Komentarji na argumente proti GSO (1.)

Med e-pismi, ki sem jih dobil kot odziv na prispevek v Razgledih.net, je bilo pismo gospe Mete Vrhunc iz Združenja za zdravo Slovenijo, ki je menila, da sem 'glede na akademski naslov' dolžan 'slovenski javnosti postreči z nekaj več znanja'. Poslala mi je dve prilogi: Sporočilo za javnost Inštituta za znanost v družbi (ISIS) od 28. junija lani z naslovom Nočemo gensko spremenjenih organizmov, nočemo genske tehnike (angl.) in nagovor evroposlancev z naslovom GSO-ji - jih Evropa sprejema? , ki ga je prebrala Caroline Lucas 12. junija lani. Pri slednjem je zanimivo to, da nagovora ni najti nikjer drugje na spletu, samo na raznih slovenskih spletnih straneh, vendar mi je gospa Vrhunčeva zagotovila, da je dokument avtentičen. Nagovor je bil del predstavitve, ki jo je organiziral ISIS v eni od razpravnih dvoran evropskega parlamenta v Bruslju.

Kaj naj bi bil torej 'dolžan postreči slovenski javnosti'? Verjetno bi gospa Vrhunc rada prebrala, da sem spoznal, kako so GSO nevarni za okolje, za zdravje in prihodnost človeštva. A tega ne morem, vsaj ne na osnovi obeh sestavkov, ki mi ju je poslala.

V prvem prispevku dr. Mae-Wan Ho izrazito tendenciozno razlaga, kako škodljiva je genska tehnologija. To bom utemeljil in razložil z več citati iz sestavka. Prvič, v sestavku je citiranih 37 virov, kar daje videz strokovnosti, vendar je od 37 virov 13 takih, ki jih je napisala avtorica ali jih je izdal ISIS kot eno svojih publikacij, 22 je objav iz dnevnega časopisja in spletnih novic, ena je knjiga o uporabi naravnega plina, en pa je strokovni članek iz recenzirane revije in govori o razdalji, ki jo lahko preleti koruzni pelod. Kot argumente si predstavljam dokazljive lastnosti GSO, ne pa predvsem mnenja o GSO, reakcije posameznih lokalnih skupnosti, nevladnih organizacij in sklepe nekaterih držav brez ustreznih pojasnil. Bom še bolj natančen.

Že v predgovoru piše, da biotehnologija podpira pridelovanje GS poljščin kljub očitnim dokazom o njihovi škodljivosti, kar je seveda zgolj mnenje dr. Ho in njenih pristašev, in da bi nadaljnje gojenje GSO ogrozilo naše možnosti za preživetje ob globalnem segrevanju. Glede na to, da doslej nismo srečali še nobenih dokazljivih zdravstvenih težav zaradi lastnosti GS rastlin, ne vem (niti ni razloženo), kako naj bi bilo zdaj naše preživetje ogroženo. Če je, in je to povezano z globalnim segrevanjem, potem to ni posledica GSO. A to je bil šele predgovor.

Neosnovana je trditev, da je znanost, na kateri temelji genska tehnika sama po sebi dovolj škodljiva. Znanost sama ni škodljiva, tehnologija, ki omogoča gensko spreminjanje, pa je res zelo zmogljiva, to pa ne pomeni, da je a priori nesprejemljiva. Treba jo je le uporabiti za reševanje perečih problemov, s katerimi se srečuje človeštvo.

Res je, da je bil pred leti pogled na genom neke vrste (živega bitja) dokaj statičen in da je vedenje o razlikah v genomih sorazmerno novo. Čeprav je bilo že prej znano, da na osnovi enega gena lahko nastanejo različno dolgi ali različno mozaično sestavljeni proteini, pa so novi natančnejši podatki o pomenu metilacijskega vzorca DNA in podatki o polimorfizmu posameznih nukleotidov. Vendar to ne vpliva na razumevanje delovanja GSO. Ti delujejo po enakih načelih kot 'genetsko nespremenjeni' organizmi, saj oboji vsebujejo enak nabor encimov in regulacijskih molekul.

