Nobelove nagrade za fiziologijo oziroma medicino so prve, ki jih razglasijo vsako leto. Ravno v začetku semestra je kar prekmalu, da bi s študenti prav natančno predelali nagrajeno raziskovalno temo, a bo pred zimo tudi to še prišlo na vrsto.
Me prav zanima, ob kateri uri so razglasili letošnje nagrajence... Malo po 13. uri je prišlo prvo sporočilo po e-pošti, da je med nagrajenci Jack Szostak, znan sintezni biolog s Harvarda, čeprav je nagrada letos seveda za bolj klasično genetsko področje, za telomere. Kakšno uro kasneje je pisal Jure iz Lunda, da so 'kvasovke spet dobile Nobelovo' - seveda mu nisem hotel dati prav. Spletni portal RTV SLO pa je spet pokazal, da nima ravno občutka za molekularno biologijo, saj so objavili tako razlago nagrajenih odkritij, da človek samo gleda; v dveh odstavkih je kakšnih pet napak, pa tega ni nihče opazil, ali pa vsaj ni komentiral.
Skupna tema vseh treh nagrajencev so konci kromosomov, ki se imenujejo telomeri. Medtem ko za veliko večino kromosomske DNA način podvojevanja poznamo že dokaj dolgo (to pomeni kakšnih 35 let), pa mehanizem, ki deluje za skoraj celoten kromosom, pri koncih ne pride v poštev. Nagrajenci so ugotovili, da so ti konci zelo pomembni, saj po eni strani preprečujejo, da bi encimi napadli proste konce verig DNA, hkrati preprečujejo lepljenje kromosomov med sabo, omogočajo pa tudi, da poseben encim - telomeraza - konce kromosomov vendarle uspe vzdrževati tudi ob podvojevanju preostale verige DNA v kromosomu.
Problem kromosomskih koncev poznamo le pri evkariontih, saj imajo prokarionti (bakterije) praviloma krožne kromosome. Linearni kromosomi pa so drugačni in ugotovili so, da so pri celicah, ki so se že velikokrat delile, telomeri zelo kratki. Lahko bi celo rekli, da je dolžina telomerov neke vrste merilo celične kondicije. Stare celice, ki se ne morejo več deliti, imajo zelo kratke telomere, take celice pa se torej ne bodo več mogle deliti in s tem bo pešalo delovanje organa, ki ga take celice sestavljajo. Če bi bila telomeraza aktivna, se to ne bi zgodilo. Vendar pa je telomeraza dvorezen meč: veliko aktivnost tega encima povezujemo z intenzivno celično delitvijo, ta pa je značilna za rakave celice.
Raziskave, ki so privedle do nagrade, so opravili konec sedemdesetih in v prvi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja. Obe dobitnici letošnje nagrade, Elisabeth Blackburn in Carol Greider, še vedno raziskujeta predvsem telomere in telomerazo, Jack Szostak pa se je preusmeril na nova področja, ki so vsaj deloma povezana s sintezno biologijo, v osnovi pa so genetska.
Tokratna nagrada za medicino je stota po vrsti in tokrat ponovno sega prav v temelje molekularne biologije.
2 komentarja:
Elizabeth Blackburn je bila danes na UCSF prava rock zvezda :). Skorajda vsi zaposleni smo ji aplavdirali in zvizgali vec kot pet minut.
Sem videl zapis na rtvslo in hotel napisati komentar, pa nisem vedel, kje naj se ga lotim.
Objavite komentar