November bi lahko postal mesec sintezne biologije... vsaj v Sloveniji. Zato sem se odločil, da predstavim prihodnost študentskega tekmovanja iGEM, kakor si ga zamišljajo organizatorji.
Letošnje tekmovanje naj bi bilo zadnje z enostopenjsko izvedbo. S 130 prijavljenimi ekipami in skupaj 1300 udeleženci srečanja na univerzi MIT so organizatorji dosegli zgornjo mejo, nad katero organizacija v enaki obliki kot vsa leta doslej ni več mogoča. Organizatorji so predvideli, da bo število ekip naslednje leto 165, pri povprečno 10 članih ekipe, ki pridejo na zaključno srečanje, pa to pomeni, da v okviru univerze ni več dvorane, ki bi sprejela vse za finalne predstavitve in razglasitev zmagovalcev. Ker menijo, da bo letna rast 25-odstotna, bi na srečanju leta 2015 sodelovalo že 400 ekip ali 4000 udeležencev.
Da bi zaključno srečanje še vedno lahko potekalo v Cambridgeu v ZDA, so organizatorji predlagali, da bi bilo to namenjeno samo najboljšim ekipam, zato bi uvedli regionalna srečanja, kjer bi opravili predizbor. Predvidevajo, da bi bilo posebno srečanje za azijske in avstralske, posebno za evropske in tretje za ameriške ekipe, pri čemer bi vsako od teh gostilo med 50 in 75 ekip oziroma med 500 in 750 člani ekip. Pogoj za organizatorje je, da imajo dvorano za zaključno razglasitev ter dovolj predavalnic za izvedbo predstavitev, pri čemer bi morale te imeti okrog 100 sedežev. Ob tem je treba tudi zagotoviti dovolj namestitvenih mest, prostore za postrske predstavitve, za pogostitev v odmorih in podobno. Najti bo treba tudi komeptentne sodnike, ki bodo izbrali najboljše ekipe za udeležbo na zaključnem srečanju.
Univerze, ki želijo kandidirati za izvedbo področnih srečanj, se morajo prijaviti do 1. decembra, izbor pa bo znan konec januarja. Področna srečanja bodo potekala v oktobru, zaključno srečanje pa novembra ali morda šele februarja naslednje leto, saj bi številni udeleženci finalnega srečanja potrebovali ameriške vize, teh pa ne bi mogli dobiti prej kot v treh mesecih.
Organizatorji so tudi odločeni, da vzpostavijo podružnici v Evropi in Aziji. Ta namen so izrazili že pred leti in vsaj v Evropi je bil interes precej velik, predvsem pri Angležih in Francozih. Namen vzpostavitve podružnic je večja angažiranost pri promociji sintezne biologije, izobraževanju in organizaciji znanstvenih srečanj.
18. nov. 2010
8. nov. 2010
Naši spet zmagali na iGEM-u !
Na letošnjem tekmovanju študentskih raziskovalnih skupin iz sintezne biologije je (ponovno) zmagala slovenska ekipa, sporočajo organizatorji preko Tweeeterja! Drugo mesto je osvojile ekipa Pekinga, tretjo pa Bristol. Ostali finalisti so bili Cambridge, TU Delft in Imperial College London in teh šest ekip se je danes predstavilo v veliki dvorani vsem udeležencem srečanja. Prva je bila na vrsti Slovenija s svojim projektom, ki sem ga na kratko opisal par dni nazaj. Sledila je predstavitev ekipe Pekinga, ki je razvila sistem za bioremediacijo težkih kovin. Cambridge je razvil luminiscentne bakterije, ki naj bi nadomestile razsvetljavo. Delft je pripravil sistem za pretvorbo ogljikovodikov v vodnem okolju, Bristol pa senzorje za nitrate. Na koncu se je predstavil Imperial College s sistemom za zaznavanje parazitov.
