V četrtek, 27. septembra, smo dočakali prvo - in mogoče niti ne zadnjo - izvedbo dneva biomolekularnih znanosti. Slovensko biokemijsko društvo je izvedlo poskus, ki je kar dobro uspel, saj je bilo zelo težko napovedati, ali bodo na prireditev res prišli tisti, ki jim je namenjen: uspešni gimnazijci, študenti in tisti, ki jih sodobna znanost zanima. No, teh zadnjih nismo uspeli poiskati, medtem ko se nad udeležbo ostalih ne smem pritožiti. V dopoldanskem delu smo v predavalnici imeli med 120 in 150 udeležencev in to je več, kot smo pričakovali, ko smo se lotevali organizacije.
Za tiste, ki se niste mogli udeležiti celodnevnega dogodka z 28 referati in 6 pogovori z zanimivimi gosti, ostajajo za prvi vtis povzetki referatov, ki so objavljeni na spletu. Gostje Biomolekularcev so bili Jernej Ule, ki vodi uspešen laboratorij v britanskem Cambridgeu, Jerica Sabotič, ena od dveh letošnjih dobitnic Lapanjetovega priznanja ter raziskovalka zanimivih molekul iz gob, Monika Avbelj, večkratna mentorica slovenskih študentov, ki so zelo uspešni na tekmovanjih iz sintezne biologije, Sebastjan Skube, predvsem znan kot uspešen rokometaš, član državne reprezentance, sicer pa absolvent biokemije, Filip Cvetko, študent medicine, ki odhaja na nadaljevanje študija biokemije v Veliko Britanijo, in Špela Petrič, ki se je po doktoratu iz biomedicine predvsem posvetila umetniškim instalacijam, v katerih posega na področje bioumetnosti, predvsem interakciji med javnostjo in znanostjo.
Če se bodo Biomolekularci ponovno zgodili, bo to verjetno leta 2014. Takrat bodo mogoče še bolj zanimivi in raznoliki kot letos in takrat se spet vidimo. Za tokrat pa sem vesel, da je bilo zanimanje za predstavitve tako veliko in se zahvaljujem vsem referentom, mentoricam mladih raziskovalcev s srednjih šol in tistim, ki ste aktivno sodelovali v razpravah.
Droben odmev Biomolekularcev je tudi današnji pogovor na to temo na Radiu Ars, v oddaji Pogled v znanost.
1. okt. 2012
28. avg. 2012
Spomin rastlin
Sicer temu ne morem več reči novica, saj bo kmalu stara tri mesece, ampak še vedno mi daje misliti, po molekularnobiološko in malo tudi po vrtičkarsko. Mogoče pa bi se dalo to novo znanje vendarle kako uporabiti pri razvoju bolj odpornih rastlin? Pa še navezuje se na seminarje, ki smo jih letos in lani imeli s študenti 2. letnika...
Rastline sicer nimajo tako zapletenega imunskega sistema kot ga imamo višji vretenčarji, vseeno pa se odzivajo na napade, ki predstavljajo grožnjo za njihovo rast in razvoj. Tako se na primer paradižnik odzove na gosenice, ki ga objedajo, s tem, da začne sintetizirati toksine. Ti upočasnijo razvoj gosenice v metulja in s tem je škoda za rastline manjša. Ugotovili so, da ko iste rastline napade naslednja generacija gosenic, rastline odgovorijo s še močnejšo sintezo toksina. Zdi se torej, da rastline res imajo spomin. A to še niti ni tako presenetljivo.
Presenetljivo je, da ko so analizirali rastline, ki so zrasle iz semen napadenih rastlin, se te mlade rastline rastline na prisotnost gosenic odzvale vsaj enako močno, kot da bi bile same pred tem že napadene, pa niso bile. Pri nekaterih rastlinah je ta spomin segel celo v tretjo generacijo, tudi če druga generacija sploh ni bila v stiku z gosenicami.
