Slovensko biokemijsko društvo letos praznuje 25-letnico delovanja (čeprav so se biokemiki že prej združevali v Biokemijski sekciji Slovenskega kemijskega društva). Ob tej priložnosti bo društvo izdalo brošuro s podatki o dosedanjem delovanju in uspehih, upamo pa tudi na kakšne spomine 'iz prve roke'. Biokemija pri nas pa se seveda ni začela z ustanovitvijo društva, zato sem se odločil zbrati nekatere podatke o tem, od koga so se biokemije učili naši učitelji biokemije. Čeprav je težko potegniti ločnico med kemijo naravnih spojin, organsko kemijo in biokemijo pred letom 1955, so bili podatki o generaciji biokemikov, rojeni pred letom 1925, zelo zanimivi. Čeprav se zdijo raziskave z današnjega stališča morda primitivne, so se biokemiki že v petdesetih letih izpopolnjevali v tujini, mnogi učitelji pa so začeli svojo strokovno pot v industriji in na raziskovalnih inštitutih.
Kdo je začetnik slovenske biokemije je seveda težko reči. Morda bi lahko za začetnika vendarle šteli Maksa Samca, ki je bil prvi predavatelj kemije na ljubljanski univerzi, precej svojega raziskovalnega dela pa je posvetil polisaharidu škrobu. Tudi prvi doktorat, ki ga je podelila Univerza v Ljubljani, je bil iz (bio)kemije in morda ni širše znano, da je prva doktorirala Anka Mayer iz kemije - že 15. julija 1920, torej manj kot eno leto po tem, ko je bila univerza ustanovljena. Naslov njenega doktorata je bil "O učinkovanju formalina na škrob".
V Wikipediji sem zbral več biografij in bibliografij prve generacije biokemikov v Sloveniji in vas vabim, da si jih preberete in ustvarite svoje mnenje o tem, kakšna so bila prva desetletja biokemije pri nas.
Maks Samec (1881 - 1964)
Riko Repič (1910 - 2003)
Dušan Stucin (1915 - 1976)
Igor Belič (1919 - 1999)
Savo Lapanje (1925 - 1997)
5. avg. 2008
;void(0);){kind=link}
24. jul. 2008
Klonov še ne bo na evropskih krožnikih
Kot poroča Reuters, je Evropski urad za varno hrano (EFSA) danes objavil stališče, da hrane iz kloniranih živali (še) ni pripravljen sprejeti kot varne, saj o njej še ni znanih dovolj podatkov. Čeprav menijo, da klonirane živali ne predstavljajo nevarnosti za okolje niti za zdravje človeka (to so objavili že januarja letos), obstaja dvom, ali so živalski kloni res vzgojeni v razmerah, ki so nesporni. Predvsem je vprašljivo zdravje klonov in nadomestnih živalskih mater ter s tem povezana dobrobit živali. Ni pa mogoče tudi povsem izključiti, da bi prav zaradi teh življenjskih pogojev prišlo do vplivov na varnost hrane, pripravljene iz kloniranih živali.
V vseevropski analizi, ki jo bodo septembra izvedli med potrošniki, bodo ugotovili, kakšen je odnos Evropejcev do mesnih izdelkov iz kloniranih živali. Ker se zna zgoditi, da bodo mnenja deljena, bo verjetno ostalo pri tem, da bo tema (p)ostala ena od tistih, v katerih se bodo spopadali znanstveni argumenti, etični pomisleki, moralna načela in prepričanja kar tako, podobno kot to poteka s gensko spremenjenimi rastlinami in živilskimi izdelki na njihovi osnovi.
Nedvomno je lahko hrana iz kloniranih živali bolj zdrava (npr. manj maščob v mišičju), meso je lahko mehkejše in pridelava cenejša. EFSA je v prvih izjavah sicer nakazovala, da bo tako kot v ZDA tudi v Evropi hrana iz živalskih klonov veljala za neoporečno, v zadnji izjavi pa se je odločila za večjo previdnost.