Ekipa sodnikov je razglasila dobitnike nagrad po kategorijah in splošne nagrade. V kategoriji Energija/hrana je zmagal Bristol, Peking je dobil nagrado v kategoriji Okolje, za področje Medicina/zdravje si nagrado delita Washington in Freiburg, za Informatiko Basel in Tokyo, v kategoriji Proizvodnja je zmagal MIT, v kategoriji Novi načini uporabe pa Slovenija. Posebne nagrade so podelili za temeljne raziskave (Pariz), za softwarska orodja USTC s Kitajske, v medsebojnem ocenjevanju med ekipami pa so podelili pet nagrad (Cambridge, Imperial College, MIT, Lausanne, Slovenija). Za najboljše konstrukte (biokocke) so nagradili Minessoto (naravni viri) in Slovenijo (načrtovani konstrukti), za najbolje opravljeno meritev univerzo Duke, za najboljši model Edinburgh, za najboljšo predstavitev na wikiju Imperial College in Cambridge, za najboljšo predstavitev na srečanju Delft, za najboljši poster Kyoto, podelili pa so še nagrado za ravnanje s človeškimi viri (human practice advance; Cambridge) in dve nagradi za biološko varnosti (SDU Danska in VT-ENSIMAG).
Vsekakor gre (po lanski smoli s sodniki) za ponoven dokaz, da se pri nas ob dobrem mentorskem delu in motiviranosti študentov da priti do vrhunskih rezultatov v svetovnem merilu.
Ekipa sodnikov je razglasila dobitnike nagrad po kategorijah in splošne nagrade. V kategoriji Energija/hrana je zmagal Bristol, Peking je dobil nagrado v kategoriji Okolje, za področje Medicina/zdravje si nagrado delita Washington in Freiburg, za Informatiko Basel in Tokyo, v kategoriji Proizvodnja je zmagal MIT, v kategoriji Novi načini uporabe pa Slovenija. Posebne nagrade so podelili za temeljne raziskave (Pariz), za softwarska orodja USTC s Kitajske, v medsebojnem ocenjevanju med ekipami pa so podelili pet nagrad (Cambridge, Imperial College, MIT, Lausanne, Slovenija). Za najboljše konstrukte (biokocke) so nagradili Minessoto (naravni viri) in Slovenijo (načrtovani konstrukti), za najbolje opravljeno meritev univerzo Duke, za najboljši model Edinburgh, za najboljšo predstavitev na wikiju Imperial College in Cambridge, za najboljšo predstavitev na srečanju Delft, za najboljši poster Kyoto, podelili pa so še nagrado za ravnanje s človeškimi viri (human practice advance; Cambridge) in dve nagradi za biološko varnosti (SDU Danska in VT-ENSIMAG).
Vsekakor gre (po lanski smoli s sodniki) za ponoven dokaz, da se pri nas ob dobrem mentorskem delu in motiviranosti študentov da priti do vrhunskih rezultatov v svetovnem merilu.
4. nov. 2010
Vikend za iGEM2010
Ta konec tedna bo na univerzi MIT potekalo srečanje študentskih raziskovalnih skupin s področja sintezne biologije. Predstavilo se bo 118 ekip z vsega sveta v 5 vzporednih sekcijah. Slovenska ekipa je na vrsti v soboto ob 14. uri po vzhodnoameriškem času. Predstavitve bodo potekale vso soboto in nedeljo, finale z razglasitvijo najboljših ekip pa sledi v ponedeljek.
Kratki povzetki dosežkov vseh ekip so verjetno najboljši način za seznanitev s področji, ki so jih skupine obravnavale. Ekipe so se morale same odločiti, v kateri kategoriji bodo tekmovale, izbirale pa so lahko med naslednjimi kategorijami znotraj širokega področja sintezne biologije: zdravje/medicina, hrana/energija, okolje, procesiranje informacij, proizvodnja, software, temeljne raziskave, novi načini uporabe.
Ekipa, ki je svojo raziskavo opravila na Kemijskem inštitutu, je razvila nov način uravnavanja večstopenjskih biokemijskih reakcij na konkretnem primeru proizvodnje barvila violaceina. Metoda, ki jo predstavljajo na wikiju, temelji na DNA-vezavnih proteinih - cinkovih prstih, ki prepoznajo točno določena sintetična zaporedja 9 nukleotidov. Pri tem DNA deluje kot organizator encimov, ki sodelujejo v biosintezni poti in je torej nosilka informacije v drugačnem smislu, kot to poznamo pri prenosu genetske informacije DNA -> RNA -> protein. Za svoj projekt so pripravili kar 151 novih konstruktov na ravni DNA in jih deponirali v Registru bioloških delov, kar je (ponovno) izredno veliko, saj številne ekipe projekt izvedejo pretežno na osnovi konstruktov drugih skupin in le z nekaterimi prilagoditvami.
