Družbeni vidiki dela z izvornimi celicami

Ker je verjetno vsem jasno, da v treh stavkih ni mogoče razložiti vsega, kar je v zvezi z izvornimi celicami vredno razmisleka, sem se odločil, da par podatkov in razlag, za katere v pogovoru za oddajo (Studio City danes ob 21h) ni bilo časa, zapišem kar na blogu.

Pravzaprav me je že v izhodišču presenetilo, ker je nekoga (=novinarja) zanimalo moje mnenje. Kot predavatelj in raziskovalec vedno razlagaš podatke, postopke, teorije... Čeprav ob delu človek dobi občutek za stvari, ob študiju pa vtis o razumljenem [dobro, in pa seveda znanje], pa mnenje le redko res izrazimo. Edino kot recenzenti, po možnosti anonimni, ko za znanstvene revije vrednotimo raziskovalne dosežke drugih in uredniki od nas pričakujejo kritičnost in korektnost, sicer pa se zgodi zelo redko, da bi kdo vprašal kaj tako preprostega kot: Kaj si misliš o tej stvari? Kot da mnenje posameznika ni (več) pomembno.

Ker Studio City ni oddaja o znanosti, je novinarja zanimal predvsem sociološki pogled, vprašanje etičnosti, omejevanja raziskovalnega dela, vpliv religije in podobno. Na nekatera vprašanja so odgovori povsem jasni, o drugih pa bi se dalo razpravljati.

Pri izvornih celicah je etično sporno delo predvsem s celicami, ki izhajajo iz zarodkov. Res je, da je treba, da pridemo do izvornih celic, zarodek uničiti. Gre za zarodke, stare 5-7 dni, ki jih na primer Američani uvrščajo v kategorijo zigot (strogo biološko je zigota oplojena jajčna celica, zato je taka uvrstitev nekoliko nelogična). Zarodek ima takrat 100-150 celic in seveda nima še nobenih organov, celice pa so v osnovi samo dveh tipov. V premeru ima tak zarodek 0,1-0,2 mm. Šele pri 14 dni starih zarodkih se začnejo oblikovati prve živčne celice, zato nekateri postavljajo mejo med 'gmoto celic' in 'človekom' v 2. teden razvoja. Srce začne utripati 5. teden razvoja in možgani začnejo delovati 54. dan razvoja zarodka.

Strah pred tem, da bi začeli množično proizvajati zarodke in jih uničevati, je verjetno odveč. Pri oploditvah v epruveti vedno pripravijo večje število zarodkov kot jih na koncu vstavijo v maternico. Preostale, neuporabljene, hranijo v hladilnikih. Seveda gre za zarodke z nekaj deset celicami, ne za kakšne skoraj-dojenčke, kot bi si to morda kdo predstavljal. V ZDA imajo v hladilnikih več kot 400.000 zarodkov, verjetno jih v Evropi ni dosti manj in v Avstraliji jih je tudi več kot 70.000. Ti zarodki bodo najverjetneje končali tako, da jih bodo poslali v sežig, tako kot bi se zgodilo s kakšnim odrezanim slepičem ali amputiranim prstom na nogi. Številni raziskovalci menijo, da bi lahko te zarodke koristno uporabili, namesto da jih sežgejo (a tako enostavno to seveda ne gre). A gre za etiko! Nekateri bi rekli, da je uničevanje zarodkov pač uničevanje in ni razlike, ali jih sežgemo ali porabimo za raziskave.

Zgodbe o tem, da bi iz ene izvorne celice lahko v laboratoriju ustvarili celoten organizem - klon, so stvar fantazije. Trenutno kloniranje živali poteka tako, da v izpraznjeno jajčno celico prenesemo jedro neke druge celice (to lahko naredimo pod mikroskopom ali s spojitvijo jajčne in neke druge celice z elektrošokom). V resnici se zdi, da sploh ne rabimo izvorne celice, pač pa bi zadoščala tudi kakšna (živa) kožna celica, do katere je lažje priti. Vendarle pa ljudi ne klonirajo (če pustimo ob strani trditve nekaterih 'raziskovalcev', ki jih štejemo za poceni in lažno propagando). Ne samo, ker je to prepovedano v vseh državah, ki so to področje zakonsko uredile, pač pa tudi, ker so ti postopki pri ljudeh tako neučinkoviti, da so praktično neizvedljivi. Pri ovcah, psih, svinjah, kozah, govedu,... so raziskovalci prišli do rezultatov, ki so omogočili razvoj klonov, pri človeku pa zarodki propadejo, ko dosežejo nekajdesetcelični stadij. V perspektivi se zdi, da bi lahko tu prišli do boljših rezultatov v naslednjih 10-20 letih, a vprašanje je, za kakšno ceno.

