Alergeni in GS-hrana

Ko smo ravno pri 'nevarni' GS-hrani: poglejmo si še, kaj je s pogosto omenjano alergenostjo. V intervjuju v zadnji številki Mladine dr. Mojca Gabrovšek kot argument proti GS-hrani navaja njihovo možno alergenost in pri tem omenja, da gene iz oreška 'na veliko vstavljajo v GSO', ter da se lahko zgodi 'da poješ paradižnik in imaš lahko alergijsko reakcijo, kot če bi pojedel orešek'. Tu je treba razložiti par stvari, ali pa raje takoj reči, da povedano ni res.

Prvič, genov oreška ne vstavljajo v GSO 'na veliko'. Verjetno je mišljen brazilski orešček (seme južnoameriškega drevesa bertolecije) in poskusi iz leta 1993, ko je podjetje Pioneer razvijalo GS sojo za živalsko krmo. Takrat so v sojo vstavili gen za albumin 2S iz bertolecije, prav tega pa zato, ker vsebuje visok delež metionina, torej esencialne aminokisline, ki je ima soja malo, je pa pomembna za sintezo proteinov pri živalih. Leta 1996 so ameriški raziskovalci preverili, ali je takšna gensko spremenjena soja morda alergena za ljudi - te analize so se lotili, ker so vedeli, da je albumin 2S znan alergen. Dokazali so, kar so pričakovali, namreč, da je isti protein alergen tudi, če se ne sintetizira v bertoleciji, pač pa v soji. Članek je izšel v ugledni medicinski reviji New England Journal of Medicine. Seveda pa to pomeni, da bi bila taka soja alergena samo za tiste ljudi, ki so alergični na albumin 2S v brazilskem oreščku. In še: ta soja ni bila mišljena za prehrano ljudi in ni bila nikoli odobrena za uporabo, niti za sejanje. Od petih avtorjev članka sta dva avtorja bila zaposlena pri podjetju, ki je razvijalo GS sojo - kar kaže, da so načelni pomisleki nasprotnikov GSO, da so rezultati testiranj, ki jih opravijo multinacionalke, nezanesljivi ali pomanjkljivi. V članku omenjajo, da so raziskovalci med leti 1989 in 1992 gen za albumin 2S iz bertolecije vstavili še v štiri druge rastlinske vrste, ki pa niso nikoli dobile dovoljenja za uporabo.

Prav tako se ne more zgoditi, da bi jedli paradižnik in dobili enako alergijo kot na oreške - preprosto zato, ker noben GS paradižnik, ki je odobren za prehrano ljudi, ne vsebuje genov iz 'oreška'. Paradižniki lahko vsebujejo samo gen za bakterijski toksin ali za bakterijske encime, ki upočasnjujejo zorenje, ali pa lastni gen v obrnjeni orientaciji. Nobene nevarnosti za tiste, ki so alergični na oreščke, torej.

V bazi Agbios, ki evidentira vse odobrene GS rastline na tem planetu, ni navedenega nobenega primera, da bi rastline vsebovale gene iz 'oreškov'. Za spreminjanje aminokislinske sestave sta odobrena samo dva tipa koruze, pri čemer je pri obeh vnesen gen za dihidrodipikolinat-sintazo iz bakterije Corynebacterium glutamicum, zaradi česar je v koruznem zrnju povečan delež aminokisline lizina (koruza LY038). Koncentracija prostega lizina se poveča, ker bakterijski encim za razliko od koruznega nima negativne povratne regulacije.

Glede alergenosti GSO je znan še primer iz leta 2005, ko so avstralski raziskovalci pripravili grah, ki naj bi ga uporabljali kot rastlino za pašo, bil pa je odporen proti hrošču grahovemu zavijaču. Odpornost proti škodljivcem so dosegli s tem, da so v grah vstavili gen za inhibitor 1 alfa-amilaze iz fižola. Ta inhibitor, če ga izoliramo iz fižola, sicer ni imunogen (ne za človeka, ne za miši), ko pa se sintetizira v grahu, pa je prišlo do razvoja alergijske reakcije pri miših. Predvidevajo, da je bil vzrok za različno imunogenost proteina iz graha v nekoliko različni glikozilaciji. Poročilo o raziskavi je izšlo v reviji Journal of Agricultural and Food Chemistry. Presenetljivo je bilo, da so znake alergijske reakcije v pljučih zaznali tudi, če so miši hranili s prekuhanim grahom.