Trditev, da je gensko inženirstvo v laboratoriju grobo, površno in nasilno, medtem ko zunaj laboratorija organizem kot celota natančno orkestrira procese v natančno usklajenem "plesu življenja", ki je potreben za preživetje, je nekorektna. V laboratoriju lahko v gostiteljske celice vključimo točno določene gene (za lastnosti, ki jih potrebujemo), preverimo njihovo vključitev in pravilnost delovanja. Ko je gen vključen, zanj veljajo vse enake zakonitosti, ki veljajo za genetsko nespremenjen organizem. Organizem ne glede na vsebnost genov mora 'orkestrirati procese' in ta 'orkestracija', kot rečeno, deluje po enakih načelih pri vseh organizmih neke vrste (pa tudi širše).

Da so tisoči opeharjenih indijskih kmetov našli edini izhod v samomoru, ni nekaj, kar bi mogli preprosto pripisati GS rastlinam. O tem sem že pisal na tem blogu. Morda nosi del krivde nekritično oglaševanje semen GS bombaža v Indiji. Kmetje so sejali GS bombaž ne glede na to, da je bil odporen le proti enemu škodljivcu, medtem ko je v nekaterih predelih Indije škodljivcev več. Hektarski donos je bil pogosto manjši tudi zaradi tega, ker nekaterih polj niso ustrezno namakali (očitno je bila gensko spremenjena sorta, ki zahteva več vode od klasičnih indijskih sort). Med najpomembnejši pa so sociološko-politični dejavniki, značilni za Indijo. Kmetom ne bi bilo treba sejati GS bombaža, multinacionalka jih ni prisilila, da kupujejo njeno seme in da se zadolžujejo za nakup semena.

Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) naj bi po mnenju dr. Ho zanemarjala načelo previdnosti, zlorabljala znanost, kršila zakone in podpirala gensko tehniko navkljub vedno večji kopici dokazov o nevarnosti GS hrane in krme. To so hude in neverjetne obtožbe. Prvič, evropski pravni red je treba spoštovati in kršitve bi gotovo bilo mogoče sodno preganjati. Drugič, znanstveniki, ki delujejo v EFSI ali so njeni zunanji svetovalci, bi delali medvedjo uslugo znanosti in pljuvali v lastno skledo, če ne bi odločali na osnovi raziskovalnih podatkov, preverljivih meritev, zasnovanih in izvedenih po znanstvenih načelih. Vedno večja kopica dokazov o nevarnosti pa je ponovno posplošena formulacija avtorice. Namesto, da bi navedla, kateri dokazi to so, nadaljuje z načelnimi trditvami.

Sklicuje se na 'naš forum' (ni jasno, kaj točno imenuje forum), ki ga sestavljajo 'najuglednejši znanstveniki iz šestih držav', o katerih tudi ne zvemo ničesar. Če morda misli na predavatelje, ki so v poslopju Evropskega parlamenta 12.6.2007 predstavili svoje kritične poglede na GS rastline, potem bi lahko podvomili o oznaki 'najuglednejši'.

V članku po mojem avtorica meša dve različni temi: varnostne vidike gojenja GS rastlin in ekološke probleme kot so segrevanje ozračja, pomanjkanje vode in fosilnih goriv. GS rastline zaradi genskih sprememb ne bodo povečevale ekoloških problemov, kvečjemu nasprotno. Znanstveniki so že razvili rastline, ki za rast potrebujejo manj vode od običajnih rastlin, kar bi na primer lahko pozitivno vplivalo na težave pri preskrbi z vodo. Seveda je vzdržen razvoj nujen, saj proizvodnja energije sicer ne bo več mogla dohajati potreb, setvene površine pa so omejene in pri posevkih je treba vzdrževati ravnotežje med tistimi, ki so namenjeni za prehrano ljudi, živali in za proizvodnjo biogoriv. GS rastline lahko zaradi večjih hektarskih donosov ob manjših proizvodnih stroških celo pripomorejo k trajnostnemu razvoju.

