Čeprav še vedno ni jasno, zakaj nekateri ljudje dočakajo zelo visoko starost, drugi pa ne, je odslej mogoče relativno zanesljivo napovedati, kdo bo dočakal izjemno starost. Poudarek je na besedi 'relativno', saj je zanesljivost 77-odstotna.
Napoved temelji na sistematični analizi značilnosti genomov 1000 ljudi, ki so doživeli vsaj 100 let in so bili vključeni v Študijo stoletnikov Nove Anglije. Študijo so začeli leta 1995, ko so poskušali ugotoviti, zakaj nekateri ljudje dočakajo visoke starosti in začenjajo obolevati bistveno kasneje kot povprečen prebivalec Nove Anglije. Kasneje se je preiskava razširila na bistveno večje število stoletnikov iz različnih krajev ZDA pa tudi iz drugih držav. Razen 1600 stoletnikov obravnavajo še okrog 500 otrok teh stoletnikov in 300 kontrolnih oseb, ki predstavljajo 'povprečje'.
Iz vzorca stoletnikov so analizirali DNA 1000 ljudi in to tako, da so pri vsakem določili 300.000 posameznih nukleotidov, za katere je znano, da so polimorfni (SNP) in rezultat primerjali s kontrolno populacijo. Evidentirali so tiste SNP, ki so statistično najmočneje povezani z doseganjem visoke starosti. Nato so dodali še nekatere druge značilnosti in s tem statistično izboljšali kakovost algoritma za napoved dolgoživosti.
Ugotovili so, da je z analizo samo 150 SNP mogoče ugotoviti, ali bo nekdo lahko dočakal zelo visoko starost ali ne. Polovica teh mest v genomu je povezanih s točno določenimi geni, druga polovica pa je v delih genoma, ki ne zapisuje za proteine. Tisti polimorfizmi, ki so vezani na gene, so razporejeni na tak način, da kažejo na vključenost zelo različnih biokemijskih procesov, ki skupaj omogočajo daljše življenje brez kroničnih bolezni in doseganje višje starosti.
Kljub temu, da je algoritem za napoved dolgoživosti sorazmerno zanesljiv, je še vedno dosti stoletnikov, katerih genom nima značilnosti, ki bi kazali na to, da bi dočakali sto let ali več. Morda so to tisti, ki so poskrbeli za zdrav način življenja, lahko pa da imajo kakšno drugo genetsko značilnost, ki je tokratna analiza ni zaznala.
Glede na to, da so predhodne raziskave kazale, da je vpliv okolja na dolgoživost bistveno večji kot vpliv genov (omenjali so razmerje 3:1), se zdi nenavadno, da je bilo vseeno možno najti skupne genomske značilnosti, ki jih je mogoče povezati z dolgoživostjo. Morda je rezultat tak tudi zato, ker je bila populacija, ki so jo preiskovali, sorazmerno enotna: belci, stari nad 100 let, večinoma iz razvitih zahodnih držav. Na ravni celotne človeške rase je gotovo vpliv okolja bistveno večji (podhranjenost, vojne, kužne bolezni,...).
Zanimivo je, da pri stoletnikih ni bistveno nižja prisotnost tistih genomskih polimorfizmov, ki kažejo na nagnjenost k razvoju bolezni, povezanih s starostjo, predvsem demence in krvno-žilnih bolezni. Vseeno pa se te bolezni pojavijo zelo pozno v življenju. Razlog je morda v tem, da nekateri drugi geni zavirajo razvoj bolezni do visoke starosti. Kateri geni to so in kako sodelujejo pri zagotavljanju zdravega življenja, pa je naslednje vprašanje, na katerega ne bo tako lahko odgovoriti.
Raziskava bo objavljena v reviji Science, zaenkrat pa je dostopna samo za naročnike.
2 komentarja:
Vendar pa ta raziskava temelji na zelo trhlih tleh in je sprožila ogromno prahu. Po prebranem resno dvomim v njeno relevantnost.
Res je, o rezultatih raziskave nekateri dvomijo. Razlog je v tem, da so za analize uporabili dva različna biočipa (istega proizvajalca) oziroma biočipe istega tipa, a pripravljene v različnih šaržah. Čeprav se morda zdi, da gre pri tehnologiji mikromrež (biočipov) za povsem zanesljivo, zelo občutljivo in natančno metodo, pa strokovnjaki, ki delajo z njimi, poznajo pomanjkljivosti posameznih komercialnih čipov. Tako je za nekatere znano, da dajejo neobičajno nizke ali neobičajno visoke signale za posamezne točke (polimorfna mesta), kar pa lahko vpliva na interpretacijo rezultatov. Ravno to se je zgodilo v preiskavi, ki sem jo opisal.
Pravzaprav so imeli raziskovalci smolo. Ko so opravili 90 % analiz, je proizvajalec na trg poslal novo generacijo biočipov, starih pa niso več prodajali. Tako so morali te analize pač narediti z novimi. Poznavalci trdijo, da sta vsaj dva polimorfizma izmed evidentiranih 150 taka, da je zanju znano, da z novimi čipi dajeta drugačne rezultate kot s starimi. Možno pa je, da je podobnih 'napak' še več... a zagotovo ne 148.
Kogar zanimajo natančnejši podatki, si lahko prebere članek na http://www.the-scientist.com/blog/display/57558/.
Objavite komentar