Tokrat pa nekaj, kar boste rekli, da ni nobena nova biologija, ampak čisto navadna zoologija. Na Madagaskarju so odkrili 200 novih vrst žab, piše Reuters. Dvesto novih vrst vretenčarjev na en mah, to pa je novica! Si kar predstavljate, kako skupina zoologov brodi do pasu v vodi po madagaskarskih močvarah in lovi žabe, zvečer pa, ko sušijo pri tabornem ognju premočene obleke, po vseh mogočih ključih določajo, kaj so čez dan ujeli. In ko gredo čez par tednov na letališče, preštejejo, kaj vse so našli in rečejo, evo, pa imamo dvesto novih vrst.
Ampak ni bilo tako. Časi so drugi in zoologi so svoje lovilne naprave nadgradili z molekularnimi orodji. V članku, ki je kot predčasna objava od včeraj dostopen na spletni strani revije Proceedings of the National Academy of Sciences, piše, da so na 170 lokacijah na otoku Madagaskar jemali vzorce (skupaj jih je bilo 2850) in odkrili, da je ob 244 doslej znanih vrstah dvoživk na tem otoku verjetno prisotnih še med 129 in 221 novih vrst, ki doslej še niso bile opisane. Če so našli nove vrste, potem bi pričakovali, da so jih tudi uvrstili v sistem, jim dali imena in jih opisali... Kako je torej mogoče, da je število novih vrst podano v razponu, od 129 do 221? Odgovor je skriva v vrsti vzorcev, ki so jih španski in nemški raziskovalci odvzeli in kasneje analizirali. Gre za analizo nukleotidnih zaporedij fragmenta gena za mitohondrijsko ribosomsko RNA 16 S.
Mitohondriji so celični organeli, ki imajo ne samo lastne kromosome (vsak mitohondrij ima 2 - 10 kopij enega krožnega kromosoma s približno 16.000 baznimi pari), pač pa tudi lastne ribosome, ti pa so po svojih lastnostih precej podobni bakterijskim ribosomom. V mali podenoti imajo eno verigo RNA z relativno velikostjo 16 Svedbergovih enot (gre za enoto, ki predstavlja hitrost posedanja med centrifugiranjem - večja, ko je vrednost, hitreje se delec poseda, to pa pomeni, da je večji in/ali bolj kompakten). Prav rRNA 16 S je tista, ki jo pogosto uporabljajo za populacijske analize. Ni torej potrebno, da bi izolirali ribosome in iz njih izolirali rRNA, pač pa lahko izoliramo krožno mitohondrijsko DNA, ki je dokaj stabilna in preživi v okolju dalj časa kot bi npr. RNA ali proteini. Da bi analizirali mitohondrijsko DNA torej sploh ne rabite celic živega organizma, pač pa lahko vzamete okoljske vzorce, npr. vzorec vode ali zemlje in poskusite iz tega izolirati mitohondrijsko DNA. No, v raziskavi, ki je tokrat objavljena, so vendarle uporabili živalske vzorce in to od 1700 odraslih živali in od 1150 paglavcev. Analize so opravili v razponu 8 let (2000-2008), določali pa so nukleotidno zaporedje segmenta gena za rRNA 16 S, ki so ga predhodno pomnožili s PCR.
Za prave zoologe pa so seveda tu tudi drugi načini določanja vrst. Že v devetdesetih letih so prišli do pomembnih podatkov o vrstah z zasledovanjem oglašanja žab, pa seveda z analizo morfoloških lastnosti ujetih živali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar