GSO vstopili v politiko in ubili 150.000 kmetov

Dvomov ni več: gensko spremenjeni organizmi niso več stvar stroke, pač pa politična tema. Če sem za, bom njihov, če sem proti, bom od onih drugih - in obratno. To bi bilo treba preprečiti, pa ne vem, kako. Teža argumenta bo postala politikantsko izgovarjanje za to, da sem za ali za to, da sem proti... Nezdravo.

V preteklem tednu sta o GSO obširno poročala (vsaj) dva resna tednika, eden na devetih, drugi na šestih straneh. Izvrsten je (sprejemljivo poljuden) prispevek Nikolaja Pečenka, ki je v Mladini objavil članek Res vemo, zakaj smo proti? Pred tem je v nekoliko drugačni obliki članek izšel že v reviji Naravoslovna solnica, dostopen (pozor: 6,7 MB) pa je tudi na strežniku stranke Zares, ki je lansirala peticijo proti gojenju GSO v Sloveniji. Temu članku pa v Mladini sledi intervju s podpredsednico stranke Zares, dr. Mojco Gabrovšek, ki navaja nekatere povsem zgrešene podatke. Vrhunec je izjava, da v je v Indiji 150.000 kmetov naredilo samomor "ker niso mogli uporabljati svojih avtohtonih semen, tujih pa brez denarja niso mogli dobiti". Čeprav so osnova tema intervjuja GS organizmi, dr. Gabrovškova v resnici v tem odgovoru ne omenja GSO, pač pa sporno ravnanje multinacionalk, ki so prepričale kmete, da so začeli saditi njihovo seme. Vendar se odgovor bere, kot da so kmetje naredili samomor iz žalosti, ker niso mogli dobiti denarja, da bi kupili seme multinacionalk. To seveda ne drži.

Podatek o 150.000 samomorih se na spletu pojavlja različno, enkrat kot podatek o skupnem številu samomorov med indijskimi kmeti v obdobju 1993-2003, drugič kot podatek za obdobje 1997-2007, na tretjem mestu je številka 166.000 za obdobje od devetdesetih let do danes. Indijcev je bilo leta 2000 okrog 1 milijarda, od tega se jih je s kmetijstvom ukvarjalo 72 %. To pomeni, da 15.000 samomorov letno predstavlja delež 2 x 10E-5 letno. Mimogrede, v Sloveniji je (po hitri oceni) samomorov med kmeti približno 10x več. Ne moremo pa tega podatka uporabiti v zvezi z GSO. Analize samomorilnosti med kmeti v Indiji so pokazale, da je pogost novi razlog za samomor (od druge polovice 90-tih let naprej) prezadolženost. Predvsem so se od začetka 90-tih zelo povečali stroški za pesticide, saj se je v nekaterih predelih Indije bistveno povečalo število potrebnih škropljenj proti povzročiteljem rastlinskih bolezni. Zagovorniki GSO trdijo, da teh problemov ne bi bilo, če bi pravočasno začeli uporabljati GSO. Razen tega pa je treba upoštevati sociološke in politične značilnosti, predvsem agresivnost izterjevalcev in državno pomoč kmetijam, ki izgubijo gospodarja (v višini ~2000 USD).

V Indiji je dovoljeno sejati samo eno gensko spremenjeno rastlino, to je bombaževec z vključenim genom za bakterijski toksin. Ameriški proizvajalec Monsanto je preko svojih indijskih partnerjev sprožil reklamno akcijo in po tem, ko so leta 2002 oblasti dovolile sejanje GS bombaževca, res prepričal veliko kmetov, da so namesto starih sort sejali GS sorte. Ker je to seme v Indiji štirikrat dražje od domačih sort, so se nekateri kmetje zadolžili, da so kupili seme, saj so računali, da bodo manj denarja porabili za škropiva. V resnici pa je GS bombaževec odporen samo proti eni vrsti metulja, ki napada bombažne kodelje, medtem ko na jugu Indije bombaž napadajo še drugi. Razen tega so kmetje verjeli obljubam o visokih donosih, ki pa jih je mogoče doseči le ob ustreznem gnojenju in namakanju, tega pa na svojih poljih niso mogli zagotoviti. Zato so pogosto pridelki bili celo slabši kot pri uporabi starih lokalnih sort, kmetje pa so poslovali z izgubo in nekateri so res naredili samomor, ker dolgov niso mogli vrniti.

Vseeno se površine, zasajene z GS bombaževcem v Indiji še vedno povečujejo - to se gotovo ne bi zgodilo, če bi kmetje povsod poslovali z izgubo zaradi sejanja GS bombaževca. Res pa je, da v državi Andra Pradeš leta 2005 zaradi slabih izkušenj kmetov niso podaljšali dovoljenja za sejanje treh sort GS bombaževca na njihovem ozemlju.