Maj 2012

Čeprav se mi je marca in aprila zdelo, da kar ni kakšnih velikih bio-novic, je maj prinesel kup novosti z različnih področij biologije. A bil je čas za dopust (junija so izpiti), za pisanje recenzij, zdaj je čas za korekture diplom, vmes pa vedno kaj, da zmanjka volje in časa za pisanje o biologijah.

U, in še ena novica, en droben žarek upanja: risati moramo pohištvo v laboratorijih v stavbi nove fakultete, za katero so prejšnji teden podpisali pogodbo o gradnji. Mogoče je čudno, da moramo profesorji risati skice pohištva, ampak kaže, da drugače pri nas ne gre.

V tem maju je bila ena od velikih novic tista o dveh paraliziranih pacientih, ki sta sodelovala v projektu BrainGate in sta po opravljenem posegu lahko, včasih bi rekli 'z močjo svoje misli' upravljala robota. Fascinaten je video, v katerem 58-letna pacientka, ki zaradi možganske kapi že 15 let ne more premikati  rok in nog, zdaj vodi robotsko roko tako, da ji ta poda vrč s kavo, tako da lahko sama pije po slamici. Gre torej za zahtevno premikanje roke v več smereh, z nagibanjem in postopnimi preciznimi gibi.

Kako je mogoče upravljati naprave samo s tem, da mislimo, kaj naj počnejo? Ni preprosto. Pacientoma so v motorični korteks, tisti del možganske skorje, ki je odgovoren za gibanje, vstavili elektronsko vezje, veliko nekaj kvadratnih milimetrov, ki je zajemalo živčne impulze in jih nato po žicah prenašalo v računalnik zunaj telesa. Ta računalnik je interpretiral impulze in jih pretvarjal v signale, ki so upravljali robotsko roko.

Čeprav so pred tem na podoben način že testirali prenos signalov iz opičjih možganov, je tokrat prvič, da so elektronsko vezje vstavili v človeške možgane in ga uporabili za opravljanje koristnega dela, ki bi lahko nekoliko olajšalo življenje paraplegikov. Mogoče se zdi še vedno kot znanstvena fantastika, a ni.

Naslednji teden pa o mikrobih, ki so jih našli globoko pod zemeljskim površjem v ilovici, za katero so mislili, da ne omogoča preživetja nobenemu aerobnemu organizmu.