Znanstveno stališče agencije EFSA si lahko v originalu preberete na njihovi spletni strani - pod objavo za medije so povezave na celotno mnenje (datirano s 15.7.2008), zaključke iz javne razprave, etična vprašanja in FAQ .
Čeprav EFSA med nasprotniki GS hrane velja za neverodostojno skupino podkupljenih znanstvenikov (kar seveda še zdaleč ni res), je s svojo previdno odločitvijo tokrat pokazala, da zna upoštevati tako znanstvene kot etične vidike GS hrane. Morda se prepad med ameriškim in evropskim dojemanjem varne hrane s tem veča, razprave o GS hrani v Evropi pa ne umirjajo. Verjetno bo trajalo več let, da bodo postopki jedrnega prenosa pri sesalcih postali tako učinkoviti, da bo uspešnost kloniranja sprejemljiva, s tem pa bodo odpadli tudi nekateri etični pomisleki - še zdaleč pa ne vsi.
V vseevropski analizi, ki jo bodo septembra izvedli med potrošniki, bodo ugotovili, kakšen je odnos Evropejcev do mesnih izdelkov iz kloniranih živali. Ker se zna zgoditi, da bodo mnenja deljena, bo verjetno ostalo pri tem, da bo tema (p)ostala ena od tistih, v katerih se bodo spopadali znanstveni argumenti, etični pomisleki, moralna načela in prepričanja kar tako, podobno kot to poteka s gensko spremenjenimi rastlinami in živilskimi izdelki na njihovi osnovi.
Nedvomno je lahko hrana iz kloniranih živali bolj zdrava (npr. manj maščob v mišičju), meso je lahko mehkejše in pridelava cenejša. EFSA je v prvih izjavah sicer nakazovala, da bo tako kot v ZDA tudi v Evropi hrana iz živalskih klonov veljala za neoporečno, v zadnji izjavi pa se je odločila za večjo previdnost.
Znanstveno stališče agencije EFSA si lahko v originalu preberete na njihovi spletni strani - pod objavo za medije so povezave na celotno mnenje (datirano s 15.7.2008), zaključke iz javne razprave, etična vprašanja in FAQ .
Čeprav EFSA med nasprotniki GS hrane velja za neverodostojno skupino podkupljenih znanstvenikov (kar seveda še zdaleč ni res), je s svojo previdno odločitvijo tokrat pokazala, da zna upoštevati tako znanstvene kot etične vidike GS hrane. Morda se prepad med ameriškim in evropskim dojemanjem varne hrane s tem veča, razprave o GS hrani v Evropi pa ne umirjajo. Verjetno bo trajalo več let, da bodo postopki jedrnega prenosa pri sesalcih postali tako učinkoviti, da bo uspešnost kloniranja sprejemljiva, s tem pa bodo odpadli tudi nekateri etični pomisleki - še zdaleč pa ne vsi.
10. jul. 2008
Kavarna ob robu vesolja
Z veseljem sporočam, da je Nejc Jelen (moj bivši študent ;-)) začel pisati blog "Kavarna ob robu vesolja". V treh dosedanjih objavah na slikovit način piše o krikih Zemlje in tem, kdaj in kako se je na Zemlji razvilo življenje. Priporočam v branje in upam, da Nejcu ne bo zmanjkalo volje. Idej za pisanje mu gotovo ne bo.
8. jul. 2008
Umetna DNA - res 'končno'?
RTV Slovenija nam je na spletu spet predstavila nekaj posebnega. Pišejo, da naj bi japonski kemiki sintetizirali molekulo DNA, ki naj bi bila narejena 'skoraj popolnoma iz umetnih delov'. Uspelo naj bi jim 'spojiti štiri popolnoma nove umetne osnove znotraj ogrodja DNK-molekule, vzete iz sladkorja', s tem pa naj bi izboljšali gensko zdravljenje in prispevali k napredku v razvoju nanoračunalnikov.
Pa lepo po vrsti... Prvič, lahko bi rekli, da DNA sintetizirajo iz umetnih delov že približno 40 let. Sinteza DNA poteka v 4-stopenjskem postopku na inertnem nosilcu, reagenti, ki jih pri tem uporabljajo, pa so nedvomno 'umetni', saj so naravne molekule preveč reaktivne, da bi sinteza lahko potekla kontrolirano. Reaktivne skupine je treba ustrezno zaščititi in potem selektivno modificirati, da se povežeta dve točno določeni komponenti. Sama sinteza DNA torej ni nič novega.
Japonski raziskovalci naj bi tokrat spojili štiri umetne osnove, vzete iz sladkorja. Kaj naj bi bilo to? Značilno za DNA je, da je sestavljena iz štirih različnih organskih baz, ki so vezane na sladkor (deoksiribozo), torej štiri različne nukleotidne baze (A, C, G, T) in en tip sladkorja, pri tem pa so sladkorji povezani med sabo s fosfatnimi skupinami (fosfodiestrska povezava). So tokrat res baze nadomestili s sladkorji? Bi taka DNA sploh bila stabilna?
Poglejmo torej, kaj so naredili raziskovalci Univerze v Tojami. Članek o njihovem delu bo izšel v reviji Journal of the American Chemical Society 23. julija, tokrat pa podatke povzemam s portala Nanowerk. Že iz naslova članka ("Umetna DNA, sestavljena izključno iz nenaravnih C-nukleozidov s štirimi tipi nenaravnih baz") je jasno, da nova DNA ni sestavljena iz 'snovi vzetih iz sladkorja', pač pa gre za nenaravne baze. Res pa je, da v naslovu omenjajo nukleozide. Nukleozid je ime za povezavo ene riboze (sladkorja pentoze) in ene nukleinske baze.
Namesto štirih (naravnih) nukleinskih baz so tokrat raziskovalci pripravili analoge, ki so po svoji zasnovi vsi podobni in imajo v strukturi samo en obroč (pirimidin). V naravni DNA se namreč v dvojni vijačnici vedno poveže ena baza z enim obročem z eno bazo z dvema obročema (purin), tokrat pa sta v paru dva enojna obroča, toda tako, da je en par povezan z dvema, drug par pa s tremi vodikovimi vezmi, enako kot v naravni DNA. Komplementarnost je torej kemijsko omejena.
Doslej so (predvsem za potrebe genskega zdravljenja s protismerno DNA) že sintetizirali umetno DNA z modificiranimi bazami ali sladkorji. Taka DNA je bila bolj stabilna od naravne DNA, zato se v organizmu ni tako hitro razgradila. Res pa je, da kemijske spremembe niso bile na vseh bazah hkrati, čeprav je zanimiva sprememba na primer bila ta, da so fosfodiestrsko povezavo zamenjali s peptidno vezjo (ki sicer povezuje aminokislinske ostanke v proteinih). V organizmu ni učinkovitih encimov, ki bi prepoznali tako kombinacijo nukleotidnih baz in peptidnih vezi, zato je taka PNA (peptidna nukleinska kislina) bistveno bolj stabilna od DNA.
Glede na strukturo nove 'japonske' DNA kaže, da bi utegnil biti premer take DNA nekoliko manjši kot pri naravni DNA. Gotovo taka DNA ne bi bila komaptibilna s celičnimi encimi, ki sodelujejo pri prenosu genetske informacije, vendar to niti ni mogel biti namen sinteze. Lahko pa bi prišlo do parjenja umetne DNA z naravno in s tem do njene inaktivacije.
