Kot poroča Reuters, je Evropski urad za varno hrano (EFSA) danes objavil stališče, da hrane iz kloniranih živali (še) ni pripravljen sprejeti kot varne, saj o njej še ni znanih dovolj podatkov. Čeprav menijo, da klonirane živali ne predstavljajo nevarnosti za okolje niti za zdravje človeka (to so objavili že januarja letos), obstaja dvom, ali so živalski kloni res vzgojeni v razmerah, ki so nesporni. Predvsem je vprašljivo zdravje klonov in nadomestnih živalskih mater ter s tem povezana dobrobit živali. Ni pa mogoče tudi povsem izključiti, da bi prav zaradi teh življenjskih pogojev prišlo do vplivov na varnost hrane, pripravljene iz kloniranih živali.
V vseevropski analizi, ki jo bodo septembra izvedli med potrošniki, bodo ugotovili, kakšen je odnos Evropejcev do mesnih izdelkov iz kloniranih živali. Ker se zna zgoditi, da bodo mnenja deljena, bo verjetno ostalo pri tem, da bo tema (p)ostala ena od tistih, v katerih se bodo spopadali znanstveni argumenti, etični pomisleki, moralna načela in prepričanja kar tako, podobno kot to poteka s gensko spremenjenimi rastlinami in živilskimi izdelki na njihovi osnovi.
Nedvomno je lahko hrana iz kloniranih živali bolj zdrava (npr. manj maščob v mišičju), meso je lahko mehkejše in pridelava cenejša. EFSA je v prvih izjavah sicer nakazovala, da bo tako kot v ZDA tudi v Evropi hrana iz živalskih klonov veljala za neoporečno, v zadnji izjavi pa se je odločila za večjo previdnost.
Znanstveno stališče agencije EFSA si lahko v originalu preberete na njihovi spletni strani - pod objavo za medije so povezave na celotno mnenje (datirano s 15.7.2008), zaključke iz javne razprave, etična vprašanja in FAQ .
Čeprav EFSA med nasprotniki GS hrane velja za neverodostojno skupino podkupljenih znanstvenikov (kar seveda še zdaleč ni res), je s svojo previdno odločitvijo tokrat pokazala, da zna upoštevati tako znanstvene kot etične vidike GS hrane. Morda se prepad med ameriškim in evropskim dojemanjem varne hrane s tem veča, razprave o GS hrani v Evropi pa ne umirjajo. Verjetno bo trajalo več let, da bodo postopki jedrnega prenosa pri sesalcih postali tako učinkoviti, da bo uspešnost kloniranja sprejemljiva, s tem pa bodo odpadli tudi nekateri etični pomisleki - še zdaleč pa ne vsi.
24. jul. 2008
10. jul. 2008
Kavarna ob robu vesolja
Z veseljem sporočam, da je Nejc Jelen (moj bivši študent ;-)) začel pisati blog "Kavarna ob robu vesolja". V treh dosedanjih objavah na slikovit način piše o krikih Zemlje in tem, kdaj in kako se je na Zemlji razvilo življenje. Priporočam v branje in upam, da Nejcu ne bo zmanjkalo volje. Idej za pisanje mu gotovo ne bo.
8. jul. 2008
Umetna DNA - res 'končno'?
RTV Slovenija nam je na spletu spet predstavila nekaj posebnega. Pišejo, da naj bi japonski kemiki sintetizirali molekulo DNA, ki naj bi bila narejena 'skoraj popolnoma iz umetnih delov'. Uspelo naj bi jim 'spojiti štiri popolnoma nove umetne osnove znotraj ogrodja DNK-molekule, vzete iz sladkorja', s tem pa naj bi izboljšali gensko zdravljenje in prispevali k napredku v razvoju nanoračunalnikov.
Pa lepo po vrsti... Prvič, lahko bi rekli, da DNA sintetizirajo iz umetnih delov že približno 40 let. Sinteza DNA poteka v 4-stopenjskem postopku na inertnem nosilcu, reagenti, ki jih pri tem uporabljajo, pa so nedvomno 'umetni', saj so naravne molekule preveč reaktivne, da bi sinteza lahko potekla kontrolirano. Reaktivne skupine je treba ustrezno zaščititi in potem selektivno modificirati, da se povežeta dve točno določeni komponenti. Sama sinteza DNA torej ni nič novega.
Japonski raziskovalci naj bi tokrat spojili štiri umetne osnove, vzete iz sladkorja. Kaj naj bi bilo to? Značilno za DNA je, da je sestavljena iz štirih različnih organskih baz, ki so vezane na sladkor (deoksiribozo), torej štiri različne nukleotidne baze (A, C, G, T) in en tip sladkorja, pri tem pa so sladkorji povezani med sabo s fosfatnimi skupinami (fosfodiestrska povezava). So tokrat res baze nadomestili s sladkorji? Bi taka DNA sploh bila stabilna?
Poglejmo torej, kaj so naredili raziskovalci Univerze v Tojami. Članek o njihovem delu bo izšel v reviji Journal of the American Chemical Society 23. julija, tokrat pa podatke povzemam s portala Nanowerk. Že iz naslova članka ("Umetna DNA, sestavljena izključno iz nenaravnih C-nukleozidov s štirimi tipi nenaravnih baz") je jasno, da nova DNA ni sestavljena iz 'snovi vzetih iz sladkorja', pač pa gre za nenaravne baze. Res pa je, da v naslovu omenjajo nukleozide. Nukleozid je ime za povezavo ene riboze (sladkorja pentoze) in ene nukleinske baze.
Namesto štirih (naravnih) nukleinskih baz so tokrat raziskovalci pripravili analoge, ki so po svoji zasnovi vsi podobni in imajo v strukturi samo en obroč (pirimidin). V naravni DNA se namreč v dvojni vijačnici vedno poveže ena baza z enim obročem z eno bazo z dvema obročema (purin), tokrat pa sta v paru dva enojna obroča, toda tako, da je en par povezan z dvema, drug par pa s tremi vodikovimi vezmi, enako kot v naravni DNA. Komplementarnost je torej kemijsko omejena.
Doslej so (predvsem za potrebe genskega zdravljenja s protismerno DNA) že sintetizirali umetno DNA z modificiranimi bazami ali sladkorji. Taka DNA je bila bolj stabilna od naravne DNA, zato se v organizmu ni tako hitro razgradila. Res pa je, da kemijske spremembe niso bile na vseh bazah hkrati, čeprav je zanimiva sprememba na primer bila ta, da so fosfodiestrsko povezavo zamenjali s peptidno vezjo (ki sicer povezuje aminokislinske ostanke v proteinih). V organizmu ni učinkovitih encimov, ki bi prepoznali tako kombinacijo nukleotidnih baz in peptidnih vezi, zato je taka PNA (peptidna nukleinska kislina) bistveno bolj stabilna od DNA.
Glede na strukturo nove 'japonske' DNA kaže, da bi utegnil biti premer take DNA nekoliko manjši kot pri naravni DNA. Gotovo taka DNA ne bi bila komaptibilna s celičnimi encimi, ki sodelujejo pri prenosu genetske informacije, vendar to niti ni mogel biti namen sinteze. Lahko pa bi prišlo do parjenja umetne DNA z naravno in s tem do njene inaktivacije.
Uporaba za pripravo novih nanoračunalnikov seveda ni povezana s celičnimi encimi, da je DNA informacijska molekula, pa vemo že iz biologije. Namesto 0 in 1 iz sveta elektronov nosi DNA štiri različne znake (A, C, G, T ali njihove analoge) in s tem namesto dvojiškega predstavlja osnovo za štiriški številski sistem. Biologija pa je ta štiriški sistem povezala še s kodo, kjer po tri baze iz tega sistema na koncu zapisujejo za en aminokislinski ostanek v proteinu.
Pa lepo po vrsti... Prvič, lahko bi rekli, da DNA sintetizirajo iz umetnih delov že približno 40 let. Sinteza DNA poteka v 4-stopenjskem postopku na inertnem nosilcu, reagenti, ki jih pri tem uporabljajo, pa so nedvomno 'umetni', saj so naravne molekule preveč reaktivne, da bi sinteza lahko potekla kontrolirano. Reaktivne skupine je treba ustrezno zaščititi in potem selektivno modificirati, da se povežeta dve točno določeni komponenti. Sama sinteza DNA torej ni nič novega.
Japonski raziskovalci naj bi tokrat spojili štiri umetne osnove, vzete iz sladkorja. Kaj naj bi bilo to? Značilno za DNA je, da je sestavljena iz štirih različnih organskih baz, ki so vezane na sladkor (deoksiribozo), torej štiri različne nukleotidne baze (A, C, G, T) in en tip sladkorja, pri tem pa so sladkorji povezani med sabo s fosfatnimi skupinami (fosfodiestrska povezava). So tokrat res baze nadomestili s sladkorji? Bi taka DNA sploh bila stabilna?