Kratki povzetki dosežkov vseh ekip so verjetno najboljši način za seznanitev s področji, ki so jih skupine obravnavale. Ekipe so se morale same odločiti, v kateri kategoriji bodo tekmovale, izbirale pa so lahko med naslednjimi kategorijami znotraj širokega področja sintezne biologije: zdravje/medicina, hrana/energija, okolje, procesiranje informacij, proizvodnja, software, temeljne raziskave, novi načini uporabe.
Ekipa, ki je svojo raziskavo opravila na Kemijskem inštitutu, je razvila nov način uravnavanja večstopenjskih biokemijskih reakcij na konkretnem primeru proizvodnje barvila violaceina. Metoda, ki jo predstavljajo na wikiju, temelji na DNA-vezavnih proteinih - cinkovih prstih, ki prepoznajo točno določena sintetična zaporedja 9 nukleotidov. Pri tem DNA deluje kot organizator encimov, ki sodelujejo v biosintezni poti in je torej nosilka informacije v drugačnem smislu, kot to poznamo pri prenosu genetske informacije DNA -> RNA -> protein. Za svoj projekt so pripravili kar 151 novih konstruktov na ravni DNA in jih deponirali v Registru bioloških delov, kar je (ponovno) izredno veliko, saj številne ekipe projekt izvedejo pretežno na osnovi konstruktov drugih skupin in le z nekaterimi prilagoditvami.
Patentiranje genov: za in proti
V Evropi velja splošno načelo, da ni mogoče patentirati stvari, ki so dane v naravi. Tako na primer ni mogoče patentirati organizmov (recimo človeške ribice), naravnih proteinov (na primer hemoglobina), niti zaporedij DNA, ki so prisotne v naravi. V Severni Ameriki je situacija drugačna: tam je bilo mogoče patentirati katerokoli zaporedje DNA, če ste ob tem povedali, čemu bi to zaporedje (ali produkt tega zaporedja) lahko služilo. Po tem, ko je več desetletij veljala takšna praksa, je prejšnji petek pravosodno ministrstvo ZDA izdalo mnenje, da genov ni mogoče patentirati, saj so delo narave.
Odločitev je polarizirala strokovnjake, saj so predstavniki biotehnoloških podjetij bili ogorčeni nad takim mnenjem, saj naj bi to zmanjšalo konkurenčnost ZDA na tem področju. Po drugi strani pa so številni raziskovalci s sklepom zadovoljni, saj menijo, da bo to pospešilo razvoj novih zdravil.
Novo stališče ameriškega pravosodja izhaja iz spodbojne tožbe iz marca tega leta. Šlo je za patent za genetsko testiranje na osnovi človeških genov BRCA1 in BRCA2, ki sta povezana s tveganjem za razvoj raka dojke in jajčnikov. Nekatere patentne zahtevke so namreč izpodbijali s tožbo pred newyorškim sodiščem, ki je odločilo, da sedem patentov ni veljavnih, v veljavi pa je ostalo še 16 patentov, vezanih na ista dva gena. Seveda je lastnik spodbijanih patentov, diagnostično podjetje Myriad Genetics, se je seveda pritožilo na zvezno prizivno sodišče, ki pa je večinoma potrdilo prvotno odločitev.
Čeprav imajo nekateri novo stališče ameriškega pravosodja za prelomno, pa drugi poudarjajo, da bo večina patentov, vezanih na naravna zaporedja DNA, obstala. Ogroženi so namreč le patenti, ki ščitijo izrabo genskih zaporedij, ne pa tisti, ki ščitijo metode (na primer diagnostične), vezane na naravna nukleotidna zaporedja. Nov veter v ameriški biotehnološki patentni politiki, če gre res za to, zna biti kratkotrajen, saj bodo podjetja poskušala doseči preklic novih stališč. Če nič drugega, bi bilo treba na enak način odločati tudi glede naravnih proteinov in metabolitov, ki so jih doslej prav tako patentirali, tokrat pa glede njih ni bilo govora in torej velja, da je patentiranje možno še naprej - kar pa ni logično. Zanimivo je tudi to, da je Evropski patentni urad že leta 2008 odločil, da morajo evropska podjetja plačevati licenčnino za izrabljanje v ZDA patentiranih genov, čeprav teh v Evropi ne bi bilo mogoče patentirati.