Trideset let z GSO je minilo varno; noben GSO ni 'ušel iz laboratorija', nobenih ekoloških in zdravstvenih škod nismo zaznali. Vseeno avtorica trdi, da so GSO povzročili več kot dovolj škode - kar razloži z devetimi točkami, iz katerih pa po mojem ni mogoče trditi, da je nastala kakšna škoda. Pa poglejmo avtoričine trditve.

Pridelek se ni povečal in je celo manjši (soja, bombaž). Pridelek na primerljivih površinah je večji, proizvodni stroški pa manjši. Razlike niso ogromne, a dovolj velike, sa se kmetom izplača. Če se jim ne bi, ne bi bili zainteresirani za gojenje. Res obstajajo poročila o manjši proizvodnji* na nekaterih področjih, ki pa so posledica neprimernega izbora semena glede na pogoje gojenja in prisotnost drugih škodljivcev, proti katerim izbrane GS rastline niso bile odporne.
* V nedeljo je časopis The Independent objavil prispevek o analizi ameriških raziskovalcev, ki so ugotovili, da je pridelek GS soje v osrednjih ZDA za 10 % manjši od pridelka primerljive ne-GS soje. Članek na to temo bo izšel v strokovni reviji za pridelovalce Better Seeds (danes 2. številke letnika 2008 še ni bilo na spletu).

Poraba pesticidov se je povečala, ne pa zmanjšala. Podatki za Bt-koruzo iz Španije kažejo, da se poraba pesticidov zmanjša. Če so kot pesticidi mišljeni tudi herbicidi, potem je podatek verjeten, a ne velja za Evropo. Drugod po svetu gojijo koruzo, ki je odporna proti herbicidu glifozatu. Na obdelanih poljih zato ne pride do zapleveljanja, koruza pa raste normalno. Polja, ki jih prej morda niso obdelovali s herbicidom (a so zato imeli manjši donos), so zdaj začeli škropiti. Podatek, da se je poraba pesticidov med 1996 in 2003 povečala za 22.650 ton, ne pove dosti, saj ne vemo, kolikšen delež to je (hiter izračun pove, da je to približno 1 % v tem obdobju porabljenih pesticidov v ZDA). Smiseln bi bil podatek, koliko pesticidov porabijo na poljih z GS posevki in primerljivimi polji s klasičnimi sortami rastlin.

GS posevki škodujejo rastlinam in živalim, naj bi pokazala britanska raziskava FSE na ekosisteme. Gre za analizo, ki so jo med leti 1999 in 2003 izvedli v Veliki Britaniji na kmetijskih površinah (FSE = farm scale evaluation). Preverjali so vpliv štirih različnih posevkov, odpornih na herbicide (torej ne Bt-koruze). Rezultati najobežnejšega dela študije so pokazali, da so razlike med polji, posejanimi z GS rastlinami in sosednjimi polji s primerljivimi 'klasičnimi' sortami, vendar so te razlike posledica različnih predpisanih režimov škropljenja s herbicidi, ne pa vključenih genov za odpornost proti herbicidom. Razen tega se ni izkazalo, da bi uporaba GS rastlin privedla do zmanjšanja števila in pestrosti drugih organizmov. Pri nekaterih kulturah se je to sicer izkazalo, pri drugih pa je bilo ravno nasprotno.

Zaradi razvoja odpornosti na pesticid Bt in zaradi "superplevelov" odpornih na herbicid Roundup naj bi dve najpomembnejši značilnosti GS poljščin postali neuporabni. Res je, da obstajajo podatki, da do razvoja proti herbicidu odpornih rastlin lahko pride, a se to v naravi še ni zgodilo v opazni meri. Zato semena rastlin, odpornih proti herbicidu, še vedno na veliko prodajajo (ne v Evropi) in sejejo. Ne drži niti, da bi se v naravi pojavile žuželke, odporne proti Bt, v takem merilu, da bi to bilo opazno. Morda se odporne rastline in živali še bodo pojavile, a je vprašanje, ali bo to čez pet, deset ali trideset let. V tem primeru sajenje GS rastlin z obstoječimi novimi lastnostmi ne bo več smiselno, verjetno pa bodo takrat že razvili rastline z novimi geni. Tudi če to ne bi uspelo, bi še vedno lahko sejali klasične sorte in uporabljali kemikalije za zatiranje plevelov in škodljivcev na enak način kot doslej.