Poskuse so izvajali predvsem s paradižnikom in repnjakovcem ter z gosenicami različnih vrst, ki so znani škodljivci v vrtovih in na poljih. Odzivi sicer niso bili vedno enako uspešni, bili pa so prisotni, zato bo treba še natančneje ugotoviti, ali so ti odgovori splošni ali specifični za vsakega škodljivca posebej.
Seveda je raziskovalce zanimalo, na kakšnem principu deluje ta molekulski spomin pri rastlinah. Ugotovili so, da so zanj odgovorne molekule kratke interferenčne RNA, torej zelo kratki koščki RNA, ki so jih načrtno začeli raziskovati šele pred dobrimi 10 leti. Prej je namreč veljalo prepričanje, da tako kratki koščki v celicah ne morejo imeti kakšne posebne funkcije.
Te male molekule RNA verjetno potujejo iz listov, ki jih objedajo gosenice, v razvijajoča se semena napadenih rastlin. Tam vplivajo na metilacijo DNA in histonov, to pa vpliva na izražanje genov. Govorimo o epigenetskih spremembah, torej spremembah, ki so vezane na prenos genetske informacije, niso pa zapisane z zaporedjem baz v DNA.
Raziskovalci so nadalje ugotovili, da se podobno dogaja tudi pri bakterijskih okužbah rastlin in da je odgovor enak, če v prvi generaciji ne uporabijo pravih za rastlino škodljivih bakterij, pač pa njim podobne seve iste vrste, ki rastline ne prizadanejo - podobno kot je to pri cepljenju ljudi proti boleznim.
Ker imajo rastline relativno preprost način signaliziranja, so na koncu poskusili še, ali morda za sprožitev zaščitne reakcije zadošča že, če rastline poškropijo z eno od znanih signalnih molekul, metiljasmonsko kislino. In je. S tem se odpira možnost priprave odpornejših semen in sadik tudi v večjem merilu in cenovno ugodno.
Marsikaj bo treba še natančneje raziskati, a začetki so obetavni, so poročali v The Scientistu.
Rastline sicer nimajo tako zapletenega imunskega sistema kot ga imamo višji vretenčarji, vseeno pa se odzivajo na napade, ki predstavljajo grožnjo za njihovo rast in razvoj. Tako se na primer paradižnik odzove na gosenice, ki ga objedajo, s tem, da začne sintetizirati toksine. Ti upočasnijo razvoj gosenice v metulja in s tem je škoda za rastline manjša. Ugotovili so, da ko iste rastline napade naslednja generacija gosenic, rastline odgovorijo s še močnejšo sintezo toksina. Zdi se torej, da rastline res imajo spomin. A to še niti ni tako presenetljivo.
Presenetljivo je, da ko so analizirali rastline, ki so zrasle iz semen napadenih rastlin, se te mlade rastline rastline na prisotnost gosenic odzvale vsaj enako močno, kot da bi bile same pred tem že napadene, pa niso bile. Pri nekaterih rastlinah je ta spomin segel celo v tretjo generacijo, tudi če druga generacija sploh ni bila v stiku z gosenicami.
Poskuse so izvajali predvsem s paradižnikom in repnjakovcem ter z gosenicami različnih vrst, ki so znani škodljivci v vrtovih in na poljih. Odzivi sicer niso bili vedno enako uspešni, bili pa so prisotni, zato bo treba še natančneje ugotoviti, ali so ti odgovori splošni ali specifični za vsakega škodljivca posebej.
Seveda je raziskovalce zanimalo, na kakšnem principu deluje ta molekulski spomin pri rastlinah. Ugotovili so, da so zanj odgovorne molekule kratke interferenčne RNA, torej zelo kratki koščki RNA, ki so jih načrtno začeli raziskovati šele pred dobrimi 10 leti. Prej je namreč veljalo prepričanje, da tako kratki koščki v celicah ne morejo imeti kakšne posebne funkcije.