Poglejmo torej, kaj so naredili raziskovalci Univerze v Tojami. Članek o njihovem delu bo izšel v reviji Journal of the American Chemical Society 23. julija, tokrat pa podatke povzemam s portala Nanowerk. Že iz naslova članka ("Umetna DNA, sestavljena izključno iz nenaravnih C-nukleozidov s štirimi tipi nenaravnih baz") je jasno, da nova DNA ni sestavljena iz 'snovi vzetih iz sladkorja', pač pa gre za nenaravne baze. Res pa je, da v naslovu omenjajo nukleozide. Nukleozid je ime za povezavo ene riboze (sladkorja pentoze) in ene nukleinske baze.
Namesto štirih (naravnih) nukleinskih baz so tokrat raziskovalci pripravili analoge, ki so po svoji zasnovi vsi podobni in imajo v strukturi samo en obroč (pirimidin). V naravni DNA se namreč v dvojni vijačnici vedno poveže ena baza z enim obročem z eno bazo z dvema obročema (purin), tokrat pa sta v paru dva enojna obroča, toda tako, da je en par povezan z dvema, drug par pa s tremi vodikovimi vezmi, enako kot v naravni DNA. Komplementarnost je torej kemijsko omejena.
Doslej so (predvsem za potrebe genskega zdravljenja s protismerno DNA) že sintetizirali umetno DNA z modificiranimi bazami ali sladkorji. Taka DNA je bila bolj stabilna od naravne DNA, zato se v organizmu ni tako hitro razgradila. Res pa je, da kemijske spremembe niso bile na vseh bazah hkrati, čeprav je zanimiva sprememba na primer bila ta, da so fosfodiestrsko povezavo zamenjali s peptidno vezjo (ki sicer povezuje aminokislinske ostanke v proteinih). V organizmu ni učinkovitih encimov, ki bi prepoznali tako kombinacijo nukleotidnih baz in peptidnih vezi, zato je taka PNA (peptidna nukleinska kislina) bistveno bolj stabilna od DNA.
Glede na strukturo nove 'japonske' DNA kaže, da bi utegnil biti premer take DNA nekoliko manjši kot pri naravni DNA. Gotovo taka DNA ne bi bila komaptibilna s celičnimi encimi, ki sodelujejo pri prenosu genetske informacije, vendar to niti ni mogel biti namen sinteze. Lahko pa bi prišlo do parjenja umetne DNA z naravno in s tem do njene inaktivacije.
Uporaba za pripravo novih nanoračunalnikov seveda ni povezana s celičnimi encimi, da je DNA informacijska molekula, pa vemo že iz biologije. Namesto 0 in 1 iz sveta elektronov nosi DNA štiri različne znake (A, C, G, T ali njihove analoge) in s tem namesto dvojiškega predstavlja osnovo za štiriški številski sistem. Biologija pa je ta štiriški sistem povezala še s kodo, kjer po tri baze iz tega sistema na koncu zapisujejo za en aminokislinski ostanek v proteinu.
3. jul. 2008
... in julij. Selitev.
Pač, bil je dopust in zdaj sem tu: po izpitnih rokih je čas za pospravljanje, saj se moram preseliti v drug kabinet... To je sicer do neke mere higienično, saj se je v petnajstih letih od doktorata na policah nabralo precej gradiv, ki so postala odveč in je kar prav, da sem jih pometal stran. Vmes je bilo tudi nekaj časa za prebiranje starih dopisov; malo nostalgije in čudenja nad tem, kako se stvari spreminjajo. Po drugi strani pa sem se tudi malo jezil na 'delodajalca', saj sem z leti napredoval iz pol kabineta, ki sem si ga delil še z dvema mlajšima kolegoma, v četrt kabineta (v katerem bomo prav tako trije). Je to res čisto normalno in logično? Mogoče res nisem na kakšni resni poziciji, a podobno 'napreduje' prodekanica iz pol kabineta v tretjino kabineta... Mislim, da je res že skrajni čas, da sezidajo novo fakultetno stavbo, sicer bodo načrti zanjo, ki visijo v sejni sobi, prej zbledeli, mi pa se bomo naveličali čakati in se vdali v večno podnajemništvo. Škoda. In še bolj škoda je za generacije, ki prihajajo, saj si zaslužijo normalne delovne pogoje.
Naslednji teden pa spet kaj s področja novih biologij! Mogoče me bo do takrat pesimizem minil.
Naslednji teden pa spet kaj s področja novih biologij! Mogoče me bo do takrat pesimizem minil.
4. jun. 2008
Maj, junij
Konec semestra... Maj je vedno najbolj naporen in prav čudi me, kako sem lani uspel na blogu objaviti toliko novic. Gotovo je eden od razlogov, da sem letos obljubil vsaj še en del komentarjev na trditve nasprotnikov GS hrane in GSOjev sploh. Najprej se mi je zdelo, da tega tako ali tako ne bo nihče bral, potem pa sem s par koncev slišal, da se kljub dolžini prispevek da prebrati. In da se že veselijo nadaljevanja. Tako zdaj drugi del ni več nekaj za svoje veselje in postaja nekašna obveznost - to pa ni več to. Torej, drugi del pride, a ne vem točno, kdaj to bo. Mogoče šele julija.
Kaj se je dogajalo v maju na področju novih biologij? Izpostavil bom samo dve - povsem različni - novici. Prva je s področja genomike. Najbrž ste tudi drugje zasledili, da so objavili osnutek genoma kljunaša. O tem sta pisala RTV SLO in Mladina, originalni članek pa je izšel 8. maja v reviji Nature. Je rezultat sodelovanja kar 32 raziskovalnih skupin, projekt pa so zasnovali jeseni leta 2003. Čeprav cene določanja nukleotidnih zaporedij padajo, pa je določitev zaporedja celotnega genoma še vedno ogromen zalogaj, saj pred objavo v povprečju vsak nukleotid preberejo vsaj šestkrat. Pri skupni dolžini 2,2 milijarde nukleotidov je to bilo okrog 15 milijard nukleotidov. Kljunaš ima 52 kromosomov (ne parov), na katerih so zapisi za dobrih 18.000 proteinov. Spol je določen z 10 kromosomi. Tako kot ima žival lastnosti, podobne plazilcem, pricam in sesalcem, tako tudi genom vsebuje lastnosti vseh treh velikih skupin vretenčarjev.
Druga novica pa se zdi zelo postranska, a morda ni. V irski pivnici Asgard v ameriškem Cambridgu se je 1. maja ob sedmih zvečer zbralo okrog 25 zanesenjakov, ki sodelujejo v skupini DIYbio. Kratica pomeni "do it yourself bio" (biologija naredi si sam), ne gre pa za ukvarjanje z rožami in metulji, pač pa za biološko inženirstvo. Kdor bi želel, bi lahko doma pripravil konstrukte in z njimi preizkušal ideje, proizvajal zanimive snovi ali ustvarjal biološka vezja. Mariskaj se da narediti s preprostimi napravami (npr. PCR-termostat za 10 USD) in reagenti, so ugotovili in želijo zbrati recepture za nekatere osnovne postopke v molekularni biologiji, načrte za preproste aparature in podobno. Skratka, izhajajo iz tega, da je biološka tehnologija vendarle 'samo' tehnologija. Tako kot lahko nekdo v garaži sestavlja mehanske ali elektronske naprave, bi bilo mogoče pripraviti tudi biološke naprave. In pojem 'garažnih firm' je vsaj v ZDA še vedno sinonim za zmogljive in profitabilne nove tehnologije, kakršna je bila računalniška ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Med udeleženci sestanka sta bila očitno tudi Tom Knight (MIT) in Pamela Silver (Harvard), dva od pionirjev sintezne biologije. Na sestanku so pripravili seznam nalog, ki je javno dostopen. Glede na to, da je za večino projektov treba pripraviti gensko spremenjene organizme, tovrstno delo v domači garaži ali kabinetu v Evropi ni dovoljeno, vprašanje pa je, kako bo s tem v ZDA. Omenjajo skupne delovne prostore, v katerih bi lahko opravljali preproste poskuse. Za nekatera druga področja eksperimentiranja take delavnice v Ameriki že obstajajo in morda bodo v bodoče imele tudi molekularnobiološke laboratorije za tiste, ki bi si kot hobi izbrali biotehnologijo.