Patenti na posamezne gene so predstavljali veliko (finančno) oviro za razvoj diagnostičnih testov, ki bi vključevali več različnih genov. Podjetje Myriad je tako na primer za testiranje kritičnih mutacij v genih BRCA1 in 2 zaračunavalo po 3000 USD, kar je gotovo zelo visoka cena glede na realne stroške same izvedbe testa, s patentom pa je uspešno preprečevalo konkurenco. To je sicer namen patentov, ni pa v interesu pacientov.
O tokratni odločitvi glede patentiranja genov ta teden med drugimi pišeta Nature in New York Times.
Odločitev je polarizirala strokovnjake, saj so predstavniki biotehnoloških podjetij bili ogorčeni nad takim mnenjem, saj naj bi to zmanjšalo konkurenčnost ZDA na tem področju. Po drugi strani pa so številni raziskovalci s sklepom zadovoljni, saj menijo, da bo to pospešilo razvoj novih zdravil.
Novo stališče ameriškega pravosodja izhaja iz spodbojne tožbe iz marca tega leta. Šlo je za patent za genetsko testiranje na osnovi človeških genov BRCA1 in BRCA2, ki sta povezana s tveganjem za razvoj raka dojke in jajčnikov. Nekatere patentne zahtevke so namreč izpodbijali s tožbo pred newyorškim sodiščem, ki je odločilo, da sedem patentov ni veljavnih, v veljavi pa je ostalo še 16 patentov, vezanih na ista dva gena. Seveda je lastnik spodbijanih patentov, diagnostično podjetje Myriad Genetics, se je seveda pritožilo na zvezno prizivno sodišče, ki pa je večinoma potrdilo prvotno odločitev.
Čeprav imajo nekateri novo stališče ameriškega pravosodja za prelomno, pa drugi poudarjajo, da bo večina patentov, vezanih na naravna zaporedja DNA, obstala. Ogroženi so namreč le patenti, ki ščitijo izrabo genskih zaporedij, ne pa tisti, ki ščitijo metode (na primer diagnostične), vezane na naravna nukleotidna zaporedja. Nov veter v ameriški biotehnološki patentni politiki, če gre res za to, zna biti kratkotrajen, saj bodo podjetja poskušala doseči preklic novih stališč. Če nič drugega, bi bilo treba na enak način odločati tudi glede naravnih proteinov in metabolitov, ki so jih doslej prav tako patentirali, tokrat pa glede njih ni bilo govora in torej velja, da je patentiranje možno še naprej - kar pa ni logično. Zanimivo je tudi to, da je Evropski patentni urad že leta 2008 odločil, da morajo evropska podjetja plačevati licenčnino za izrabljanje v ZDA patentiranih genov, čeprav teh v Evropi ne bi bilo mogoče patentirati.
Patenti na posamezne gene so predstavljali veliko (finančno) oviro za razvoj diagnostičnih testov, ki bi vključevali več različnih genov. Podjetje Myriad je tako na primer za testiranje kritičnih mutacij v genih BRCA1 in 2 zaračunavalo po 3000 USD, kar je gotovo zelo visoka cena glede na realne stroške same izvedbe testa, s patentom pa je uspešno preprečevalo konkurenco. To je sicer namen patentov, ni pa v interesu pacientov.
O tokratni odločitvi glede patentiranja genov ta teden med drugimi pišeta Nature in New York Times.
21. okt. 2010
Debeli očetje, bolne hčerke
Ni (še) čas za paniko: kar je zapisano v naslovu, velja za podgane. A ljudje in podgane smo si v marsičem podobni...
V reviji Nature so danes objavili članek, v katerem avstralski znanstveniki poročajo o rezultatih poskusa, v katerem so samci podgan uživali prekomerno mastno hrano (kalorična vrednost je bila 40 % višja od normalne), kar je povzročilo povečano telesno težo, povečan delež maščevja v telesu in znake sladkorne bolezni (diabetesa tipa 2). Te samce so parili s samicami, ki so jim dajali normalno hrano in niso imele bolezenskih znakov. Nato so opazovali zdravstveno stanje samic, ki so se skotile ter ga primerjali z zdravstvenim stanjem kontrolnih podgan, katerih očetje so bili zdravi.