Te male molekule RNA verjetno potujejo iz listov, ki jih objedajo gosenice, v razvijajoča se semena napadenih rastlin. Tam vplivajo na metilacijo DNA in histonov, to pa vpliva na izražanje genov. Govorimo o epigenetskih spremembah, torej spremembah, ki so vezane na prenos genetske informacije, niso pa zapisane z zaporedjem baz v DNA.
Raziskovalci so nadalje ugotovili, da se podobno dogaja tudi pri bakterijskih okužbah rastlin in da je odgovor enak, če v prvi generaciji ne uporabijo pravih za rastlino škodljivih bakterij, pač pa njim podobne seve iste vrste, ki rastline ne prizadanejo - podobno kot je to pri cepljenju ljudi proti boleznim.
Ker imajo rastline relativno preprost način signaliziranja, so na koncu poskusili še, ali morda za sprožitev zaščitne reakcije zadošča že, če rastline poškropijo z eno od znanih signalnih molekul, metiljasmonsko kislino. In je. S tem se odpira možnost priprave odpornejših semen in sadik tudi v večjem merilu in cenovno ugodno.
Marsikaj bo treba še natančneje raziskati, a začetki so obetavni, so poročali v The Scientistu.
31. jul. 2012
Kje prezimijo kvasovke?
Vinarje in mikrobiologe je dolgo begalo vprašanje, od kod pridejo kvasovke na grozdne jagode. Številni vinarji namreč prisegajo na 'naravne kvasovke', ki naj bi bile najprimernejše, da sprešan grozdni sok pretvorijo v mošt in kasneje v vino. Kvasovke pa niso ves čas prisotne na grozdnih jagodah in se pojavijo v vinogradih v dokaj kratkem času pred trgatvijo.
Vprašanja kvasovk so se lotili znanstveniki in odkrili nekaj zelo zanimivega. Ugotovili so namreč, da so kvasovke skrite v prebavilih os in da lahko tam celo prezimijo. Predvsem to je novo, saj so prej menili, da kvasovke po končani zimi ne morejo priti v okolje preko žuželk, ki večinoma zime ne preživijo.
Ose, ki živijo v družinah (na podoben način kot čebele), imajo v prebavilih ne glede na letni čas dokaj konstantno koncentracijo kvasovk in ko se izležejo mlade ose, jim stare v prebavila vnesejo mikroorganizme, ki jih imajo same.
Raziskava, ki so jo opravili v več vinskih deželah v Italiji, je pokazala, da so ose prenašale različne seve kvasovk - tako take, ki jih imamo za naravne v okolju, kot tiste, ki jih označujemo kot industrijske (ker so v procesu selekcije, ki so ga opravili v razvojnih laboratorijih biotehnoloških podjetij). S tem lahko prihaja do širjenja v okolje najrazličnejših sevov, pa tudi do križanja med različnimi sevi.
Čeprav se zdi, da gre za enostavno raziskavo, bo objavljena v ugledni ameriški reviji PNAS (od včeraj pa je na voljo kot spletna predobjava). Mogoče je zdaj umetnost vinarstva s tem nekoliko manj skrivnostna, še vedno pa nič manj umetnost kot prej.
Vprašanja kvasovk so se lotili znanstveniki in odkrili nekaj zelo zanimivega. Ugotovili so namreč, da so kvasovke skrite v prebavilih os in da lahko tam celo prezimijo. Predvsem to je novo, saj so prej menili, da kvasovke po končani zimi ne morejo priti v okolje preko žuželk, ki večinoma zime ne preživijo.
Ose, ki živijo v družinah (na podoben način kot čebele), imajo v prebavilih ne glede na letni čas dokaj konstantno koncentracijo kvasovk in ko se izležejo mlade ose, jim stare v prebavila vnesejo mikroorganizme, ki jih imajo same.
Raziskava, ki so jo opravili v več vinskih deželah v Italiji, je pokazala, da so ose prenašale različne seve kvasovk - tako take, ki jih imamo za naravne v okolju, kot tiste, ki jih označujemo kot industrijske (ker so v procesu selekcije, ki so ga opravili v razvojnih laboratorijih biotehnoloških podjetij). S tem lahko prihaja do širjenja v okolje najrazličnejših sevov, pa tudi do križanja med različnimi sevi.