V Južni Ameriki so zaradi posevkov GS soje uničili 15 milijonov hektarov naravnih ekosistemov. Vendar pa do širitve polj ni prišlo zaradi GS rastlin. Enako bi se zgodilo, če jih ne bi bilo, saj je razlog za širitev višja cena pridelkov.

Med letoma 1993 in 2003 je samomor naredilo 100.000 indijskih pridelovalcev bombaža, od leta 2004 naprej pa vsako leto 16.000. Teh samomorov ne moremo pripisati GSO. Podatek o 100.000 samomorih ne velja za pridelovalce bombaža, pač pa za vse indijske kmete. Vsako leto v Indiji naredi samomor okrog 150.000 ljudi, to je 0,0015 % prebivalstva (za primerjavo: v Sloveniji je samomorov letno 0,02 % prebivalstva) in 10 % teh samomorov gre na račun kmetov. Kmečkega prebivalstva je v Indiji 72 % vseh prebivalcev. Razlog za samomor je v nekaterih primerih prezadolženost. Obstajajo primeri, da so se kmetje prezadolžili za nakup semena GS bombaža, ki nato ni obrodil po pričakovanjih ali pa so ga napadli škodljivci, proti katerim GS bombaž ni bil odporen in je bilo treba polja dodatno škropiti s pesticidi. O razlogih za porast samomorilnosti piše tudi v Wikipediji.

Pokazala se je povezava med GS hrano in krmo ter boleznimi in smrtnimi primeri. Znanih je več poročil o tem, da GS rastline menda lahko povzročijo bolezenske znake pri živalih, vendar v nobenem primeru doslej podatki nisi nesporni - več o tem bom napisal kasneje.

Herbicid Roundup je smrtonosen za žabe in strupen za celice placente ter zarodka pri človeku. Tu ni navedenega nobenega vira, podatkov pa ne poznam. Verjetno so bili dobljeni s koncentracijami herbicida, ki bistveno presega priporočene odmerke, saj Roundup velja za sorazmerno hitro razgradljivo sredstvo z malo stranskimi učinki.

Transgena kontaminacija je neizogibna, saj raziskovalci odkrijejo cvetni prah GSO na rastlinah iste vrste in na divje rastočih sorodnih rastlinah v oddaljenosti 21 km. Znani so podatki o tem, kako daleč leti cvetni prah in ta razdalja je odvisna od veliko različnih parametrov, predvsem od velikosti/teže pelodnih zrn in od hitrosti vetra. Velika večina peloda pade na tla ali bližnje rastline v oddaljenosti nekaj deset metrov. Močni vetrovi pa ga res lahko raznesejo tudi več kilometrov daleč in v članku, ki ga citira avtorica, so z modeliranjem vetrov nad točno določenim območjem v ZDA in določanjem prisotnosti transgena (v travo vstavljenega gena, ki omogoča odpornost proti herbicidu) v okolju ugotovili, da bi pelod trave šopulje lahko potoval precej daleč. Na osnovi povzetka članka ni mogoče razumeti, ali pelod res preleti 15 km v eni uri in po 4 urah do 55 km, ker govorijo o razdalji od sredine kontrolne parcele (ki pa je obsegala 4452 hektarov). Pelod koruze je težji in prepotuje krajše razdalje, vseeno pa lahko tudi več sto metrov. Čeprav je res, da je nemogoče natančno določiti ali izračunati, kako daleč bo pelod potoval, je govorjenje o kontaminaciji nekorektno, saj v primeru, da bi GS pelod prišel na polje s 'klasično' koruzo ne bi mogli govoriti o onesnaženju. Pelod, ki doseže koruzo, bi moral ne samo priti na drugo parcelo, pač pa bi moral tudi oploditi koruzo, da bi se transgen pojavil v zrnih - in še tako bi bila GS samo posamezna zrna v storžu. Glede na to, da je običajna praksa na koruznih poljih, da sejejo vsako leto znova kupljeno (hibridno) seme, morebitna oploditev koruze z GS pelodom ne bi privedla do izpodrivanja klasičnih sort na račun GS sorte. Je pa res, da bi morda kakšen nekoruzni gen pojedli, kar pa za zdravje ni nevarno, saj vsak dan pojemo ogromno število genov iz najrazličnejših organizmov.