Ugotovili so, da imajo potomke debelih podganjih samcev že zgodaj v življenju okvare v izločanju inzulina, čeprav njihovo maščevje ni bilo povečano v primerjavi s kontrolnimi podganami. Z biočipi so preverili, kateri geni se pri potomkah debelih 'očetov' se izražajo drugače in ugotovili, da so v celicah trebušne slinavke, ki izločajo inzulin. Kar 642 genov je kazalo spremenjeno raven izražanja, geni pa so zapisovali za proteine z različnimi funkcijami. Natančneje so preverili morebitne spremembe gena, ki je kazaj največjo razliko v izražanju. Izkazalo se je, da gen ni mutiran, pač pa je spremenjen njegov vzorec metilacije.
Čeprav je bilo že prej znano, da se okvare 'matere' pri poskusnih živalih v času brejosti lahko prenesejo na potomce, pa ni bilo eksperimentalnih dokazov, da se dedujejo tudi 'očetove' težave. Prav tako je bilo očitno, da težave potomcev niso posledica mutacij, torej sprememb v zaporedju nukleotidov, pač pa gre za različen vzorec metilacije DNA. Govorimo o epigenetskih spremembah v genomu, metilacija pa ni stalna, pač pa se s časom, včasih šele po več generacijah, spremeni in zato ne vpliva več na izražanje genov.
V spremnem članku v reviji Nature razlagajo, da za zdaj še nimamo podatkov o tem, kako se zdravstveno stanje očeta odraža na zdravje moških potomcev. V raziskavah so namreč opazili, da so vplivi na 'hčerke' bolj očitni kot vplivi na 'sinove'. V komentarju tudi opozarjajo, da rezultatov na podganah ni mogoče kar avtomatsko interpretirati, kot da bi enak rezultat dobili tudi pri ljudeh.
Omenjajo pa tudi nekatere pomisleke glede izvedbe raziskave. Ni namreč mogoče povedati, ali je pomembno, da očeti vse življenje jedo mastno hrano ali samo neko krajše obdobje v življenju. V poskusu so namreč samce krmili s posebno hrano od zgodnje mladosti naprej. Sicer pa so bile razlike v uravnavanju glukoze v krvi med poskusno in kontrolno skupino dokaj majhne in bi verjetno morali v raziskavo vključiti več živali. Predvidevam, da so to opazili tudi recenzenti, saj so avtorji članek poslali v objavo že decembra lani, uredništvo pa je objavo odobrilo šele letos septembra, kar kaže na to, da so od avtorjev pred objavo zahtevali dodatne eksperimentalne podatke.
O članku poročajo tudi pri reviji The Scientist. Zapisali so, da je raziskava nakazala, da lahko na primer prehrana ene generacije vpliva na značilnosti dveh naslednjih generacij - tako je vsaj pokazala druga raziskava, ki se je osredotočila na prehrano samic (tudi te so krmili s prekomerno mastno hrano), spremljali pa so dve generaciji potomcev.
Raziskava sicer ni presenetila strokovnjakov, je pa verjetno dokazala, da metilacijski vzorec potomcev ni samo posledica razmer, v katerih je živela mati, pač pa k temu prispeva tudi oče. V nadaljevanju bo treba ugotoviti, kdaj v procesu spermatogeneze pride do ključnih sprememb v vzorcu metilacije in kako daleč v naslednje generacije se ti vzorci lahko prenašajo.
Za natančnejšo razlago, kako metilacija lahko spremeni izražanje genov in kaj preučuje epigenetika, si preberite sestavek Imajo geni spomin? Saše Dolenca na portalu Kvarkadabra in obsežno razlago epigenetike v Wikipediji.
V reviji Nature so danes objavili članek, v katerem avstralski znanstveniki poročajo o rezultatih poskusa, v katerem so samci podgan uživali prekomerno mastno hrano (kalorična vrednost je bila 40 % višja od normalne), kar je povzročilo povečano telesno težo, povečan delež maščevja v telesu in znake sladkorne bolezni (diabetesa tipa 2). Te samce so parili s samicami, ki so jim dajali normalno hrano in niso imele bolezenskih znakov. Nato so opazovali zdravstveno stanje samic, ki so se skotile ter ga primerjali z zdravstvenim stanjem kontrolnih podgan, katerih očetje so bili zdravi.