Čeprav se zdi, da gre za enostavno raziskavo, bo objavljena v ugledni ameriški reviji PNAS (od včeraj pa je na voljo kot spletna predobjava). Mogoče je zdaj umetnost vinarstva s tem nekoliko manj skrivnostna, še vedno pa nič manj umetnost kot prej.
27. jun. 2012
Od danes gradnja nove fakultete v živo!
Po mnogih (premnogih) letih načrtovanja, pozabe, ponovnega načrtovanja, dodelovanja načrtov, pogovarjanja z Evropsko komisijo, dopolnjevanja vlog za sofinanciranje, izbiranja projektantov in gradbenikov... je danes končno prišel dan, ko so minister, ljubljanski župan, rektor Univerze v Ljubljani in dva dekana prepričani, da se ne more skoraj nič več zgoditi in da nova fakulteta res bo.
Skoraj točno opoldne je minister Žiga Turk, po stroki gradbenik, brez čelade in rokavic, formalno in uradno otvoril gradnjo novih stavb Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo in Fakultete za računalništvo in informatiko.
Šlo je samo še za dotik ekrana tabličnega računalnika, ki je na veliki digitalni zaslon nad odrom poslal posnetek gradbišča. Od tega trenutka dalje naj bi vsak (od doma ali iz Bruslja) lahko spremljal, kako potekajo dela in kako se porablja denar. Celotna naložba, ki naj bi presegla 115 milijonov EUR, je tričetrtinsko financirana iz evropskih sredstev, dokončana pa naj bi bila do konca leta 2014. Recimo, da tokrat verjamemo, da se bo to res zgodilo. Rektorju se je kar samo smejalo.
Za našo katedro bodo novi prostori pomenili izboljšane prostorske in organizacijske zmožnosti za izvedbo predavanj, seminarjev in vaj ter seveda za učinkovitejše pedagoško delo, hkrati pa bi se (po približno 40 letih) spet znašli pod isto streho kot ostale katedre naše fakultete. Ker pa bo od zadnjih temeljitih zasnov fakultetne stavbe do vselitve minilo približno 10 let, se zna zgoditi, da bomo tudi novo stavbo prerasli hitreje kot bi si želeli.
Univerza je objavila o novogradnji obširnejše gradivo, zgibanko in galerijo z otvoritve, kako delo napreduje, pa si lahko ogledate v živo (lahko da ne deluje z Internet Explorerjem, in morda vam bo upočasnilo delovanje računalnika).
Skoraj točno opoldne je minister Žiga Turk, po stroki gradbenik, brez čelade in rokavic, formalno in uradno otvoril gradnjo novih stavb Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo in Fakultete za računalništvo in informatiko.
Šlo je samo še za dotik ekrana tabličnega računalnika, ki je na veliki digitalni zaslon nad odrom poslal posnetek gradbišča. Od tega trenutka dalje naj bi vsak (od doma ali iz Bruslja) lahko spremljal, kako potekajo dela in kako se porablja denar. Celotna naložba, ki naj bi presegla 115 milijonov EUR, je tričetrtinsko financirana iz evropskih sredstev, dokončana pa naj bi bila do konca leta 2014. Recimo, da tokrat verjamemo, da se bo to res zgodilo. Rektorju se je kar samo smejalo.
Za našo katedro bodo novi prostori pomenili izboljšane prostorske in organizacijske zmožnosti za izvedbo predavanj, seminarjev in vaj ter seveda za učinkovitejše pedagoško delo, hkrati pa bi se (po približno 40 letih) spet znašli pod isto streho kot ostale katedre naše fakultete. Ker pa bo od zadnjih temeljitih zasnov fakultetne stavbe do vselitve minilo približno 10 let, se zna zgoditi, da bomo tudi novo stavbo prerasli hitreje kot bi si želeli.