Uporaba za pripravo novih nanoračunalnikov seveda ni povezana s celičnimi encimi, da je DNA informacijska molekula, pa vemo že iz biologije. Namesto 0 in 1 iz sveta elektronov nosi DNA štiri različne znake (A, C, G, T ali njihove analoge) in s tem namesto dvojiškega predstavlja osnovo za štiriški številski sistem. Biologija pa je ta štiriški sistem povezala še s kodo, kjer po tri baze iz tega sistema na koncu zapisujejo za en aminokislinski ostanek v proteinu.
Pa lepo po vrsti... Prvič, lahko bi rekli, da DNA sintetizirajo iz umetnih delov že približno 40 let. Sinteza DNA poteka v 4-stopenjskem postopku na inertnem nosilcu, reagenti, ki jih pri tem uporabljajo, pa so nedvomno 'umetni', saj so naravne molekule preveč reaktivne, da bi sinteza lahko potekla kontrolirano. Reaktivne skupine je treba ustrezno zaščititi in potem selektivno modificirati, da se povežeta dve točno določeni komponenti. Sama sinteza DNA torej ni nič novega.
Japonski raziskovalci naj bi tokrat spojili štiri umetne osnove, vzete iz sladkorja. Kaj naj bi bilo to? Značilno za DNA je, da je sestavljena iz štirih različnih organskih baz, ki so vezane na sladkor (deoksiribozo), torej štiri različne nukleotidne baze (A, C, G, T) in en tip sladkorja, pri tem pa so sladkorji povezani med sabo s fosfatnimi skupinami (fosfodiestrska povezava). So tokrat res baze nadomestili s sladkorji? Bi taka DNA sploh bila stabilna?
Poglejmo torej, kaj so naredili raziskovalci Univerze v Tojami. Članek o njihovem delu bo izšel v reviji Journal of the American Chemical Society 23. julija, tokrat pa podatke povzemam s portala Nanowerk. Že iz naslova članka ("Umetna DNA, sestavljena izključno iz nenaravnih C-nukleozidov s štirimi tipi nenaravnih baz") je jasno, da nova DNA ni sestavljena iz 'snovi vzetih iz sladkorja', pač pa gre za nenaravne baze. Res pa je, da v naslovu omenjajo nukleozide. Nukleozid je ime za povezavo ene riboze (sladkorja pentoze) in ene nukleinske baze.
Namesto štirih (naravnih) nukleinskih baz so tokrat raziskovalci pripravili analoge, ki so po svoji zasnovi vsi podobni in imajo v strukturi samo en obroč (pirimidin). V naravni DNA se namreč v dvojni vijačnici vedno poveže ena baza z enim obročem z eno bazo z dvema obročema (purin), tokrat pa sta v paru dva enojna obroča, toda tako, da je en par povezan z dvema, drug par pa s tremi vodikovimi vezmi, enako kot v naravni DNA. Komplementarnost je torej kemijsko omejena.
Doslej so (predvsem za potrebe genskega zdravljenja s protismerno DNA) že sintetizirali umetno DNA z modificiranimi bazami ali sladkorji. Taka DNA je bila bolj stabilna od naravne DNA, zato se v organizmu ni tako hitro razgradila. Res pa je, da kemijske spremembe niso bile na vseh bazah hkrati, čeprav je zanimiva sprememba na primer bila ta, da so fosfodiestrsko povezavo zamenjali s peptidno vezjo (ki sicer povezuje aminokislinske ostanke v proteinih). V organizmu ni učinkovitih encimov, ki bi prepoznali tako kombinacijo nukleotidnih baz in peptidnih vezi, zato je taka PNA (peptidna nukleinska kislina) bistveno bolj stabilna od DNA.
Glede na strukturo nove 'japonske' DNA kaže, da bi utegnil biti premer take DNA nekoliko manjši kot pri naravni DNA. Gotovo taka DNA ne bi bila komaptibilna s celičnimi encimi, ki sodelujejo pri prenosu genetske informacije, vendar to niti ni mogel biti namen sinteze. Lahko pa bi prišlo do parjenja umetne DNA z naravno in s tem do njene inaktivacije.