Kaj se je dogajalo v maju na področju novih biologij? Izpostavil bom samo dve - povsem različni - novici. Prva je s področja genomike. Najbrž ste tudi drugje zasledili, da so objavili osnutek genoma kljunaša. O tem sta pisala RTV SLO in Mladina, originalni članek pa je izšel 8. maja v reviji Nature. Je rezultat sodelovanja kar 32 raziskovalnih skupin, projekt pa so zasnovali jeseni leta 2003. Čeprav cene določanja nukleotidnih zaporedij padajo, pa je določitev zaporedja celotnega genoma še vedno ogromen zalogaj, saj pred objavo v povprečju vsak nukleotid preberejo vsaj šestkrat. Pri skupni dolžini 2,2 milijarde nukleotidov je to bilo okrog 15 milijard nukleotidov. Kljunaš ima 52 kromosomov (ne parov), na katerih so zapisi za dobrih 18.000 proteinov. Spol je določen z 10 kromosomi. Tako kot ima žival lastnosti, podobne plazilcem, pricam in sesalcem, tako tudi genom vsebuje lastnosti vseh treh velikih skupin vretenčarjev.
Druga novica pa se zdi zelo postranska, a morda ni. V irski pivnici Asgard v ameriškem Cambridgu se je 1. maja ob sedmih zvečer zbralo okrog 25 zanesenjakov, ki sodelujejo v skupini DIYbio. Kratica pomeni "do it yourself bio" (biologija naredi si sam), ne gre pa za ukvarjanje z rožami in metulji, pač pa za biološko inženirstvo. Kdor bi želel, bi lahko doma pripravil konstrukte in z njimi preizkušal ideje, proizvajal zanimive snovi ali ustvarjal biološka vezja. Mariskaj se da narediti s preprostimi napravami (npr. PCR-termostat za 10 USD) in reagenti, so ugotovili in želijo zbrati recepture za nekatere osnovne postopke v molekularni biologiji, načrte za preproste aparature in podobno. Skratka, izhajajo iz tega, da je biološka tehnologija vendarle 'samo' tehnologija. Tako kot lahko nekdo v garaži sestavlja mehanske ali elektronske naprave, bi bilo mogoče pripraviti tudi biološke naprave. In pojem 'garažnih firm' je vsaj v ZDA še vedno sinonim za zmogljive in profitabilne nove tehnologije, kakršna je bila računalniška ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Med udeleženci sestanka sta bila očitno tudi Tom Knight (MIT) in Pamela Silver (Harvard), dva od pionirjev sintezne biologije. Na sestanku so pripravili seznam nalog, ki je javno dostopen. Glede na to, da je za večino projektov treba pripraviti gensko spremenjene organizme, tovrstno delo v domači garaži ali kabinetu v Evropi ni dovoljeno, vprašanje pa je, kako bo s tem v ZDA. Omenjajo skupne delovne prostore, v katerih bi lahko opravljali preproste poskuse. Za nekatera druga področja eksperimentiranja take delavnice v Ameriki že obstajajo in morda bodo v bodoče imele tudi molekularnobiološke laboratorije za tiste, ki bi si kot hobi izbrali biotehnologijo.
12. maj 2008
iGEM 2008
V petek se je iztekel rok za prijavo ekip na tekmovanje iz sintezne biologije iGEM 2008. Preliminarno se je prijavilo 83 ekip (lani je bilo prijavljenih 57 ekip), med temi je predvsem naraslo število prijavljenih evropskih univerz, saj jih je letos več kot 20 (lani mislim, da jih je bilo 9).
Na seznamu ekip so tudi tokrat vse najboljše svetovne univerze, nekatere pa so prijavile celo več ekip. Calgary ima kar tri ekipe, eno softversko, eno laboratorijsko in eno bioetično. Letos je namreč prvič, da bodo upoštevali tudi naloge s področja računalništva brez spremljajočih eksperimentov, bioetike pa kot posebne discipline organizatorji niso predvideli.
Slovensko ekipo bo vodil prof. Jerala s Kemijskega inštituta v sodelovanju s prof. Horvatom z Biotehniške fakultete. Ko bo na voljo več podatkov, bom objavil tudi povezavo do spletne strani ljubljanske ekipe.
P.S. (4.6.08): Zvedel sem, da kot mentor sodeluje tudi prof. Ihan z Medicinske fakutete. V ekipi je tako kot lani 7 študentov. Letos so se v ekipo uvrstili študenti mikrobiologije, biotehnologije, medicine in biokemije.
Na seznamu ekip so tudi tokrat vse najboljše svetovne univerze, nekatere pa so prijavile celo več ekip. Calgary ima kar tri ekipe, eno softversko, eno laboratorijsko in eno bioetično. Letos je namreč prvič, da bodo upoštevali tudi naloge s področja računalništva brez spremljajočih eksperimentov, bioetike pa kot posebne discipline organizatorji niso predvideli.
Slovensko ekipo bo vodil prof. Jerala s Kemijskega inštituta v sodelovanju s prof. Horvatom z Biotehniške fakultete. Ko bo na voljo več podatkov, bom objavil tudi povezavo do spletne strani ljubljanske ekipe.
P.S. (4.6.08): Zvedel sem, da kot mentor sodeluje tudi prof. Ihan z Medicinske fakutete. V ekipi je tako kot lani 7 študentov. Letos so se v ekipo uvrstili študenti mikrobiologije, biotehnologije, medicine in biokemije.
14. apr. 2008
Komentarji na argumente proti GSO (1.)
Med e-pismi, ki sem jih dobil kot odziv na prispevek v Razgledih.net, je bilo pismo gospe Mete Vrhunc iz Združenja za zdravo Slovenijo, ki je menila, da sem 'glede na akademski naslov' dolžan 'slovenski javnosti postreči z nekaj več znanja'. Poslala mi je dve prilogi: Sporočilo za javnost Inštituta za znanost v družbi (ISIS) od 28. junija lani z naslovom Nočemo gensko spremenjenih organizmov, nočemo genske tehnike (angl.) in nagovor evroposlancev z naslovom GSO-ji - jih Evropa sprejema? , ki ga je prebrala Caroline Lucas 12. junija lani. Pri slednjem je zanimivo to, da nagovora ni najti nikjer drugje na spletu, samo na raznih slovenskih spletnih straneh, vendar mi je gospa Vrhunčeva zagotovila, da je dokument avtentičen. Nagovor je bil del predstavitve, ki jo je organiziral ISIS v eni od razpravnih dvoran evropskega parlamenta v Bruslju.
Kaj naj bi bil torej 'dolžan postreči slovenski javnosti'? Verjetno bi gospa Vrhunc rada prebrala, da sem spoznal, kako so GSO nevarni za okolje, za zdravje in prihodnost človeštva. A tega ne morem, vsaj ne na osnovi obeh sestavkov, ki mi ju je poslala.
V prvem prispevku dr. Mae-Wan Ho izrazito tendenciozno razlaga, kako škodljiva je genska tehnologija. To bom utemeljil in razložil z več citati iz sestavka. Prvič, v sestavku je citiranih 37 virov, kar daje videz strokovnosti, vendar je od 37 virov 13 takih, ki jih je napisala avtorica ali jih je izdal ISIS kot eno svojih publikacij, 22 je objav iz dnevnega časopisja in spletnih novic, ena je knjiga o uporabi naravnega plina, en pa je strokovni članek iz recenzirane revije in govori o razdalji, ki jo lahko preleti koruzni pelod. Kot argumente si predstavljam dokazljive lastnosti GSO, ne pa predvsem mnenja o GSO, reakcije posameznih lokalnih skupnosti, nevladnih organizacij in sklepe nekaterih držav brez ustreznih pojasnil. Bom še bolj natančen.
Že v predgovoru piše, da biotehnologija podpira pridelovanje GS poljščin kljub očitnim dokazom o njihovi škodljivosti, kar je seveda zgolj mnenje dr. Ho in njenih pristašev, in da bi nadaljnje gojenje GSO ogrozilo naše možnosti za preživetje ob globalnem segrevanju. Glede na to, da doslej nismo srečali še nobenih dokazljivih zdravstvenih težav zaradi lastnosti GS rastlin, ne vem (niti ni razloženo), kako naj bi bilo zdaj naše preživetje ogroženo. Če je, in je to povezano z globalnim segrevanjem, potem to ni posledica GSO. A to je bil šele predgovor.
Neosnovana je trditev, da je znanost, na kateri temelji genska tehnika sama po sebi dovolj škodljiva. Znanost sama ni škodljiva, tehnologija, ki omogoča gensko spreminjanje, pa je res zelo zmogljiva, to pa ne pomeni, da je a priori nesprejemljiva. Treba jo je le uporabiti za reševanje perečih problemov, s katerimi se srečuje človeštvo.
Res je, da je bil pred leti pogled na genom neke vrste (živega bitja) dokaj statičen in da je vedenje o razlikah v genomih sorazmerno novo. Čeprav je bilo že prej znano, da na osnovi enega gena lahko nastanejo različno dolgi ali različno mozaično sestavljeni proteini, pa so novi natančnejši podatki o pomenu metilacijskega vzorca DNA in podatki o polimorfizmu posameznih nukleotidov. Vendar to ne vpliva na razumevanje delovanja GSO. Ti delujejo po enakih načelih kot 'genetsko nespremenjeni' organizmi, saj oboji vsebujejo enak nabor encimov in regulacijskih molekul.