Univerza je objavila o novogradnji obširnejše gradivo, zgibanko in galerijo z otvoritve, kako delo napreduje, pa si lahko ogledate v živo (lahko da ne deluje z Internet Explorerjem, in morda vam bo upočasnilo delovanje računalnika).
6. jun. 2012
Slovenska kvasovka: Ajdovščina, Lund, ZDA
Univerza v Novi Gorici je danes objavila novico o določitvi genoma prve "slovenske" kvasovke, ki jo sistematika uvršča v biološko vrsto Dekkera bruxellensis. Novica se nanaša na članek, ki je v preliminarni verziji že dostopen na spletni strani revije International Journal of Food Microbiology. V njem avtorji iz 7 ustanov, med njimi je navedena tudi Univerza v Novi Gorici, poročajo o nekaterih zanimivih lastnostih genoma kvasovke, ki je pomembna pri sintezi fenolnih snovi pri pripravi vin. Z UNG prihaja samo prvi (in hkrati vodilni) avtor članka, Jure Piškur, ki je sicer profesor na Univerzi v Lundu na Švedskem, dodatno pa je zaposlen v Centru za raziskave vina, ki je tako kot Visoka šola za vinogradništvo in vinarstvo lociran v Ajdovščini in je del UNG.
Članek z naslovom 'Genom vinske kvasovke Dekkera bruxellensis predstavlja orodje za raziskovanje njenih s hrano povezanih lastnosti' (The genome of wine yeast Dekkera bruxellensis provides a tool to explore its food-related properties) obravnava pregled osnovnih lastnosti genoma te kvasovke. Iz seznama avtorjev in ustanov je mogoče sklepati, da so nukleotidno zaporedje določili na genomskem inštitutu ameriškega Oddelka za energijo (to je nekakšno ministrstvo za energijo ZDA). Vseeno pa je zaradi prof. Piškurja ta genom na nek način lahko tudi 'slovenski', čeprav delo ni bilo neposredno opravljeno v naših laboratorijih. Po hitrem pregledu zbirk znanstvenih člankov kaže, da so doslej avtorji s slovenskih ustanov sodelovali le pri določitvi virusnih genomov, ti pa so tudi več kot stokrat manjši od genoma kvasovke.
Pri alkoholnem vretju večina verjetno misli, da lahko poteka samo ob prisotnosti 'navadne' kvasovke Saccharomyces cerevisiae. Vinarji res lahko kupijo selekcionirane kvasovke, ki so izbrane za posamezne tipe vina (sorte grozdja), obstajajo pa tudi bolj univerzalne kvasovke za različne vrste grozdja, pa tudi za drugo sadje (za sadna vina). Številni poznavalci menijo, da je bolj prav za pripravo vina uporabiti kvasovke, ki so naravno prisotne na grozdnih jagodah v času trgatve - in te tako ali tako pridejo v proces vretja. Tako torej alkoholno vinsko vretje običajno poteče zaradi prisotnosti različnih vrst kvasovk in Dekkera ima pri tem lahko dvojno vlogo. Po eni strani daje številnim rdečim vinom nekatere aromatične vonje preko želenih hlapnih fenolnih spojin, po drugi strani pa lahko sintetizira molekule, ki jih zaznamo kot neprijetne vonje in s tem pokvarijo vino. Zanimivo je, da ene oziroma druge sintetizirajo bakterije iste vrste, a različnih sevov (15. junija bo v isti reviji izšel članek, pri katerem je prav tako eden od avtorjev dr. Piškur in v njem predstavljajo metodo za razlikovanje med sevi).
