Kot je pisal že kolega Franc na svojem mikrobiološkem blogu, je svetovna strokovna javnost že dalj časa razdeljena glede tega, ali je prav, da bi v celoti objavili rezultate raziskav virusa influence A iz skupine H5N1 na poskusnih živalih. En članek čaka na objavo v reviji Science, drugi pa v reviji Nature, saj sta podobne raziskave opravili dve skupini, ena v Rotterdamu (dr. Ron Fouchier), druga pa v Wisconsinu (dr. Jošihiro Kavaoka). Novost v razvoju dogodkov je petkova (20.1.2012) objava prostovoljnega 60-dnevnega moratorija na nadaljnje raziskave tega tipa, ki jo je podpisalo 39 vodilnih raziskovalcev iz ravno toliko različnih svetovnih laboratorijev.
Čeprav je verjetno dva meseca premalo, da bi zaskrbljeni za biološko varnost in zaskrbljeni za svobodo raziskovanja in za prost dostop do znanstvenih spoznanj prišli do rešitev, ki bi zadovoljile vse, številni na moratorij vendarle gledajo kot na pomembno gesto, da je znanstvena sfera sposobna sama zaustaviti raziskave, ko se izkaže, da nimamo dovolj podatkov, ki bi kazali, da je raziskovalno delo varno.
Ko pogledamo na moratorij bolj podrobno, vidimo, da tokratnega moratorija ne moremo primerjati z moratorijem, ki so ga znanstveniki sprožili v zgodnjih letih uporabe genske tehnologije (v letih 1974/75). Takrat so moratorij sprožili raziskovalci sami in so javnost vključili preko nekaterih pravnikov in novinarjev. Pri tokratnem primeru pa je moratorij kratek, celo morda nekoliko neprepričljiv (saj so ključni rezultati že nared za objavo), predvsem pa so ga sprožile reakcije strokovnjakov za biološko varnost. Slovenščina je pri izrazu 'varnost' morda nekoliko ozka, saj gre za vsaj dve vrsti varnosti. Najprej gre za biološko varnost, ko govorimo o varnosti tistih, ki delajo s sicer dokaj nevarnimi različicami virusa, pa tudi o varnosti ljudi, ki bi lahko prišli v stik z virusom, če bi ta kakor koli 'pobegnil' iz laboratorijev. Druga (ne)varnost pa je vezana na razkritje podatkov o nevarnih bioloških agensih, ki bi lahko prišli v roke morebitnih teroristov, ki bi nato razvili zadostne količine smrtonosnega biološkega orožja.
Raziskave, ki jih zdaj nekateri kritizirajo celo kot nepotrebne, so financirali iz ameriških javnih sredstev. Izvajanje poskusov je potekalo ob upoštevanju vseh potrebnih varnostnih standardov, ki jih predpisuje ameriški Nacionalni inštitut za zdravje in jih zahtevajo nizozemski predpisi (usklajeni z evropskimi) in nobenega dvoma ni, da so bili poskusi opravljeni brezhibno. Verjetnost, da bi prišlo do okužbe raziskovalcev, je zanemarljivo majhna, prav tako, da bi virus slučajno pobegnil iz laboratorijev. Sicer nekateri kritiki tovrstnih raziskav menijo, da je treba uničiti vse viruse, ki so v teku poskusa postali bolj nalezljivi in bi lahko bili tudi za človeka bistveno bolj nevarni od izhodiščnega virusa ptičje gripe. Strah izhaja verjetno predvsem iz znanstvene fantastike, čeprav so znani primeri, ko so iz laboratorijev izginili vzorci, ki nikakor ne bi smeli izginiti.
Stališče, da je treba v redkih primerih, kot je ta, omejiti dostop do rezultatov raziskav, financiranih iz javnih sredstev, torej temelji na strahu pred tem, da bi objavljene podatke lahko izkoristile 'zlobne države' (ameriški izraz je 'rogue nations') in teroristične organizacije. V laboratoriju je precej težko pripraviti RNA-viruse zgolj na osnovi nukleotidnega zaporedja. Sicer v literaturi obstajajo podatki, kako se to da narediti, a tega ni mogoče izvesti brez zelo dobrega poznavanja molekularnobioloških in viroloških postopkov in ustreznega laboratorija. Verjetno bi bilo za 'zlobne' bistveno lažje poskusiti okužiti dihurje in po na primer desetih pasažah virusa (tako kot je bilo narejeno v Rotterdamskem eksperimentu) viruse, ki bi nastali, ne da bi točno vedeli, kaj so dobili, razširiti med ljudi. Toda še dosti lažje bi bilo verjetno priti do kakšnega drugega biološkega orožja, saj se še spomnimo pisem z 'belim prahom', sporami bakterije Bacillus anthracis, ki povzroča vranični prisad (antraks). Čeprav antraks ni nalezljiv, tako kot bi bil virus influence, pa je spore lažje pripraviti, celo v slabo opremljenih laboratorijih. Množično biološko orožje na osnovi virusa influence bi torej bilo možno pripraviti, a zelo težko. Če že, pa je vprašanje, ali bi res rabili podatke obeh raziskav, ki sta trenutno sporni. Po mojem ne.
Ob tem je treba spomniti, da smo se s podobnimi razpravami o morebitni zlorabi znanstvenih rezultatov že srečali, prav tako v zvezi z raziskavami virusa influence A. Leta 2005 so namreč poustvarili virus H1N1, ki je povzročil zloglasno 'špansko gripo' (leta 1918). Tudi takrat so nekateri menili, da gre za nepotrebno raziskavo, kajti kje bi bil smisel pripravljati nekaj tako nevarnega kot je virus, ki je pomoril več kot 50 milijonov ljudi. Pa vendar so raziskave te vrste potrebne, saj nam omogočajo razumeti, zakaj niso vsi virusi nekega (pod)tipa enako nevarni, kako se virusi spreminjajo iz sezone v sezono, katere so značilnosti, ki pomenijo, da bo cepivo proti nekaterim virusom delovalo, proti drugim pa ne, in zakaj je potek bolezni različen, kaj omogoča enkrat hitro in drugič počasnejše širjenje bolezni,... skratka - raziskave so potrebne. Če raziskave dovolimo, ne dovolimo pa javnosti rezultatov, pa se pojavi pomembno vprašanje: kdo je dovolj zanesljiv, dovolj usposobljen in dovolj pameten, da bo rezultate izkoristil za napredek znanosti. Najboljše ideje namreč niso vedno v glavah najbogatejših in najbolje opremljenih.
O dilemah povezanih z Rotterdamsko raziskavo, bo v jutrišnji oddaji Frekvenca X na Valu 202 govorila virologinja dr. Tatjana Avšič Županc.
Ni komentarjev:
Objavite komentar