Trditev, da je gensko inženirstvo v laboratoriju grobo, površno in nasilno, medtem ko zunaj laboratorija organizem kot celota natančno orkestrira procese v natančno usklajenem "plesu življenja", ki je potreben za preživetje, je nekorektna. V laboratoriju lahko v gostiteljske celice vključimo točno določene gene (za lastnosti, ki jih potrebujemo), preverimo njihovo vključitev in pravilnost delovanja. Ko je gen vključen, zanj veljajo vse enake zakonitosti, ki veljajo za genetsko nespremenjen organizem. Organizem ne glede na vsebnost genov mora 'orkestrirati procese' in ta 'orkestracija', kot rečeno, deluje po enakih načelih pri vseh organizmih neke vrste (pa tudi širše).
Da so tisoči opeharjenih indijskih kmetov našli edini izhod v samomoru, ni nekaj, kar bi mogli preprosto pripisati GS rastlinam. O tem sem že pisal na tem blogu. Morda nosi del krivde nekritično oglaševanje semen GS bombaža v Indiji. Kmetje so sejali GS bombaž ne glede na to, da je bil odporen le proti enemu škodljivcu, medtem ko je v nekaterih predelih Indije škodljivcev več. Hektarski donos je bil pogosto manjši tudi zaradi tega, ker nekaterih polj niso ustrezno namakali (očitno je bila gensko spremenjena sorta, ki zahteva več vode od klasičnih indijskih sort). Med najpomembnejši pa so sociološko-politični dejavniki, značilni za Indijo. Kmetom ne bi bilo treba sejati GS bombaža, multinacionalka jih ni prisilila, da kupujejo njeno seme in da se zadolžujejo za nakup semena.
Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) naj bi po mnenju dr. Ho zanemarjala načelo previdnosti, zlorabljala znanost, kršila zakone in podpirala gensko tehniko navkljub vedno večji kopici dokazov o nevarnosti GS hrane in krme. To so hude in neverjetne obtožbe. Prvič, evropski pravni red je treba spoštovati in kršitve bi gotovo bilo mogoče sodno preganjati. Drugič, znanstveniki, ki delujejo v EFSI ali so njeni zunanji svetovalci, bi delali medvedjo uslugo znanosti in pljuvali v lastno skledo, če ne bi odločali na osnovi raziskovalnih podatkov, preverljivih meritev, zasnovanih in izvedenih po znanstvenih načelih. Vedno večja kopica dokazov o nevarnosti pa je ponovno posplošena formulacija avtorice. Namesto, da bi navedla, kateri dokazi to so, nadaljuje z načelnimi trditvami.
Sklicuje se na 'naš forum' (ni jasno, kaj točno imenuje forum), ki ga sestavljajo 'najuglednejši znanstveniki iz šestih držav', o katerih tudi ne zvemo ničesar. Če morda misli na predavatelje, ki so v poslopju Evropskega parlamenta 12.6.2007 predstavili svoje kritične poglede na GS rastline, potem bi lahko podvomili o oznaki 'najuglednejši'.
V članku po mojem avtorica meša dve različni temi: varnostne vidike gojenja GS rastlin in ekološke probleme kot so segrevanje ozračja, pomanjkanje vode in fosilnih goriv. GS rastline zaradi genskih sprememb ne bodo povečevale ekoloških problemov, kvečjemu nasprotno. Znanstveniki so že razvili rastline, ki za rast potrebujejo manj vode od običajnih rastlin, kar bi na primer lahko pozitivno vplivalo na težave pri preskrbi z vodo. Seveda je vzdržen razvoj nujen, saj proizvodnja energije sicer ne bo več mogla dohajati potreb, setvene površine pa so omejene in pri posevkih je treba vzdrževati ravnotežje med tistimi, ki so namenjeni za prehrano ljudi, živali in za proizvodnjo biogoriv. GS rastline lahko zaradi večjih hektarskih donosov ob manjših proizvodnih stroških celo pripomorejo k trajnostnemu razvoju.
Trideset let z GSO je minilo varno; noben GSO ni 'ušel iz laboratorija', nobenih ekoloških in zdravstvenih škod nismo zaznali. Vseeno avtorica trdi, da so GSO povzročili več kot dovolj škode - kar razloži z devetimi točkami, iz katerih pa po mojem ni mogoče trditi, da je nastala kakšna škoda. Pa poglejmo avtoričine trditve.
Pridelek se ni povečal in je celo manjši (soja, bombaž). Pridelek na primerljivih površinah je večji, proizvodni stroški pa manjši. Razlike niso ogromne, a dovolj velike, sa se kmetom izplača. Če se jim ne bi, ne bi bili zainteresirani za gojenje. Res obstajajo poročila o manjši proizvodnji* na nekaterih področjih, ki pa so posledica neprimernega izbora semena glede na pogoje gojenja in prisotnost drugih škodljivcev, proti katerim izbrane GS rastline niso bile odporne.
* V nedeljo je časopis The Independent objavil prispevek o analizi ameriških raziskovalcev, ki so ugotovili, da je pridelek GS soje v osrednjih ZDA za 10 % manjši od pridelka primerljive ne-GS soje. Članek na to temo bo izšel v strokovni reviji za pridelovalce Better Seeds (danes 2. številke letnika 2008 še ni bilo na spletu).
Poraba pesticidov se je povečala, ne pa zmanjšala. Podatki za Bt-koruzo iz Španije kažejo, da se poraba pesticidov zmanjša. Če so kot pesticidi mišljeni tudi herbicidi, potem je podatek verjeten, a ne velja za Evropo. Drugod po svetu gojijo koruzo, ki je odporna proti herbicidu glifozatu. Na obdelanih poljih zato ne pride do zapleveljanja, koruza pa raste normalno. Polja, ki jih prej morda niso obdelovali s herbicidom (a so zato imeli manjši donos), so zdaj začeli škropiti. Podatek, da se je poraba pesticidov med 1996 in 2003 povečala za 22.650 ton, ne pove dosti, saj ne vemo, kolikšen delež to je (hiter izračun pove, da je to približno 1 % v tem obdobju porabljenih pesticidov v ZDA). Smiseln bi bil podatek, koliko pesticidov porabijo na poljih z GS posevki in primerljivimi polji s klasičnimi sortami rastlin.
GS posevki škodujejo rastlinam in živalim, naj bi pokazala britanska raziskava FSE na ekosisteme. Gre za analizo, ki so jo med leti 1999 in 2003 izvedli v Veliki Britaniji na kmetijskih površinah (FSE = farm scale evaluation). Preverjali so vpliv štirih različnih posevkov, odpornih na herbicide (torej ne Bt-koruze). Rezultati najobežnejšega dela študije so pokazali, da so razlike med polji, posejanimi z GS rastlinami in sosednjimi polji s primerljivimi 'klasičnimi' sortami, vendar so te razlike posledica različnih predpisanih režimov škropljenja s herbicidi, ne pa vključenih genov za odpornost proti herbicidom. Razen tega se ni izkazalo, da bi uporaba GS rastlin privedla do zmanjšanja števila in pestrosti drugih organizmov. Pri nekaterih kulturah se je to sicer izkazalo, pri drugih pa je bilo ravno nasprotno.
Zaradi razvoja odpornosti na pesticid Bt in zaradi "superplevelov" odpornih na herbicid Roundup naj bi dve najpomembnejši značilnosti GS poljščin postali neuporabni. Res je, da obstajajo podatki, da do razvoja proti herbicidu odpornih rastlin lahko pride, a se to v naravi še ni zgodilo v opazni meri. Zato semena rastlin, odpornih proti herbicidu, še vedno na veliko prodajajo (ne v Evropi) in sejejo. Ne drži niti, da bi se v naravi pojavile žuželke, odporne proti Bt, v takem merilu, da bi to bilo opazno. Morda se odporne rastline in živali še bodo pojavile, a je vprašanje, ali bo to čez pet, deset ali trideset let. V tem primeru sajenje GS rastlin z obstoječimi novimi lastnostmi ne bo več smiselno, verjetno pa bodo takrat že razvili rastline z novimi geni. Tudi če to ne bi uspelo, bi še vedno lahko sejali klasične sorte in uporabljali kemikalije za zatiranje plevelov in škodljivcev na enak način kot doslej.
V Južni Ameriki so zaradi posevkov GS soje uničili 15 milijonov hektarov naravnih ekosistemov. Vendar pa do širitve polj ni prišlo zaradi GS rastlin. Enako bi se zgodilo, če jih ne bi bilo, saj je razlog za širitev višja cena pridelkov.