Uporaba za pripravo novih nanoračunalnikov seveda ni povezana s celičnimi encimi, da je DNA informacijska molekula, pa vemo že iz biologije. Namesto 0 in 1 iz sveta elektronov nosi DNA štiri različne znake (A, C, G, T ali njihove analoge) in s tem namesto dvojiškega predstavlja osnovo za štiriški številski sistem. Biologija pa je ta štiriški sistem povezala še s kodo, kjer po tri baze iz tega sistema na koncu zapisujejo za en aminokislinski ostanek v proteinu.
3. jul. 2008
... in julij. Selitev.
Pač, bil je dopust in zdaj sem tu: po izpitnih rokih je čas za pospravljanje, saj se moram preseliti v drug kabinet... To je sicer do neke mere higienično, saj se je v petnajstih letih od doktorata na policah nabralo precej gradiv, ki so postala odveč in je kar prav, da sem jih pometal stran. Vmes je bilo tudi nekaj časa za prebiranje starih dopisov; malo nostalgije in čudenja nad tem, kako se stvari spreminjajo. Po drugi strani pa sem se tudi malo jezil na 'delodajalca', saj sem z leti napredoval iz pol kabineta, ki sem si ga delil še z dvema mlajšima kolegoma, v četrt kabineta (v katerem bomo prav tako trije). Je to res čisto normalno in logično? Mogoče res nisem na kakšni resni poziciji, a podobno 'napreduje' prodekanica iz pol kabineta v tretjino kabineta... Mislim, da je res že skrajni čas, da sezidajo novo fakultetno stavbo, sicer bodo načrti zanjo, ki visijo v sejni sobi, prej zbledeli, mi pa se bomo naveličali čakati in se vdali v večno podnajemništvo. Škoda. In še bolj škoda je za generacije, ki prihajajo, saj si zaslužijo normalne delovne pogoje.
Naslednji teden pa spet kaj s področja novih biologij! Mogoče me bo do takrat pesimizem minil.
Naslednji teden pa spet kaj s področja novih biologij! Mogoče me bo do takrat pesimizem minil.
4. jun. 2008
Maj, junij
Konec semestra... Maj je vedno najbolj naporen in prav čudi me, kako sem lani uspel na blogu objaviti toliko novic. Gotovo je eden od razlogov, da sem letos obljubil vsaj še en del komentarjev na trditve nasprotnikov GS hrane in GSOjev sploh. Najprej se mi je zdelo, da tega tako ali tako ne bo nihče bral, potem pa sem s par koncev slišal, da se kljub dolžini prispevek da prebrati. In da se že veselijo nadaljevanja. Tako zdaj drugi del ni več nekaj za svoje veselje in postaja nekašna obveznost - to pa ni več to. Torej, drugi del pride, a ne vem točno, kdaj to bo. Mogoče šele julija.
Kaj se je dogajalo v maju na področju novih biologij? Izpostavil bom samo dve - povsem različni - novici. Prva je s področja genomike. Najbrž ste tudi drugje zasledili, da so objavili osnutek genoma kljunaša. O tem sta pisala RTV SLO in Mladina, originalni članek pa je izšel 8. maja v reviji Nature. Je rezultat sodelovanja kar 32 raziskovalnih skupin, projekt pa so zasnovali jeseni leta 2003. Čeprav cene določanja nukleotidnih zaporedij padajo, pa je določitev zaporedja celotnega genoma še vedno ogromen zalogaj, saj pred objavo v povprečju vsak nukleotid preberejo vsaj šestkrat. Pri skupni dolžini 2,2 milijarde nukleotidov je to bilo okrog 15 milijard nukleotidov. Kljunaš ima 52 kromosomov (ne parov), na katerih so zapisi za dobrih 18.000 proteinov. Spol je določen z 10 kromosomi. Tako kot ima žival lastnosti, podobne plazilcem, pricam in sesalcem, tako tudi genom vsebuje lastnosti vseh treh velikih skupin vretenčarjev.