Dekkera in Saccharomyces se torej znajdeta v enakem okolju, oba omogočata v anaerobnih pogojih nastajanje etanola do dokaj visokih koncentracij, vseeno pa sta si genetsko precej različni kvasovki. S tem, ko so določili celotno nukleotidno zaporedje genoma, velikega približno 13,5 milijonov baznih parov, so lahko natančneje ugotovili raven sorodnosti in verjetno evolucijsko pot. Izkazalo se je, da je Dekkera bolj podobna metilotrofni kvasovki Pichia pastoris kot pivski kvasovki. Iz genoma je bilo mogoče tudi razbrati, kako so se razvili encimi, ki omogočajo razvoj aromatičnih fenolov. V evoluciji dekere je prišlo do večkratne duplikacije gena za alkohol dehidrogenazo in podobnih genov, ki so povzročili drugačen metabolizem alkoholov in sintezo fenolnih snovi.
Članek z naslovom 'Genom vinske kvasovke Dekkera bruxellensis predstavlja orodje za raziskovanje njenih s hrano povezanih lastnosti' (The genome of wine yeast Dekkera bruxellensis provides a tool to explore its food-related properties) obravnava pregled osnovnih lastnosti genoma te kvasovke. Iz seznama avtorjev in ustanov je mogoče sklepati, da so nukleotidno zaporedje določili na genomskem inštitutu ameriškega Oddelka za energijo (to je nekakšno ministrstvo za energijo ZDA). Vseeno pa je zaradi prof. Piškurja ta genom na nek način lahko tudi 'slovenski', čeprav delo ni bilo neposredno opravljeno v naših laboratorijih. Po hitrem pregledu zbirk znanstvenih člankov kaže, da so doslej avtorji s slovenskih ustanov sodelovali le pri določitvi virusnih genomov, ti pa so tudi več kot stokrat manjši od genoma kvasovke.
Pri alkoholnem vretju večina verjetno misli, da lahko poteka samo ob prisotnosti 'navadne' kvasovke Saccharomyces cerevisiae. Vinarji res lahko kupijo selekcionirane kvasovke, ki so izbrane za posamezne tipe vina (sorte grozdja), obstajajo pa tudi bolj univerzalne kvasovke za različne vrste grozdja, pa tudi za drugo sadje (za sadna vina). Številni poznavalci menijo, da je bolj prav za pripravo vina uporabiti kvasovke, ki so naravno prisotne na grozdnih jagodah v času trgatve - in te tako ali tako pridejo v proces vretja. Tako torej alkoholno vinsko vretje običajno poteče zaradi prisotnosti različnih vrst kvasovk in Dekkera ima pri tem lahko dvojno vlogo. Po eni strani daje številnim rdečim vinom nekatere aromatične vonje preko želenih hlapnih fenolnih spojin, po drugi strani pa lahko sintetizira molekule, ki jih zaznamo kot neprijetne vonje in s tem pokvarijo vino. Zanimivo je, da ene oziroma druge sintetizirajo bakterije iste vrste, a različnih sevov (15. junija bo v isti reviji izšel članek, pri katerem je prav tako eden od avtorjev dr. Piškur in v njem predstavljajo metodo za razlikovanje med sevi).
31. maj 2012
Maj 2012
Čeprav se mi je marca in aprila zdelo, da kar ni kakšnih velikih bio-novic, je maj prinesel kup novosti z različnih področij biologije. A bil je čas za dopust (junija so izpiti), za pisanje recenzij, zdaj je čas za korekture diplom, vmes pa vedno kaj, da zmanjka volje in časa za pisanje o biologijah.
U, in še ena novica, en droben žarek upanja: risati moramo pohištvo v laboratorijih v stavbi nove fakultete, za katero so prejšnji teden podpisali pogodbo o gradnji. Mogoče je čudno, da moramo profesorji risati skice pohištva, ampak kaže, da drugače pri nas ne gre.
V tem maju je bila ena od velikih novic tista o dveh paraliziranih pacientih, ki sta sodelovala v projektu BrainGate in sta po opravljenem posegu lahko, včasih bi rekli 'z močjo svoje misli' upravljala robota. Fascinaten je video, v katerem 58-letna pacientka, ki zaradi možganske kapi že 15 let ne more premikati rok in nog, zdaj vodi robotsko roko tako, da ji ta poda vrč s kavo, tako da lahko sama pije po slamici. Gre torej za zahtevno premikanje roke v več smereh, z nagibanjem in postopnimi preciznimi gibi.