Med letoma 1993 in 2003 je samomor naredilo 100.000 indijskih pridelovalcev bombaža, od leta 2004 naprej pa vsako leto 16.000. Teh samomorov ne moremo pripisati GSO. Podatek o 100.000 samomorih ne velja za pridelovalce bombaža, pač pa za vse indijske kmete. Vsako leto v Indiji naredi samomor okrog 150.000 ljudi, to je 0,0015 % prebivalstva (za primerjavo: v Sloveniji je samomorov letno 0,02 % prebivalstva) in 10 % teh samomorov gre na račun kmetov. Kmečkega prebivalstva je v Indiji 72 % vseh prebivalcev. Razlog za samomor je v nekaterih primerih prezadolženost. Obstajajo primeri, da so se kmetje prezadolžili za nakup semena GS bombaža, ki nato ni obrodil po pričakovanjih ali pa so ga napadli škodljivci, proti katerim GS bombaž ni bil odporen in je bilo treba polja dodatno škropiti s pesticidi. O razlogih za porast samomorilnosti piše tudi v Wikipediji.
Pokazala se je povezava med GS hrano in krmo ter boleznimi in smrtnimi primeri. Znanih je več poročil o tem, da GS rastline menda lahko povzročijo bolezenske znake pri živalih, vendar v nobenem primeru doslej podatki nisi nesporni - več o tem bom napisal kasneje.
Herbicid Roundup je smrtonosen za žabe in strupen za celice placente ter zarodka pri človeku. Tu ni navedenega nobenega vira, podatkov pa ne poznam. Verjetno so bili dobljeni s koncentracijami herbicida, ki bistveno presega priporočene odmerke, saj Roundup velja za sorazmerno hitro razgradljivo sredstvo z malo stranskimi učinki.
Transgena kontaminacija je neizogibna, saj raziskovalci odkrijejo cvetni prah GSO na rastlinah iste vrste in na divje rastočih sorodnih rastlinah v oddaljenosti 21 km. Znani so podatki o tem, kako daleč leti cvetni prah in ta razdalja je odvisna od veliko različnih parametrov, predvsem od velikosti/teže pelodnih zrn in od hitrosti vetra. Velika večina peloda pade na tla ali bližnje rastline v oddaljenosti nekaj deset metrov. Močni vetrovi pa ga res lahko raznesejo tudi več kilometrov daleč in v članku, ki ga citira avtorica, so z modeliranjem vetrov nad točno določenim območjem v ZDA in določanjem prisotnosti transgena (v travo vstavljenega gena, ki omogoča odpornost proti herbicidu) v okolju ugotovili, da bi pelod trave šopulje lahko potoval precej daleč. Na osnovi povzetka članka ni mogoče razumeti, ali pelod res preleti 15 km v eni uri in po 4 urah do 55 km, ker govorijo o razdalji od sredine kontrolne parcele (ki pa je obsegala 4452 hektarov). Pelod koruze je težji in prepotuje krajše razdalje, vseeno pa lahko tudi več sto metrov. Čeprav je res, da je nemogoče natančno določiti ali izračunati, kako daleč bo pelod potoval, je govorjenje o kontaminaciji nekorektno, saj v primeru, da bi GS pelod prišel na polje s 'klasično' koruzo ne bi mogli govoriti o onesnaženju. Pelod, ki doseže koruzo, bi moral ne samo priti na drugo parcelo, pač pa bi moral tudi oploditi koruzo, da bi se transgen pojavil v zrnih - in še tako bi bila GS samo posamezna zrna v storžu. Glede na to, da je običajna praksa na koruznih poljih, da sejejo vsako leto znova kupljeno (hibridno) seme, morebitna oploditev koruze z GS pelodom ne bi privedla do izpodrivanja klasičnih sort na račun GS sorte. Je pa res, da bi morda kakšen nekoruzni gen pojedli, kar pa za zdravje ni nevarno, saj vsak dan pojemo ogromno število genov iz najrazličnejših organizmov.
Avtorica v nadaljevanju navaja vrsto podatkov o tem, kako da sta GS hrana in krma škodljiva za zdravje. Žal pri tem ne navaja virov za svoje trditve. Naj naštejem primere, ki jih je navedla avtorica:
Podgane krmljene z GS sojo so imele pohabljene potomce. Te rezultate je baje dobila dr. Irina Ermakova, ruska nevrofiziologinja in aktivistka proti genski tehnologiji (sklepam na podlagi bibliografije na njeni spletni strani). V znanstveni literaturi je omenjenih 29 člankov, od teh ji je 14 izšlo v samo v ruskem jeziku. O GSO je objavila le eno delo, to je odgovor na komentiran članek o njenem sicer formalno neobjavljenem delu (o njem je poročala na Greenpeaceovi konferenci "Epigenetika, transgenske rastline in ocena varnosti" v Frankfurtu decembra leta 2005 in to poročilo je dostopno v zborniku na strani 41). V komentiranem članku so raziskovalci orisali, da analize dr. Ermakove niso bile izvedene na način, ki bi omogočal natančno interpretacijo rezultatov, razen tega pa so rezultati, ki naj bi kazali na toksičnost GS soje, predstavljeni na principu izbora nekaterih meritev, ne pa vseh. Glede na široko uporabo GS soje v ZDA za prehrano in krmo brez vpliviv na zdravje ljudi in živali, bi bilo zelo težko razložiti podatke o povečani smrtnosti in anomalijah potomcev pri podganah,
Na stotine indijskih pridelovalcev bombaža trpi zaradi simptomov, podobnih alergijskim in na tisoče ovac je poginilo po tem, ko so se pasle na poljih z ostanki GS bombaža. Na osnovi te teh trditev ni mogoče reči, da so simptomi in pogini živali res posledica stika z GS bombažem. Bolj verjetno je, da gre za alergijo ali zastrupitev s pesticidi, saj je znano, da so na jugu Indije zaradi napadov žuželk, proti katerim GS bombaž ni bil odporen, kmetje na veliko škropili polja s pesticidi. Ne glede na to pa Bt-bombaž ni dovoljen za živalsko krmo.
Neškodljiva fižolova beljakovina je v grahu povzročila, da so poskusne miši dobile pljučnico in preobčutljivost na hrano. Ta primer je znan in sem o njem tudi že pisal. Šlo je za primer inhibitorja proteolitičnih encimov iz fižola, ki se je verjetno zaradi drugačnega procesa glikozilacije pri grahu obnašal drugače kot v fižolu. Tega graha niso nikoli gojili za hrano ali krmo in razvoj so ustavili, ko so ugotovili, za kakšne lastnosti gre.
Na jugu Filipinov je leta 2003 zbolelo na ducate vaščanov, ko je začela cveteti GS koruza; 5 jih je umrlo, nekateri še do danes niso ozdraveli. Ta podatek verjetno ni čisto pravi, saj naj bi po drugih virih šlo za alergijo. Preliminarni rezultati so kazali, da je alergija res na bakterijski toksin, katerega gen so vstavili v koruzo, smrtne žrtve pa niso omenjene. Manjka tudi podatek kakega neodvisnega vira.
V nemškem Hessu je poginilo ducat krav, ki so jih krmili z GS koruzo. Gre za znan primer kmeta Glöcknerja iz Wölfersheima v zvezni deželi Hessen, ki mu je v dveh letih poginilo 12 krav. Natančna analiza je pokazala, da je bila krma okužena z mikotoksini, silažna krma je bila slabe kakovosti, velike spremembe v načinu krmljenja in premalo mineralov v krmi, pretirano krmljenje, ki je privedlo do debelosti, ta pa do hormonskega neravnovesja. Razen tega so v črevesju dveh testiranih poginulih krav odkrili prisotnost povzročitelja botulinizma.
GS krompir z genom iz zvončka je povzročil poškodbe organov pri podganah (primer Arpada Pusztaija). Razvpiti 'primer Pusztai' sega v leta 1995-98, ko je preizkušal GS krompir z vključenim genom za lektin. Lektin je beljakovina in tista iz zvončka je bila znana kot nevarna za žuželke, ne pa za sesalce. Poskusi pa so kazali, da je GS krompir imel negativne učinke, klasični pa ne. Ker negativnih učinkov ni bilo pri kontroli, kjer so klasičnemu krompirju dodali lektin, je sklepal, da je problem nastal zaradi genskega spreminjanja samega, ne pa zaradi lektina v krompirju. Raziskave je pregledala skupina uglednih britanskih strokovnjakov, razprava o raziskavah pa je na koncu potekala v parlamentu. Dr. Pusztaija so odpustili z inštituta, kjer je delal, raziskavo pa je leta 1999 objavil v reviji Lancet, čeprav so nekateri dvomi glede izvedbe poskusov ostali. Po desetih letih bi morda veljalo preučiti rezultate dr. Pusztaija v luči razlage eksperimentov z inhibitorjem proteolitičnih encimov iz fižola v grahu. Glikozilacijski vzorec je pri krompirju lahko drugačen kot pri zvončku, kar bi lahko spremenilo lastnosti lektina...