Avtorica v nadaljevanju navaja vrsto podatkov o tem, kako da sta GS hrana in krma škodljiva za zdravje. Žal pri tem ne navaja virov za svoje trditve. Naj naštejem primere, ki jih je navedla avtorica:
Podgane krmljene z GS sojo so imele pohabljene potomce. Te rezultate je baje dobila dr. Irina Ermakova, ruska nevrofiziologinja in aktivistka proti genski tehnologiji (sklepam na podlagi bibliografije na njeni spletni strani). V znanstveni literaturi je omenjenih 29 člankov, od teh ji je 14 izšlo v samo v ruskem jeziku. O GSO je objavila le eno delo, to je odgovor na komentiran članek o njenem sicer formalno neobjavljenem delu (o njem je poročala na Greenpeaceovi konferenci "Epigenetika, transgenske rastline in ocena varnosti" v Frankfurtu decembra leta 2005 in to poročilo je dostopno v zborniku na strani 41). V komentiranem članku so raziskovalci orisali, da analize dr. Ermakove niso bile izvedene na način, ki bi omogočal natančno interpretacijo rezultatov, razen tega pa so rezultati, ki naj bi kazali na toksičnost GS soje, predstavljeni na principu izbora nekaterih meritev, ne pa vseh. Glede na široko uporabo GS soje v ZDA za prehrano in krmo brez vpliviv na zdravje ljudi in živali, bi bilo zelo težko razložiti podatke o povečani smrtnosti in anomalijah potomcev pri podganah,

Na stotine indijskih pridelovalcev bombaža trpi zaradi simptomov, podobnih alergijskim in na tisoče ovac je poginilo po tem, ko so se pasle na poljih z ostanki GS bombaža. Na osnovi te teh trditev ni mogoče reči, da so simptomi in pogini živali res posledica stika z GS bombažem. Bolj verjetno je, da gre za alergijo ali zastrupitev s pesticidi, saj je znano, da so na jugu Indije zaradi napadov žuželk, proti katerim GS bombaž ni bil odporen, kmetje na veliko škropili polja s pesticidi. Ne glede na to pa Bt-bombaž ni dovoljen za živalsko krmo.

Neškodljiva fižolova beljakovina je v grahu povzročila, da so poskusne miši dobile pljučnico in preobčutljivost na hrano. Ta primer je znan in sem o njem tudi že pisal. Šlo je za primer inhibitorja proteolitičnih encimov iz fižola, ki se je verjetno zaradi drugačnega procesa glikozilacije pri grahu obnašal drugače kot v fižolu. Tega graha niso nikoli gojili za hrano ali krmo in razvoj so ustavili, ko so ugotovili, za kakšne lastnosti gre.

Na jugu Filipinov je leta 2003 zbolelo na ducate vaščanov, ko je začela cveteti GS koruza; 5 jih je umrlo, nekateri še do danes niso ozdraveli. Ta podatek verjetno ni čisto pravi, saj naj bi po drugih virih šlo za alergijo. Preliminarni rezultati so kazali, da je alergija res na bakterijski toksin, katerega gen so vstavili v koruzo, smrtne žrtve pa niso omenjene. Manjka tudi podatek kakega neodvisnega vira.

V nemškem Hessu je poginilo ducat krav, ki so jih krmili z GS koruzo. Gre za znan primer kmeta Glöcknerja iz Wölfersheima v zvezni deželi Hessen, ki mu je v dveh letih poginilo 12 krav. Natančna analiza je pokazala, da je bila krma okužena z mikotoksini, silažna krma je bila slabe kakovosti, velike spremembe v načinu krmljenja in premalo mineralov v krmi, pretirano krmljenje, ki je privedlo do debelosti, ta pa do hormonskega neravnovesja. Razen tega so v črevesju dveh testiranih poginulih krav odkrili prisotnost povzročitelja botulinizma.