Ugotovili so, da imajo potomke debelih podganjih samcev že zgodaj v življenju okvare v izločanju inzulina, čeprav njihovo maščevje ni bilo povečano v primerjavi s kontrolnimi podganami. Z biočipi so preverili, kateri geni se pri potomkah debelih 'očetov' se izražajo drugače in ugotovili, da so v celicah trebušne slinavke, ki izločajo inzulin. Kar 642 genov je kazalo spremenjeno raven izražanja, geni pa so zapisovali za proteine z različnimi funkcijami. Natančneje so preverili morebitne spremembe gena, ki je kazaj največjo razliko v izražanju. Izkazalo se je, da gen ni mutiran, pač pa je spremenjen njegov vzorec metilacije.
Čeprav je bilo že prej znano, da se okvare 'matere' pri poskusnih živalih v času brejosti lahko prenesejo na potomce, pa ni bilo eksperimentalnih dokazov, da se dedujejo tudi 'očetove' težave. Prav tako je bilo očitno, da težave potomcev niso posledica mutacij, torej sprememb v zaporedju nukleotidov, pač pa gre za različen vzorec metilacije DNA. Govorimo o epigenetskih spremembah v genomu, metilacija pa ni stalna, pač pa se s časom, včasih šele po več generacijah, spremeni in zato ne vpliva več na izražanje genov.
V spremnem članku v reviji Nature razlagajo, da za zdaj še nimamo podatkov o tem, kako se zdravstveno stanje očeta odraža na zdravje moških potomcev. V raziskavah so namreč opazili, da so vplivi na 'hčerke' bolj očitni kot vplivi na 'sinove'. V komentarju tudi opozarjajo, da rezultatov na podganah ni mogoče kar avtomatsko interpretirati, kot da bi enak rezultat dobili tudi pri ljudeh.
Omenjajo pa tudi nekatere pomisleke glede izvedbe raziskave. Ni namreč mogoče povedati, ali je pomembno, da očeti vse življenje jedo mastno hrano ali samo neko krajše obdobje v življenju. V poskusu so namreč samce krmili s posebno hrano od zgodnje mladosti naprej. Sicer pa so bile razlike v uravnavanju glukoze v krvi med poskusno in kontrolno skupino dokaj majhne in bi verjetno morali v raziskavo vključiti več živali. Predvidevam, da so to opazili tudi recenzenti, saj so avtorji članek poslali v objavo že decembra lani, uredništvo pa je objavo odobrilo šele letos septembra, kar kaže na to, da so od avtorjev pred objavo zahtevali dodatne eksperimentalne podatke.
O članku poročajo tudi pri reviji The Scientist. Zapisali so, da je raziskava nakazala, da lahko na primer prehrana ene generacije vpliva na značilnosti dveh naslednjih generacij - tako je vsaj pokazala druga raziskava, ki se je osredotočila na prehrano samic (tudi te so krmili s prekomerno mastno hrano), spremljali pa so dve generaciji potomcev.
Raziskava sicer ni presenetila strokovnjakov, je pa verjetno dokazala, da metilacijski vzorec potomcev ni samo posledica razmer, v katerih je živela mati, pač pa k temu prispeva tudi oče. V nadaljevanju bo treba ugotoviti, kdaj v procesu spermatogeneze pride do ključnih sprememb v vzorcu metilacije in kako daleč v naslednje generacije se ti vzorci lahko prenašajo.
Za natančnejšo razlago, kako metilacija lahko spremeni izražanje genov in kaj preučuje epigenetika, si preberite sestavek Imajo geni spomin? Saše Dolenca na portalu Kvarkadabra in obsežno razlago epigenetike v Wikipediji.
14. okt. 2010
Prvo poskusno zdravljenje z izvornimi celicami
V začetku tega tedna je Reuters objavil novico, da se je v Atlanti, v ameriški zvezni državi Georgia, začel poskus zdravljenja z embrionalnimi izvornimi celicami. Gre za prvi poskus uporabe takih celic za zdravljenje sploh. Pacient, ki ga bodo poskusili pozdraviti, si je pred kratkim poškodoval hrbtenjačo.