Kokoši, krmljene z GS koruzo Chardon LL so poginjale enkrat pogosteje kot živali v kontrolni skupini. Ta raziskava ni citirana, vendar gre najverjetneje za delovno poročilo Univerze v Guelphu (Kanada) iz leta 1996, ki jo je naročil proizvajalec gensko spremenjene koruze (AgrEvo, danes je to Avensis). Ta koruza je bila odporna proti herbicidu glufozinatu. Takoimenovano 'kokošje poročilo' je zbudilo obsežne razprave v strokovni javnosti. Sistematično analizo raziskave so naročili pri združenju Prijatelji zemlje leta 2000. Opravila sta jo dva raziskovalca z Univerze v Bristolu, ki sta ugotovila več metodoloških pomanjkljivosti in napak v interpretaciji meritev.
Za GS koruz0 Mon 863 je proizvajalec trdil, da je enako varna kot gensko nespremenjena, zato je v EU odobrena, kasneje pa so znanstveniki ustanove Criigen odkrili znake toksičnega delovanja na jetra in ledvice. Koruza MON 863 vsebuje zapis za bakterijski toksin, ki deluje proti koruznemu hrošču in je v EU dovoljena za krmo in hrano od leta 2005 oziroma 2006, ni pa je dovoljeno saditi. Pred odobritvijo so izvedli teste na podganah in kokoših in negativnih znakov niso odkrili. Tudi na podlagi teh podatkov je Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) izdala pozitivno mnenje. Francosko združenje Criigen (kratica za Odbor za neodvisne raziskave in informacije s področja genetike) je objavilo komentarje (preliminarno poročilo) na 90-dnevno raziskavo učinkov na podgane, pri čemer so izpostavili neprimerno statistično obdelavo meritev. Na osnovi ponovne analize 90-dnevne raziskave so leta 2006 objavili novo interpretacijo rezultatov, ki jo je EFSA nemudoma preučila in objavila mnenje, v katerem je razložila, da statistične metode Criigena niso bile pravilno uporabljene in da ne gre za pomembne spremembe v razumevanju morebitne toksičnosti koruze MON 863.
Trditev avtorice, da dokazi napeljujejo k predpostavki, da nevarnost GSO izvira iz samega bistva genske tehnike, je neosnovana. Pravi, da živali in ljudje, ki pridejo v stik z raznimi transgenimi elementi, bodisi zbolijo ali umrejo. To je seveda res v toliko, ker bomo vsi kdaj zboleli in vsi umrli, vendar tega nikakor ne bo mogoče dokazljivo pripisati temu, da smo prišli v stik s transgenimi elementi. Če bi bilo tako, bi verjetno velika večina Američanov že umrla, ali pa bi umrla v kratkem, saj transgene elemente z živili uživa že več kot desetletje.
Toliko za danes - komentiral sem šele prve tri strani besedila, torej dobro polovico.
Kaj naj bi bil torej 'dolžan postreči slovenski javnosti'? Verjetno bi gospa Vrhunc rada prebrala, da sem spoznal, kako so GSO nevarni za okolje, za zdravje in prihodnost človeštva. A tega ne morem, vsaj ne na osnovi obeh sestavkov, ki mi ju je poslala.
V prvem prispevku dr. Mae-Wan Ho izrazito tendenciozno razlaga, kako škodljiva je genska tehnologija. To bom utemeljil in razložil z več citati iz sestavka. Prvič, v sestavku je citiranih 37 virov, kar daje videz strokovnosti, vendar je od 37 virov 13 takih, ki jih je napisala avtorica ali jih je izdal ISIS kot eno svojih publikacij, 22 je objav iz dnevnega časopisja in spletnih novic, ena je knjiga o uporabi naravnega plina, en pa je strokovni članek iz recenzirane revije in govori o razdalji, ki jo lahko preleti koruzni pelod. Kot argumente si predstavljam dokazljive lastnosti GSO, ne pa predvsem mnenja o GSO, reakcije posameznih lokalnih skupnosti, nevladnih organizacij in sklepe nekaterih držav brez ustreznih pojasnil. Bom še bolj natančen.
Že v predgovoru piše, da biotehnologija podpira pridelovanje GS poljščin kljub očitnim dokazom o njihovi škodljivosti, kar je seveda zgolj mnenje dr. Ho in njenih pristašev, in da bi nadaljnje gojenje GSO ogrozilo naše možnosti za preživetje ob globalnem segrevanju. Glede na to, da doslej nismo srečali še nobenih dokazljivih zdravstvenih težav zaradi lastnosti GS rastlin, ne vem (niti ni razloženo), kako naj bi bilo zdaj naše preživetje ogroženo. Če je, in je to povezano z globalnim segrevanjem, potem to ni posledica GSO. A to je bil šele predgovor.
Neosnovana je trditev, da je znanost, na kateri temelji genska tehnika sama po sebi dovolj škodljiva. Znanost sama ni škodljiva, tehnologija, ki omogoča gensko spreminjanje, pa je res zelo zmogljiva, to pa ne pomeni, da je a priori nesprejemljiva. Treba jo je le uporabiti za reševanje perečih problemov, s katerimi se srečuje človeštvo.
Res je, da je bil pred leti pogled na genom neke vrste (živega bitja) dokaj statičen in da je vedenje o razlikah v genomih sorazmerno novo. Čeprav je bilo že prej znano, da na osnovi enega gena lahko nastanejo različno dolgi ali različno mozaično sestavljeni proteini, pa so novi natančnejši podatki o pomenu metilacijskega vzorca DNA in podatki o polimorfizmu posameznih nukleotidov. Vendar to ne vpliva na razumevanje delovanja GSO. Ti delujejo po enakih načelih kot 'genetsko nespremenjeni' organizmi, saj oboji vsebujejo enak nabor encimov in regulacijskih molekul.
Trditev, da je gensko inženirstvo v laboratoriju grobo, površno in nasilno, medtem ko zunaj laboratorija organizem kot celota natančno orkestrira procese v natančno usklajenem "plesu življenja", ki je potreben za preživetje, je nekorektna. V laboratoriju lahko v gostiteljske celice vključimo točno določene gene (za lastnosti, ki jih potrebujemo), preverimo njihovo vključitev in pravilnost delovanja. Ko je gen vključen, zanj veljajo vse enake zakonitosti, ki veljajo za genetsko nespremenjen organizem. Organizem ne glede na vsebnost genov mora 'orkestrirati procese' in ta 'orkestracija', kot rečeno, deluje po enakih načelih pri vseh organizmih neke vrste (pa tudi širše).
Da so tisoči opeharjenih indijskih kmetov našli edini izhod v samomoru, ni nekaj, kar bi mogli preprosto pripisati GS rastlinam. O tem sem že pisal na tem blogu. Morda nosi del krivde nekritično oglaševanje semen GS bombaža v Indiji. Kmetje so sejali GS bombaž ne glede na to, da je bil odporen le proti enemu škodljivcu, medtem ko je v nekaterih predelih Indije škodljivcev več. Hektarski donos je bil pogosto manjši tudi zaradi tega, ker nekaterih polj niso ustrezno namakali (očitno je bila gensko spremenjena sorta, ki zahteva več vode od klasičnih indijskih sort). Med najpomembnejši pa so sociološko-politični dejavniki, značilni za Indijo. Kmetom ne bi bilo treba sejati GS bombaža, multinacionalka jih ni prisilila, da kupujejo njeno seme in da se zadolžujejo za nakup semena.
Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) naj bi po mnenju dr. Ho zanemarjala načelo previdnosti, zlorabljala znanost, kršila zakone in podpirala gensko tehniko navkljub vedno večji kopici dokazov o nevarnosti GS hrane in krme. To so hude in neverjetne obtožbe. Prvič, evropski pravni red je treba spoštovati in kršitve bi gotovo bilo mogoče sodno preganjati. Drugič, znanstveniki, ki delujejo v EFSI ali so njeni zunanji svetovalci, bi delali medvedjo uslugo znanosti in pljuvali v lastno skledo, če ne bi odločali na osnovi raziskovalnih podatkov, preverljivih meritev, zasnovanih in izvedenih po znanstvenih načelih. Vedno večja kopica dokazov o nevarnosti pa je ponovno posplošena formulacija avtorice. Namesto, da bi navedla, kateri dokazi to so, nadaljuje z načelnimi trditvami.
Sklicuje se na 'naš forum' (ni jasno, kaj točno imenuje forum), ki ga sestavljajo 'najuglednejši znanstveniki iz šestih držav', o katerih tudi ne zvemo ničesar. Če morda misli na predavatelje, ki so v poslopju Evropskega parlamenta 12.6.2007 predstavili svoje kritične poglede na GS rastline, potem bi lahko podvomili o oznaki 'najuglednejši'.
