda se strinjam, da so rezi v znanost nedopustni in ne vodijo v nič dobrega. Napisano je bilo zgolj dodatno razmišljanje, kako spraviti raziskovanje doma na malo višjo raven).
Lp, mm
Hm, mm, mislim, da nimate čisto prav. Sicer se strinjam, da morajo 'ideje krožiti' in da je potreben tudi 'pretok znanstvenikov'. Jasno je, da je znanost ena sama in da v tem smislu ne obstaja 'slovenska znanost', tako kot tudi ne obstaja 'avstrijska znanost' ali 'italijanska znanost'. Raziskovati je sicer mogoče lokalno, če redno spremljamo objave in se veliko pogovarjamo in usmerjeno razmišljamo. In, seveda, če imamo sposobno in motivirano ekipo in dovolj sredstev za izvedbo poskusov in ustrezno opremo.
V enem samem delovnem okolju sicer lahko dosežemo solidne rezultate in celo vzgojimo dobrega mladega raziskovalca na nekem področju. Interes mladega raziskovalca pa mora biti enak interesu pametnega PI (vodje projekta ali laboratorija), ki ekipo sestavi iz raziskovalcev z mednarodnimi izkušnjami. Te prinesejo drugačne pristope, organizacijo, tehnike, drugačno samozavest, zavzetost za delo, spopadanje s konkurenco,... Ni nujno, da je drugje vse boljše, a šele, če spoznamo način dela drugih, lahko o tem kritično presojamo in dobre prakse prenašamo v lastno delo.
Dvomim, da je rešitev, da se v Sloveniji dogovorimo za nekaj ključnih smeri raziskav na področju ved o življenju. Prvič, o tem bi se bilo praktično nemogoče res dogovoriti. Drugič, nihče ne ve, če ne bo neka tema, ki se zdi danes marginalna, čez 5 ali 10 let zelo pomembna. Tretjič, raznolikost tem in skupin daje dobro osnovo za izobraževanje kadrov, ki morajo poznati različne tematike.
Kljub temu, da se morda zdi, da zagovarjam status quo, pa ni tako. Raziskovalno delo bi bilo v SLO bolj uspešno, če bi bilo mogoče sestaviti projektne skupine, ki bi bile smiselno velike in če bi bilo med skupinami več sodelovanja. Tega je sicer mogoče danes več kot pred 20 leti, še vedno pa je včasih lažje sodelovanje s tujimi skupinami kot s slovenskimi. S smiselno velikostjo projektnih skupin pa hočem reči, da je večina projektov tako majhnih, da pokrijejo delo enega ali kvečjemu dveh ljudi. Iz različnih, predvsem organizacijskih, razlogov, pa se projektni denar razdeli na pet, deset in tudi več ljudi, ki potem delu na projektu posvetijo samo majhen del svojega časa, saj morajo sodelovati v dveh, treh in več projektih, da so finančno pokriti.
Sposobni mladi kadri odhajajo v tujino predvsem, ker so tam boljši pogoji za delo, ne vračajo pa se, ker so pogoji pri nas primerjalno vse slabši, prostih mest pa malo. Skupine se obnavljajo s 'svojimi' kadri, ker jih poznajo in se nanje zanesejo, ne iz zlobe in nevoščljivosti. Je pa treba razumeti tudi to, da je za relativno uspešnost doma treba pogosto vložiti več truda kot za enako uspešnost v tujini. A to je zdaj že povsem druga tema...
Objavite komentar