Druga novica pa se zdi zelo postranska, a morda ni. V irski pivnici Asgard v ameriškem Cambridgu se je 1. maja ob sedmih zvečer zbralo okrog 25 zanesenjakov, ki sodelujejo v skupini DIYbio. Kratica pomeni "do it yourself bio" (biologija naredi si sam), ne gre pa za ukvarjanje z rožami in metulji, pač pa za biološko inženirstvo. Kdor bi želel, bi lahko doma pripravil konstrukte in z njimi preizkušal ideje, proizvajal zanimive snovi ali ustvarjal biološka vezja. Mariskaj se da narediti s preprostimi napravami (npr. PCR-termostat za 10 USD) in reagenti, so ugotovili in želijo zbrati recepture za nekatere osnovne postopke v molekularni biologiji, načrte za preproste aparature in podobno. Skratka, izhajajo iz tega, da je biološka tehnologija vendarle 'samo' tehnologija. Tako kot lahko nekdo v garaži sestavlja mehanske ali elektronske naprave, bi bilo mogoče pripraviti tudi biološke naprave. In pojem 'garažnih firm' je vsaj v ZDA še vedno sinonim za zmogljive in profitabilne nove tehnologije, kakršna je bila računalniška ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Med udeleženci sestanka sta bila očitno tudi Tom Knight (MIT) in Pamela Silver (Harvard), dva od pionirjev sintezne biologije. Na sestanku so pripravili seznam nalog, ki je javno dostopen. Glede na to, da je za večino projektov treba pripraviti gensko spremenjene organizme, tovrstno delo v domači garaži ali kabinetu v Evropi ni dovoljeno, vprašanje pa je, kako bo s tem v ZDA. Omenjajo skupne delovne prostore, v katerih bi lahko opravljali preproste poskuse. Za nekatera druga področja eksperimentiranja take delavnice v Ameriki že obstajajo in morda bodo v bodoče imele tudi molekularnobiološke laboratorije za tiste, ki bi si kot hobi izbrali biotehnologijo.
Kaj se je dogajalo v maju na področju novih biologij? Izpostavil bom samo dve - povsem različni - novici. Prva je s področja genomike. Najbrž ste tudi drugje zasledili, da so objavili osnutek genoma kljunaša. O tem sta pisala RTV SLO in Mladina, originalni članek pa je izšel 8. maja v reviji Nature. Je rezultat sodelovanja kar 32 raziskovalnih skupin, projekt pa so zasnovali jeseni leta 2003. Čeprav cene določanja nukleotidnih zaporedij padajo, pa je določitev zaporedja celotnega genoma še vedno ogromen zalogaj, saj pred objavo v povprečju vsak nukleotid preberejo vsaj šestkrat. Pri skupni dolžini 2,2 milijarde nukleotidov je to bilo okrog 15 milijard nukleotidov. Kljunaš ima 52 kromosomov (ne parov), na katerih so zapisi za dobrih 18.000 proteinov. Spol je določen z 10 kromosomi. Tako kot ima žival lastnosti, podobne plazilcem, pricam in sesalcem, tako tudi genom vsebuje lastnosti vseh treh velikih skupin vretenčarjev.