V članku po mojem avtorica meša dve različni temi: varnostne vidike gojenja GS rastlin in ekološke probleme kot so segrevanje ozračja, pomanjkanje vode in fosilnih goriv. GS rastline zaradi genskih sprememb ne bodo povečevale ekoloških problemov, kvečjemu nasprotno. Znanstveniki so že razvili rastline, ki za rast potrebujejo manj vode od običajnih rastlin, kar bi na primer lahko pozitivno vplivalo na težave pri preskrbi z vodo. Seveda je vzdržen razvoj nujen, saj proizvodnja energije sicer ne bo več mogla dohajati potreb, setvene površine pa so omejene in pri posevkih je treba vzdrževati ravnotežje med tistimi, ki so namenjeni za prehrano ljudi, živali in za proizvodnjo biogoriv. GS rastline lahko zaradi večjih hektarskih donosov ob manjših proizvodnih stroških celo pripomorejo k trajnostnemu razvoju.
Trideset let z GSO je minilo varno; noben GSO ni 'ušel iz laboratorija', nobenih ekoloških in zdravstvenih škod nismo zaznali. Vseeno avtorica trdi, da so GSO povzročili več kot dovolj škode - kar razloži z devetimi točkami, iz katerih pa po mojem ni mogoče trditi, da je nastala kakšna škoda. Pa poglejmo avtoričine trditve.
Pridelek se ni povečal in je celo manjši (soja, bombaž). Pridelek na primerljivih površinah je večji, proizvodni stroški pa manjši. Razlike niso ogromne, a dovolj velike, sa se kmetom izplača. Če se jim ne bi, ne bi bili zainteresirani za gojenje. Res obstajajo poročila o manjši proizvodnji* na nekaterih področjih, ki pa so posledica neprimernega izbora semena glede na pogoje gojenja in prisotnost drugih škodljivcev, proti katerim izbrane GS rastline niso bile odporne.
* V nedeljo je časopis The Independent objavil prispevek o analizi ameriških raziskovalcev, ki so ugotovili, da je pridelek GS soje v osrednjih ZDA za 10 % manjši od pridelka primerljive ne-GS soje. Članek na to temo bo izšel v strokovni reviji za pridelovalce Better Seeds (danes 2. številke letnika 2008 še ni bilo na spletu).
Poraba pesticidov se je povečala, ne pa zmanjšala. Podatki za Bt-koruzo iz Španije kažejo, da se poraba pesticidov zmanjša. Če so kot pesticidi mišljeni tudi herbicidi, potem je podatek verjeten, a ne velja za Evropo. Drugod po svetu gojijo koruzo, ki je odporna proti herbicidu glifozatu. Na obdelanih poljih zato ne pride do zapleveljanja, koruza pa raste normalno. Polja, ki jih prej morda niso obdelovali s herbicidom (a so zato imeli manjši donos), so zdaj začeli škropiti. Podatek, da se je poraba pesticidov med 1996 in 2003 povečala za 22.650 ton, ne pove dosti, saj ne vemo, kolikšen delež to je (hiter izračun pove, da je to približno 1 % v tem obdobju porabljenih pesticidov v ZDA). Smiseln bi bil podatek, koliko pesticidov porabijo na poljih z GS posevki in primerljivimi polji s klasičnimi sortami rastlin.
GS posevki škodujejo rastlinam in živalim, naj bi pokazala britanska raziskava FSE na ekosisteme. Gre za analizo, ki so jo med leti 1999 in 2003 izvedli v Veliki Britaniji na kmetijskih površinah (FSE = farm scale evaluation). Preverjali so vpliv štirih različnih posevkov, odpornih na herbicide (torej ne Bt-koruze). Rezultati najobežnejšega dela študije so pokazali, da so razlike med polji, posejanimi z GS rastlinami in sosednjimi polji s primerljivimi 'klasičnimi' sortami, vendar so te razlike posledica različnih predpisanih režimov škropljenja s herbicidi, ne pa vključenih genov za odpornost proti herbicidom. Razen tega se ni izkazalo, da bi uporaba GS rastlin privedla do zmanjšanja števila in pestrosti drugih organizmov. Pri nekaterih kulturah se je to sicer izkazalo, pri drugih pa je bilo ravno nasprotno.
Zaradi razvoja odpornosti na pesticid Bt in zaradi "superplevelov" odpornih na herbicid Roundup naj bi dve najpomembnejši značilnosti GS poljščin postali neuporabni. Res je, da obstajajo podatki, da do razvoja proti herbicidu odpornih rastlin lahko pride, a se to v naravi še ni zgodilo v opazni meri. Zato semena rastlin, odpornih proti herbicidu, še vedno na veliko prodajajo (ne v Evropi) in sejejo. Ne drži niti, da bi se v naravi pojavile žuželke, odporne proti Bt, v takem merilu, da bi to bilo opazno. Morda se odporne rastline in živali še bodo pojavile, a je vprašanje, ali bo to čez pet, deset ali trideset let. V tem primeru sajenje GS rastlin z obstoječimi novimi lastnostmi ne bo več smiselno, verjetno pa bodo takrat že razvili rastline z novimi geni. Tudi če to ne bi uspelo, bi še vedno lahko sejali klasične sorte in uporabljali kemikalije za zatiranje plevelov in škodljivcev na enak način kot doslej.
V Južni Ameriki so zaradi posevkov GS soje uničili 15 milijonov hektarov naravnih ekosistemov. Vendar pa do širitve polj ni prišlo zaradi GS rastlin. Enako bi se zgodilo, če jih ne bi bilo, saj je razlog za širitev višja cena pridelkov.
Med letoma 1993 in 2003 je samomor naredilo 100.000 indijskih pridelovalcev bombaža, od leta 2004 naprej pa vsako leto 16.000. Teh samomorov ne moremo pripisati GSO. Podatek o 100.000 samomorih ne velja za pridelovalce bombaža, pač pa za vse indijske kmete. Vsako leto v Indiji naredi samomor okrog 150.000 ljudi, to je 0,0015 % prebivalstva (za primerjavo: v Sloveniji je samomorov letno 0,02 % prebivalstva) in 10 % teh samomorov gre na račun kmetov. Kmečkega prebivalstva je v Indiji 72 % vseh prebivalcev. Razlog za samomor je v nekaterih primerih prezadolženost. Obstajajo primeri, da so se kmetje prezadolžili za nakup semena GS bombaža, ki nato ni obrodil po pričakovanjih ali pa so ga napadli škodljivci, proti katerim GS bombaž ni bil odporen in je bilo treba polja dodatno škropiti s pesticidi. O razlogih za porast samomorilnosti piše tudi v Wikipediji.
Pokazala se je povezava med GS hrano in krmo ter boleznimi in smrtnimi primeri. Znanih je več poročil o tem, da GS rastline menda lahko povzročijo bolezenske znake pri živalih, vendar v nobenem primeru doslej podatki nisi nesporni - več o tem bom napisal kasneje.
Herbicid Roundup je smrtonosen za žabe in strupen za celice placente ter zarodka pri človeku. Tu ni navedenega nobenega vira, podatkov pa ne poznam. Verjetno so bili dobljeni s koncentracijami herbicida, ki bistveno presega priporočene odmerke, saj Roundup velja za sorazmerno hitro razgradljivo sredstvo z malo stranskimi učinki.
Transgena kontaminacija je neizogibna, saj raziskovalci odkrijejo cvetni prah GSO na rastlinah iste vrste in na divje rastočih sorodnih rastlinah v oddaljenosti 21 km. Znani so podatki o tem, kako daleč leti cvetni prah in ta razdalja je odvisna od veliko različnih parametrov, predvsem od velikosti/teže pelodnih zrn in od hitrosti vetra. Velika večina peloda pade na tla ali bližnje rastline v oddaljenosti nekaj deset metrov. Močni vetrovi pa ga res lahko raznesejo tudi več kilometrov daleč in v članku, ki ga citira avtorica, so z modeliranjem vetrov nad točno določenim območjem v ZDA in določanjem prisotnosti transgena (v travo vstavljenega gena, ki omogoča odpornost proti herbicidu) v okolju ugotovili, da bi pelod trave šopulje lahko potoval precej daleč. Na osnovi povzetka članka ni mogoče razumeti, ali pelod res preleti 15 km v eni uri in po 4 urah do 55 km, ker govorijo o razdalji od sredine kontrolne parcele (ki pa je obsegala 4452 hektarov). Pelod koruze je težji in prepotuje krajše razdalje, vseeno pa lahko tudi več sto metrov. Čeprav je res, da je nemogoče natančno določiti ali izračunati, kako daleč bo pelod potoval, je govorjenje o kontaminaciji nekorektno, saj v primeru, da bi GS pelod prišel na polje s 'klasično' koruzo ne bi mogli govoriti o onesnaženju. Pelod, ki doseže koruzo, bi moral ne samo priti na drugo parcelo, pač pa bi moral tudi oploditi koruzo, da bi se transgen pojavil v zrnih - in še tako bi bila GS samo posamezna zrna v storžu. Glede na to, da je običajna praksa na koruznih poljih, da sejejo vsako leto znova kupljeno (hibridno) seme, morebitna oploditev koruze z GS pelodom ne bi privedla do izpodrivanja klasičnih sort na račun GS sorte. Je pa res, da bi morda kakšen nekoruzni gen pojedli, kar pa za zdravje ni nevarno, saj vsak dan pojemo ogromno število genov iz najrazličnejših organizmov.