Ameriška uprava za hrano in zdravila (FDA) je poskusno zdravljenje, ki ga je prijavilo podjetje Geron, odobrilo, za izvedbo zdravljenja po prijavljenem postopku pa so izbrali sedem ustrezno usposobljenih zdravstvenih ustanov v državi, tako da bo prvemu poskusu sledilo še več drugih in v drugih mestih.
Za zdravljenje bodo uporabili celice, ki izhajajo iz zgodnjih zarodkov, ki so ostali v poskusih umetne oploditve, kar se nekaterim zdi etično sporno. Celice so v laboratoriju obdelali na tak način, da so se sposobne diferencirati v živčne celice in predklinične preiskave so pokazale, da zapletov pri zdravljenju ni pričakovati. Če bi vse potekalo po predstavah raziskovalcev, naj bi se celice, ki bi jih injicirali na mesto poškodbe, tam začele deliti ter se razvijati v živčne celice, ki bi povezale prekinitev hrbtenjačnih živcev. V poskusu bodo uporabili dva milijona celic, na začetku pa bo pacient dobival še nizko dozo zdravila, ki zavira imunski odgovor, da ne bi prišlo do zavračanja injiciranih celic.
Ker gre šele za prvo fazo preizkušanja novega načina zdravljenja, ne gre v prvi vrsti za to, da bi dokončno popravili poškodbo, pač pa predvsem za to, da ugotovijo, ali je uporaba tovrstnih celic na pacientih sploh varna in jih pacienti ustrezno prenašajo. Za poskusno zdravljenje so izbrali pacienta s popolno prekinitvijo hrbtenjačnih živcev v prsnem delu. Nižje od mesta poškodbe pacient ne more upravljati gibov, prekinjeni pa so tudi čutni živci, kar pomeni, da večine telesa pacient ne čuti.
Predhodne raziskave na živalih so pokazale, da zdravljenje z izvornimi celicami ni učinkovito, če gre za zastarane poškodbe (predvidevajo da starejpe kot nekaj mesecev), saj se zaradi vnetne reakcije na mestu poškodbe razvije brazgotina, ki je izvorne celice ne naselijo. Zato so za začetek izbrali pacienta, ki se je poškodoval pred manj kot dvema tednoma.
Verjetno bo FDA kmalu odobrila tudi poskusno zdravljenje, ki ga je prijavilo podjetje Advanced Cell Technologies. Pripravili so celice, ki so se sposobne razviti v celice očesne mrežnice. Na ta način bodo poskusili ozdraviti dedno Stargardtovo bolezen, ki je neozdravljiva napredujoča bolezen in se vedno konča s slepoto.
Na spletni strani podjetja Geron je natančnejša razlaga, kako so je narejen pripravek, ki vsebuje celice, na ogled pa je tudi nekaj videov, ki prikazujejo rezultate na poskusnih miših in postopek priprave celic.
Ameriška uprava za hrano in zdravila (FDA) je poskusno zdravljenje, ki ga je prijavilo podjetje Geron, odobrilo, za izvedbo zdravljenja po prijavljenem postopku pa so izbrali sedem ustrezno usposobljenih zdravstvenih ustanov v državi, tako da bo prvemu poskusu sledilo še več drugih in v drugih mestih.
Za zdravljenje bodo uporabili celice, ki izhajajo iz zgodnjih zarodkov, ki so ostali v poskusih umetne oploditve, kar se nekaterim zdi etično sporno. Celice so v laboratoriju obdelali na tak način, da so se sposobne diferencirati v živčne celice in predklinične preiskave so pokazale, da zapletov pri zdravljenju ni pričakovati. Če bi vse potekalo po predstavah raziskovalcev, naj bi se celice, ki bi jih injicirali na mesto poškodbe, tam začele deliti ter se razvijati v živčne celice, ki bi povezale prekinitev hrbtenjačnih živcev. V poskusu bodo uporabili dva milijona celic, na začetku pa bo pacient dobival še nizko dozo zdravila, ki zavira imunski odgovor, da ne bi prišlo do zavračanja injiciranih celic.