Druga novica pa se zdi zelo postranska, a morda ni. V irski pivnici Asgard v ameriškem Cambridgu se je 1. maja ob sedmih zvečer zbralo okrog 25 zanesenjakov, ki sodelujejo v skupini DIYbio. Kratica pomeni "do it yourself bio" (biologija naredi si sam), ne gre pa za ukvarjanje z rožami in metulji, pač pa za biološko inženirstvo. Kdor bi želel, bi lahko doma pripravil konstrukte in z njimi preizkušal ideje, proizvajal zanimive snovi ali ustvarjal biološka vezja. Mariskaj se da narediti s preprostimi napravami (npr. PCR-termostat za 10 USD) in reagenti, so ugotovili in želijo zbrati recepture za nekatere osnovne postopke v molekularni biologiji, načrte za preproste aparature in podobno. Skratka, izhajajo iz tega, da je biološka tehnologija vendarle 'samo' tehnologija. Tako kot lahko nekdo v garaži sestavlja mehanske ali elektronske naprave, bi bilo mogoče pripraviti tudi biološke naprave. In pojem 'garažnih firm' je vsaj v ZDA še vedno sinonim za zmogljive in profitabilne nove tehnologije, kakršna je bila računalniška ob koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Med udeleženci sestanka sta bila očitno tudi Tom Knight (MIT) in Pamela Silver (Harvard), dva od pionirjev sintezne biologije. Na sestanku so pripravili seznam nalog, ki je javno dostopen. Glede na to, da je za večino projektov treba pripraviti gensko spremenjene organizme, tovrstno delo v domači garaži ali kabinetu v Evropi ni dovoljeno, vprašanje pa je, kako bo s tem v ZDA. Omenjajo skupne delovne prostore, v katerih bi lahko opravljali preproste poskuse. Za nekatera druga področja eksperimentiranja take delavnice v Ameriki že obstajajo in morda bodo v bodoče imele tudi molekularnobiološke laboratorije za tiste, ki bi si kot hobi izbrali biotehnologijo.
12. maj 2008
iGEM 2008
V petek se je iztekel rok za prijavo ekip na tekmovanje iz sintezne biologije iGEM 2008. Preliminarno se je prijavilo 83 ekip (lani je bilo prijavljenih 57 ekip), med temi je predvsem naraslo število prijavljenih evropskih univerz, saj jih je letos več kot 20 (lani mislim, da jih je bilo 9).
Na seznamu ekip so tudi tokrat vse najboljše svetovne univerze, nekatere pa so prijavile celo več ekip. Calgary ima kar tri ekipe, eno softversko, eno laboratorijsko in eno bioetično. Letos je namreč prvič, da bodo upoštevali tudi naloge s področja računalništva brez spremljajočih eksperimentov, bioetike pa kot posebne discipline organizatorji niso predvideli.
Slovensko ekipo bo vodil prof. Jerala s Kemijskega inštituta v sodelovanju s prof. Horvatom z Biotehniške fakultete. Ko bo na voljo več podatkov, bom objavil tudi povezavo do spletne strani ljubljanske ekipe.
P.S. (4.6.08): Zvedel sem, da kot mentor sodeluje tudi prof. Ihan z Medicinske fakutete. V ekipi je tako kot lani 7 študentov. Letos so se v ekipo uvrstili študenti mikrobiologije, biotehnologije, medicine in biokemije.
Na seznamu ekip so tudi tokrat vse najboljše svetovne univerze, nekatere pa so prijavile celo več ekip. Calgary ima kar tri ekipe, eno softversko, eno laboratorijsko in eno bioetično. Letos je namreč prvič, da bodo upoštevali tudi naloge s področja računalništva brez spremljajočih eksperimentov, bioetike pa kot posebne discipline organizatorji niso predvideli.
Slovensko ekipo bo vodil prof. Jerala s Kemijskega inštituta v sodelovanju s prof. Horvatom z Biotehniške fakultete. Ko bo na voljo več podatkov, bom objavil tudi povezavo do spletne strani ljubljanske ekipe.
P.S. (4.6.08): Zvedel sem, da kot mentor sodeluje tudi prof. Ihan z Medicinske fakutete. V ekipi je tako kot lani 7 študentov. Letos so se v ekipo uvrstili študenti mikrobiologije, biotehnologije, medicine in biokemije.
Naročite se na:
Objave (Atom)