GS krompir z genom iz zvončka je povzročil poškodbe organov pri podganah (primer Arpada Pusztaija). Razvpiti 'primer Pusztai' sega v leta 1995-98, ko je preizkušal GS krompir z vključenim genom za lektin. Lektin je beljakovina in tista iz zvončka je bila znana kot nevarna za žuželke, ne pa za sesalce. Poskusi pa so kazali, da je GS krompir imel negativne učinke, klasični pa ne. Ker negativnih učinkov ni bilo pri kontroli, kjer so klasičnemu krompirju dodali lektin, je sklepal, da je problem nastal zaradi genskega spreminjanja samega, ne pa zaradi lektina v krompirju. Raziskave je pregledala skupina uglednih britanskih strokovnjakov, razprava o raziskavah pa je na koncu potekala v parlamentu. Dr. Pusztaija so odpustili z inštituta, kjer je delal, raziskavo pa je leta 1999 objavil v reviji Lancet, čeprav so nekateri dvomi glede izvedbe poskusov ostali. Po desetih letih bi morda veljalo preučiti rezultate dr. Pusztaija v luči razlage eksperimentov z inhibitorjem proteolitičnih encimov iz fižola v grahu. Glikozilacijski vzorec je pri krompirju lahko drugačen kot pri zvončku, kar bi lahko spremenilo lastnosti lektina...

Kokoši, krmljene z GS koruzo Chardon LL so poginjale enkrat pogosteje kot živali v kontrolni skupini. Ta raziskava ni citirana, vendar gre najverjetneje za delovno poročilo Univerze v Guelphu (Kanada) iz leta 1996, ki jo je naročil proizvajalec gensko spremenjene koruze (AgrEvo, danes je to Avensis). Ta koruza je bila odporna proti herbicidu glufozinatu. Takoimenovano 'kokošje poročilo' je zbudilo obsežne razprave v strokovni javnosti. Sistematično analizo raziskave so naročili pri združenju Prijatelji zemlje leta 2000. Opravila sta jo dva raziskovalca z Univerze v Bristolu, ki sta ugotovila več metodoloških pomanjkljivosti in napak v interpretaciji meritev.

Za GS koruz0 Mon 863 je proizvajalec trdil, da je enako varna kot gensko nespremenjena, zato je v EU odobrena, kasneje pa so znanstveniki ustanove Criigen odkrili znake toksičnega delovanja na jetra in ledvice. Koruza MON 863 vsebuje zapis za bakterijski toksin, ki deluje proti koruznemu hrošču in je v EU dovoljena za krmo in hrano od leta 2005 oziroma 2006, ni pa je dovoljeno saditi. Pred odobritvijo so izvedli teste na podganah in kokoših in negativnih znakov niso odkrili. Tudi na podlagi teh podatkov je Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) izdala pozitivno mnenje. Francosko združenje Criigen (kratica za Odbor za neodvisne raziskave in informacije s področja genetike) je objavilo komentarje (preliminarno poročilo) na 90-dnevno raziskavo učinkov na podgane, pri čemer so izpostavili neprimerno statistično obdelavo meritev. Na osnovi ponovne analize 90-dnevne raziskave so leta 2006 objavili novo interpretacijo rezultatov, ki jo je EFSA nemudoma preučila in objavila mnenje, v katerem je razložila, da statistične metode Criigena niso bile pravilno uporabljene in da ne gre za pomembne spremembe v razumevanju morebitne toksičnosti koruze MON 863.

Trditev avtorice, da dokazi napeljujejo k predpostavki, da nevarnost GSO izvira iz samega bistva genske tehnike, je neosnovana. Pravi, da živali in ljudje, ki pridejo v stik z raznimi transgenimi elementi, bodisi zbolijo ali umrejo. To je seveda res v toliko, ker bomo vsi kdaj zboleli in vsi umrli, vendar tega nikakor ne bo mogoče dokazljivo pripisati temu, da smo prišli v stik s transgenimi elementi. Če bi bilo tako, bi verjetno velika večina Američanov že umrla, ali pa bi umrla v kratkem, saj transgene elemente z živili uživa že več kot desetletje.

Toliko za danes - komentiral sem šele prve tri strani besedila, torej dobro polovico.