Kako je mogoče upravljati naprave samo s tem, da mislimo, kaj naj počnejo? Ni preprosto. Pacientoma so v motorični korteks, tisti del možganske skorje, ki je odgovoren za gibanje, vstavili elektronsko vezje, veliko nekaj kvadratnih milimetrov, ki je zajemalo živčne impulze in jih nato po žicah prenašalo v računalnik zunaj telesa. Ta računalnik je interpretiral impulze in jih pretvarjal v signale, ki so upravljali robotsko roko.
Čeprav so pred tem na podoben način že testirali prenos signalov iz opičjih možganov, je tokrat prvič, da so elektronsko vezje vstavili v človeške možgane in ga uporabili za opravljanje koristnega dela, ki bi lahko nekoliko olajšalo življenje paraplegikov. Mogoče se zdi še vedno kot znanstvena fantastika, a ni.
Naslednji teden pa o mikrobih, ki so jih našli globoko pod zemeljskim površjem v ilovici, za katero so mislili, da ne omogoča preživetja nobenemu aerobnemu organizmu.
U, in še ena novica, en droben žarek upanja: risati moramo pohištvo v laboratorijih v stavbi nove fakultete, za katero so prejšnji teden podpisali pogodbo o gradnji. Mogoče je čudno, da moramo profesorji risati skice pohištva, ampak kaže, da drugače pri nas ne gre.
V tem maju je bila ena od velikih novic tista o dveh paraliziranih pacientih, ki sta sodelovala v projektu BrainGate in sta po opravljenem posegu lahko, včasih bi rekli 'z močjo svoje misli' upravljala robota. Fascinaten je video, v katerem 58-letna pacientka, ki zaradi možganske kapi že 15 let ne more premikati rok in nog, zdaj vodi robotsko roko tako, da ji ta poda vrč s kavo, tako da lahko sama pije po slamici. Gre torej za zahtevno premikanje roke v več smereh, z nagibanjem in postopnimi preciznimi gibi.
Kako je mogoče upravljati naprave samo s tem, da mislimo, kaj naj počnejo? Ni preprosto. Pacientoma so v motorični korteks, tisti del možganske skorje, ki je odgovoren za gibanje, vstavili elektronsko vezje, veliko nekaj kvadratnih milimetrov, ki je zajemalo živčne impulze in jih nato po žicah prenašalo v računalnik zunaj telesa. Ta računalnik je interpretiral impulze in jih pretvarjal v signale, ki so upravljali robotsko roko.
Čeprav so pred tem na podoben način že testirali prenos signalov iz opičjih možganov, je tokrat prvič, da so elektronsko vezje vstavili v človeške možgane in ga uporabili za opravljanje koristnega dela, ki bi lahko nekoliko olajšalo življenje paraplegikov. Mogoče se zdi še vedno kot znanstvena fantastika, a ni.
Naslednji teden pa o mikrobih, ki so jih našli globoko pod zemeljskim površjem v ilovici, za katero so mislili, da ne omogoča preživetja nobenemu aerobnemu organizmu.
22. apr. 2012
Nedeljska gostja
Ste zamudili današnji pogovor z nedeljsko gostjo na Valu 202? Gostja je bila Vita Majce, biokemičarka, ki je doktorirala letos z raziskovalno nalogo, ki je bolj s področja organske kemije, v nalogi pa je obdelala sintezo spojin z antibiotičnim učinkom. Na fakulteti se je spomnimo po igranju saksofona v študentskem orkestru in po visokih ocenah. Pred kratkim je prejela mednarodno štipendijo za dvoletno raziskovalno delo. Opravila ga bo v tujini, saj v Sloveniji ni našla zaposlitve za polni delovni čas, je omenila.
Oddajo lahko ponovno poslušate na spletu.
Oddajo lahko ponovno poslušate na spletu.
Naročite se na:
Objave (Atom)