Avtorica v nadaljevanju navaja vrsto podatkov o tem, kako da sta GS hrana in krma škodljiva za zdravje. Žal pri tem ne navaja virov za svoje trditve. Naj naštejem primere, ki jih je navedla avtorica:
Podgane krmljene z GS sojo so imele pohabljene potomce. Te rezultate je baje dobila dr. Irina Ermakova, ruska nevrofiziologinja in aktivistka proti genski tehnologiji (sklepam na podlagi bibliografije na njeni spletni strani). V znanstveni literaturi je omenjenih 29 člankov, od teh ji je 14 izšlo v samo v ruskem jeziku. O GSO je objavila le eno delo, to je odgovor na komentiran članek o njenem sicer formalno neobjavljenem delu (o njem je poročala na Greenpeaceovi konferenci "Epigenetika, transgenske rastline in ocena varnosti" v Frankfurtu decembra leta 2005 in to poročilo je dostopno v zborniku na strani 41). V komentiranem članku so raziskovalci orisali, da analize dr. Ermakove niso bile izvedene na način, ki bi omogočal natančno interpretacijo rezultatov, razen tega pa so rezultati, ki naj bi kazali na toksičnost GS soje, predstavljeni na principu izbora nekaterih meritev, ne pa vseh. Glede na široko uporabo GS soje v ZDA za prehrano in krmo brez vpliviv na zdravje ljudi in živali, bi bilo zelo težko razložiti podatke o povečani smrtnosti in anomalijah potomcev pri podganah,
Na stotine indijskih pridelovalcev bombaža trpi zaradi simptomov, podobnih alergijskim in na tisoče ovac je poginilo po tem, ko so se pasle na poljih z ostanki GS bombaža. Na osnovi te teh trditev ni mogoče reči, da so simptomi in pogini živali res posledica stika z GS bombažem. Bolj verjetno je, da gre za alergijo ali zastrupitev s pesticidi, saj je znano, da so na jugu Indije zaradi napadov žuželk, proti katerim GS bombaž ni bil odporen, kmetje na veliko škropili polja s pesticidi. Ne glede na to pa Bt-bombaž ni dovoljen za živalsko krmo.
Neškodljiva fižolova beljakovina je v grahu povzročila, da so poskusne miši dobile pljučnico in preobčutljivost na hrano. Ta primer je znan in sem o njem tudi že pisal. Šlo je za primer inhibitorja proteolitičnih encimov iz fižola, ki se je verjetno zaradi drugačnega procesa glikozilacije pri grahu obnašal drugače kot v fižolu. Tega graha niso nikoli gojili za hrano ali krmo in razvoj so ustavili, ko so ugotovili, za kakšne lastnosti gre.
Na jugu Filipinov je leta 2003 zbolelo na ducate vaščanov, ko je začela cveteti GS koruza; 5 jih je umrlo, nekateri še do danes niso ozdraveli. Ta podatek verjetno ni čisto pravi, saj naj bi po drugih virih šlo za alergijo. Preliminarni rezultati so kazali, da je alergija res na bakterijski toksin, katerega gen so vstavili v koruzo, smrtne žrtve pa niso omenjene. Manjka tudi podatek kakega neodvisnega vira.
V nemškem Hessu je poginilo ducat krav, ki so jih krmili z GS koruzo. Gre za znan primer kmeta Glöcknerja iz Wölfersheima v zvezni deželi Hessen, ki mu je v dveh letih poginilo 12 krav. Natančna analiza je pokazala, da je bila krma okužena z mikotoksini, silažna krma je bila slabe kakovosti, velike spremembe v načinu krmljenja in premalo mineralov v krmi, pretirano krmljenje, ki je privedlo do debelosti, ta pa do hormonskega neravnovesja. Razen tega so v črevesju dveh testiranih poginulih krav odkrili prisotnost povzročitelja botulinizma.
GS krompir z genom iz zvončka je povzročil poškodbe organov pri podganah (primer Arpada Pusztaija). Razvpiti 'primer Pusztai' sega v leta 1995-98, ko je preizkušal GS krompir z vključenim genom za lektin. Lektin je beljakovina in tista iz zvončka je bila znana kot nevarna za žuželke, ne pa za sesalce. Poskusi pa so kazali, da je GS krompir imel negativne učinke, klasični pa ne. Ker negativnih učinkov ni bilo pri kontroli, kjer so klasičnemu krompirju dodali lektin, je sklepal, da je problem nastal zaradi genskega spreminjanja samega, ne pa zaradi lektina v krompirju. Raziskave je pregledala skupina uglednih britanskih strokovnjakov, razprava o raziskavah pa je na koncu potekala v parlamentu. Dr. Pusztaija so odpustili z inštituta, kjer je delal, raziskavo pa je leta 1999 objavil v reviji Lancet, čeprav so nekateri dvomi glede izvedbe poskusov ostali. Po desetih letih bi morda veljalo preučiti rezultate dr. Pusztaija v luči razlage eksperimentov z inhibitorjem proteolitičnih encimov iz fižola v grahu. Glikozilacijski vzorec je pri krompirju lahko drugačen kot pri zvončku, kar bi lahko spremenilo lastnosti lektina...
Kokoši, krmljene z GS koruzo Chardon LL so poginjale enkrat pogosteje kot živali v kontrolni skupini. Ta raziskava ni citirana, vendar gre najverjetneje za delovno poročilo Univerze v Guelphu (Kanada) iz leta 1996, ki jo je naročil proizvajalec gensko spremenjene koruze (AgrEvo, danes je to Avensis). Ta koruza je bila odporna proti herbicidu glufozinatu. Takoimenovano 'kokošje poročilo' je zbudilo obsežne razprave v strokovni javnosti. Sistematično analizo raziskave so naročili pri združenju Prijatelji zemlje leta 2000. Opravila sta jo dva raziskovalca z Univerze v Bristolu, ki sta ugotovila več metodoloških pomanjkljivosti in napak v interpretaciji meritev.
Za GS koruz0 Mon 863 je proizvajalec trdil, da je enako varna kot gensko nespremenjena, zato je v EU odobrena, kasneje pa so znanstveniki ustanove Criigen odkrili znake toksičnega delovanja na jetra in ledvice. Koruza MON 863 vsebuje zapis za bakterijski toksin, ki deluje proti koruznemu hrošču in je v EU dovoljena za krmo in hrano od leta 2005 oziroma 2006, ni pa je dovoljeno saditi. Pred odobritvijo so izvedli teste na podganah in kokoših in negativnih znakov niso odkrili. Tudi na podlagi teh podatkov je Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) izdala pozitivno mnenje. Francosko združenje Criigen (kratica za Odbor za neodvisne raziskave in informacije s področja genetike) je objavilo komentarje (preliminarno poročilo) na 90-dnevno raziskavo učinkov na podgane, pri čemer so izpostavili neprimerno statistično obdelavo meritev. Na osnovi ponovne analize 90-dnevne raziskave so leta 2006 objavili novo interpretacijo rezultatov, ki jo je EFSA nemudoma preučila in objavila mnenje, v katerem je razložila, da statistične metode Criigena niso bile pravilno uporabljene in da ne gre za pomembne spremembe v razumevanju morebitne toksičnosti koruze MON 863.
Trditev avtorice, da dokazi napeljujejo k predpostavki, da nevarnost GSO izvira iz samega bistva genske tehnike, je neosnovana. Pravi, da živali in ljudje, ki pridejo v stik z raznimi transgenimi elementi, bodisi zbolijo ali umrejo. To je seveda res v toliko, ker bomo vsi kdaj zboleli in vsi umrli, vendar tega nikakor ne bo mogoče dokazljivo pripisati temu, da smo prišli v stik s transgenimi elementi. Če bi bilo tako, bi verjetno velika večina Američanov že umrla, ali pa bi umrla v kratkem, saj transgene elemente z živili uživa že več kot desetletje.
Toliko za danes - komentiral sem šele prve tri strani besedila, torej dobro polovico.
Naročite se na:
Objave (Atom)