Ker gre šele za prvo fazo preizkušanja novega načina zdravljenja, ne gre v prvi vrsti za to, da bi dokončno popravili poškodbo, pač pa predvsem za to, da ugotovijo, ali je uporaba tovrstnih celic na pacientih sploh varna in jih pacienti ustrezno prenašajo. Za poskusno zdravljenje so izbrali pacienta s popolno prekinitvijo hrbtenjačnih živcev v prsnem delu. Nižje od mesta poškodbe pacient ne more upravljati gibov, prekinjeni pa so tudi čutni živci, kar pomeni, da večine telesa pacient ne čuti.
Predhodne raziskave na živalih so pokazale, da zdravljenje z izvornimi celicami ni učinkovito, če gre za zastarane poškodbe (predvidevajo da starejpe kot nekaj mesecev), saj se zaradi vnetne reakcije na mestu poškodbe razvije brazgotina, ki je izvorne celice ne naselijo. Zato so za začetek izbrali pacienta, ki se je poškodoval pred manj kot dvema tednoma.
Verjetno bo FDA kmalu odobrila tudi poskusno zdravljenje, ki ga je prijavilo podjetje Advanced Cell Technologies. Pripravili so celice, ki so se sposobne razviti v celice očesne mrežnice. Na ta način bodo poskusili ozdraviti dedno Stargardtovo bolezen, ki je neozdravljiva napredujoča bolezen in se vedno konča s slepoto.
Na spletni strani podjetja Geron je natančnejša razlaga, kako so je narejen pripravek, ki vsebuje celice, na ogled pa je tudi nekaj videov, ki prikazujejo rezultate na poskusnih miših in postopek priprave celic.
4. okt. 2010
...in nagrado dobi Robert Edwards
Ugibanja in računanja se niso izšla - čeprav je matematika objav in citatov kazala, da bodo Nobelovo nagrado za medicino tudi tudi tokrat podelili molekularnim biologom, bo letošnjo nagrado prejel fiziolog Robert G. Edwards. Danes 85-letni britanski raziskovalec si je nagrado zaslužil s pionirskim delom na področju oploditve v epruveti. Prvi 'otrok iz epruvete' se je rodil leta 1978, torej so ključna odkritja danes stara že precej več kot 30 let.
Za raziskovalca na področju reproduktivne medicine je bila življenjska pot dr. Edwardsa pravzaprav nenavadna, saj je v Walesu diplomiral iz agronomije in nato doktoriral iz genetike živali na Škotskem. Leta 1963 se je zaposlil na Univerzi v Cambridgeu, kjer je nadaljeval svoje predhodne raziskave oploditve človeških jajčnih celic, oocit. Uspešna oploditev v epruveti mu je uspela leta 1968. Potrebno je bilo razviti ustrezna gojišča in postopke gojenja, ki so omogočali oploditev in gojenje zgodnjih zarodkov v epruveti. Ker ni imel ustreznih znanj, je za delo s pacientkami sodeloval z ginekologom Patrickom Steptoejem (1913-1988). Skupaj sta med 1969 in 1986 objavila 31 znanstvenih člankov (po bazi PubMed), med njimi številne v vrhunskih revijah.
In kdo bo dobil nagrado za področje kemije? Počakajmo še dva dni!
Za raziskovalca na področju reproduktivne medicine je bila življenjska pot dr. Edwardsa pravzaprav nenavadna, saj je v Walesu diplomiral iz agronomije in nato doktoriral iz genetike živali na Škotskem. Leta 1963 se je zaposlil na Univerzi v Cambridgeu, kjer je nadaljeval svoje predhodne raziskave oploditve človeških jajčnih celic, oocit. Uspešna oploditev v epruveti mu je uspela leta 1968. Potrebno je bilo razviti ustrezna gojišča in postopke gojenja, ki so omogočali oploditev in gojenje zgodnjih zarodkov v epruveti. Ker ni imel ustreznih znanj, je za delo s pacientkami sodeloval z ginekologom Patrickom Steptoejem (1913-1988). Skupaj sta med 1969 in 1986 objavila 31 znanstvenih člankov (po bazi PubMed), med njimi številne v vrhunskih revijah.
In kdo bo dobil nagrado za področje kemije? Počakajmo še dva dni!
Naročite se na:
Objave (Atom)