Postopki kloniranja so tako neuspešni, ker še vedno ne razumemo biokemijskih podrobnosti razvoja zarodka. Iz izvornih celic raziskovalci znajo razviti posamezen tip diferenciranih celic (pri človeku je 216 tipov celic), a kombinacije vseh signalnih molekul ne znamo poustvariti. Razen tega v laboratoriju ne moremo vzdrževati zarodkov dalj kot do stadija, ko bi se ta moral zasidrati v maternico. A cilj ni, da bi ustvarili celotne klone kot nekakšne brezzavestne rezervne ljudi, ki bi jim po potrebi jemali organe, da bi z njimi zdravili zavestne, realne ljudi. Cilj je ustvariti tehnologijo sinteze nadomestnih organov zunaj telesa (regenerativna medicina v svoji radikalni obliki) - na ogrodja iz (bio)polimerov bi naselili posamezne tipe celic, ki bi se zlile v organ, prilagojen posamezniku. Nedvomno bi bilo to zelo zapleteno, drago in dolgotrajno. Marsikatero okvaro bi lahko popravili že s tem, da bi na okvarjeno ali poškodovano mesto vbrizgali izvorne celice, ki bi se razvile v funkcionalne odrasle celice. Na poskusnih živalih so že dokazali, da je mogoče na tak način popraviti okvare, ki nastanejo kot posledica infarkta.

Vseeno gre razvoj novih načinov zdravljenja počasneje kot bi si želeli (predvsem pacienti in njihovi svojci). Omejevanje financiranja, kakršen je bil odlok prejšnjega ameriškega predsednika Busha, je pomenil počasnejše približevanje cilju. Skoraj osem let je bilo dovoljeno iz državnega proračuna financirati samo raziskave embrionalnih izvornih celic, ki so jih pred avgustom 2001 že vzgojili kot celične linije. Nabor teh linij pa je bil omejen, zato mnogih raziskav ni bilo mogoče izvesti in znanje je ostalo skrito. Veliki inštituti in bolnišnice, ki so uspeli pridobiti privatne vire financiranja, so sicer lahko raziskovali in ustvarjali nove celične linije, vendar so jih predpisi omejevali do take mere, da so morali na primer na istem oddelku imeti dva ločena laboratorija z enako opremo, enega za delo s 'starimi' embrionalnimi izvornimi celicami, ki ga je plačevala država preko proračuna, drugega pa za enake raziskave iz drugih virov, saj mešanje opreme in sredstev ni bilo dovoljeno.

Vprašanje je, ali lahko neizvajanje nekih eksperimentov res enačimo samo s konzervativnostjo družbe ali oblasti. Zagotovo ni problem konzervativnost družbe - kot nam kaže primer ZDA. Državljani so bili pretežno naklonjeni raziskavam, ki bi vodile do boljših načinov zdravljenja in senat je dvakrat predlagal ukinitev omejevanja, pa jo je prejšnji predsednik vsakič zavrnil z vetom. Do kakšne mere je nenaklonjenost raziskavam izvornih celic vplivala na neizvolitev konzervativnega kandidata na predsedniško mesto, je težko natančno reči. Podobno je bilo v Avstraliji, medtem ko imamo Veliko Britanijo prej za konzervativno družbo kot ne (čeprav je konzervativna stranka na zadnjih parlamentarnih volitvah dosegla le 32 % glasov), pa vendar je med vodilnimi na področju raziskav embrionalnih izvornih celic.

Gotovo ima religija vpliv na percepcijo etičnega. Čeprav - teoretično - etika temelji na razumu, morala pa na avtoritetah, je religija (torej: avtoritete) skozi stoletja zaznamovala ljudi (in torej družbe) do take mere, da je izstop v zgolj razumsko območje vsaj zelo težek, če ne nemogoč. Rimskokatoliška cerkev se je večkrat odločno izjasnila proti raziskavam embrionalnih izvornih celic, kar gotovo ustvarja neko atmosfero nenaklonjenosti tovrstnim raziskavam, po drugi strani pa pomeni oddaljevanje cerkve od razumske 'družbene stvarnosti'. Temelj konflikta je v dojemanju začetka življenja in svetosti življenja. Če se življenje začne s spočetjem (oploditvijo jajčne celice) in če v razvoju zarodka ni nobenega trenutka, od katerega dalje bi organizem imel neke posebne lastnosti (ki bi bile bistveno drugačne kot jih je imel trenutek pred tem), potem je tudi dvocelični zarodek človek. In če je človek, ali mu gre manj pravic kot ostalim ljudem? Kdaj človek pridobi pravice, napisane v zakonih in od katere starosti naprej ga ni dovoljeno ubiti? Po drugi strani pa je vprašanje, ali žive celice, ki se ne zavedajo svojega življenja, ne morejo čutiti bolečine niti česarkoli drugega, nimajo oblike telesa, nimajo niti srca niti možganov,... res imajo vse tiste lastnosti, da bi jih (celice) lahko imenovali človek. Osebno mislim, da ne.

Tako sem pristal globoko v območju bioetike, ki je verjetno tema zase, in se oddaljil od današnje oddaje. Že kar vidim, kako bo nastopil nek Dolinar, ki ne bo nič podoben tistemu, ki ga vsak dan vidim v ogledalu. Ni vsak za na televizijo in ne zna vsak v enem stavku povedati tistega, kar misli. Mogoče bi moral ostati pri papirju in svinčnikih, tipkovnici in ekranu. Ampak potunkali so me drugi in naj jim bo to v poduk ;-)