Na moj članek o GS koruzi, ki je izšel 10. aprila v Razgledih.net, se je v treh dneh nabralo kar 48 komentarjev. Nekateri so bili izrazito politični, vsaj polovica pa se vseeno ukvarja z (ne)varnostjo GS hrane in genske tehnologije nasploh. Nekaj odzivov sem dobil tudi po e-pošti in vsaj nekatere bom poskušal komentirati na tem blogu v naslednjem tednu.
Čeprav bloga nisem začel pisati z namenom, da bi zagovarjal gensko spreminjanje rastlin, je v zadnjih treh tednih to edina tema, ki se je lotevam, to pa preprosto zato, ker imam občutek, da so informacije o GS hrani izrazito enostranske in da preverljivih podatkov nihče ne predstavlja. Kljub temu pa se je oblikovalo javno mnenje, ki temelji na kvazipodatkih in ga pomagajo lansirati ljudje brez poznavanja in občutka za to, kaj gensko spreminjanje v resnici pomeni, kako poteka v naravi in kako v laboratoriju.
Hvala vsem komentatorjem, ki so/ste se postavili na stran znanosti in argumentov.
8. apr. 2008
GS koruza in vodne žuželke
Danes so v Delovi prilogi Ona objavili pismo doc. dr. Gorazda Pretnarja, ki piše, da je povsem jasno, da je GS koruza, ki proizvaja bakterijski toksin kot zaščito pred koruzno veščo, za okolje nevarna, saj obstajajo podatki, da pelod in razgrajen rastlinski material lahko škodujeta vodnim organizmom, na primer ličinkam mladoletnic (Trichoptera). Te so hrana dvoživkam in ribam, zato meni, da je uvajanje GS koruze v Sloveniji nedopustno. Kot vir podatkov omenja raziskave iz leta 2007, ki jih v času odobritve koruze MON810 za sejanje v Evropi niso poznali.
Članek ameriških avtorjev Emme Rosi-Marshall in sod. je izšel v ugledni reviji PNAS ('Zbornik' ameriške akademije znanosti) 9. oktobra 2007. V njem ugotavljajo, da so z laboratorijskimi poskusi dokazali zmanjšano rast in povečano smrtnost netarčnih vodnih žuželk kot posledico hranjenja z GS koruzo. O rezultatih te analize je potekala razprava na več mestih, precej pa je bilo odzivov tudi med raziskovalci, ki so avtorjem očitali več napak v zasnovi poskusov (1, 2): niso uporabili ustreznih kontrol, niso navedli količine toksina, ki so ga uporabili v poskusih in niso upoštevali drugih morebitnih toksinov in ostalih snovi, ki bi jih voda lahko vsebovala. Avtorji so v odgovoru na kritike navedli, da njihov namen ni bil izvesti toksikološke analize, pač pa le ugotoviti, ali so ličinke mladoletnic občutljive na toksin, to pa so dokazali. Zavedajo se, da podatkov iz laboratorija ni mogoče neposredno prenesti na vodotoke.
V Veliki Britaniji je Svetovalni odbor za sproščanje v okolje (ACRE) na sestanku (9. točka dnevnega reda) 21. 2. 2008 razpravljal tudi o vlogi podjetja Monsanto za podaljšanje dovoljenja za sejanje koruze MON810 in pri tem ni obšel podatkov iz članka Rosi-Marshallove in sodelavcev. Ugotovili so, da zaradi manjše intenzivnosti pridelave koruze v Evropi (v primerjavi z ZDA) podatkov iz raziskave ni mogoče prenesti na evropske vodotoke.
Že novembra lani (pred objavo kritik v reviji PNAS) pa je o članku razpravljal Znanstveni odbor za GSO pri Evropski agenciji za varnost hrane (EFSA) (priloga zapisnika 37. seje - stran 7 zapisnika). Glede na predhodno izmerjene količine toksina, ki se sprosti na kvadratni meter polja, zasajenega s koruzo MON810 (9-90 ng), so menili, da ta količina ne bi mogla povzročiti negativnih učinkov na mladoletnice. Koliko toksina so v resnici uporabili v laboratorijskih simulacijah, iz članka ni mogoče razbrati. Sklep odbora je bil, da bodo avtorje prosili za dodatne podatke. Razen tega je treba upoštevati, da bi verjetno pesticidi, ki bi jih bilo treba na poljih koruze uporabiti proti koruzni vešči, naredili precej večjo škodo kot bakterijski toksin.
Članek ameriških avtorjev Emme Rosi-Marshall in sod. je izšel v ugledni reviji PNAS ('Zbornik' ameriške akademije znanosti) 9. oktobra 2007. V njem ugotavljajo, da so z laboratorijskimi poskusi dokazali zmanjšano rast in povečano smrtnost netarčnih vodnih žuželk kot posledico hranjenja z GS koruzo. O rezultatih te analize je potekala razprava na več mestih, precej pa je bilo odzivov tudi med raziskovalci, ki so avtorjem očitali več napak v zasnovi poskusov (1, 2): niso uporabili ustreznih kontrol, niso navedli količine toksina, ki so ga uporabili v poskusih in niso upoštevali drugih morebitnih toksinov in ostalih snovi, ki bi jih voda lahko vsebovala. Avtorji so v odgovoru na kritike navedli, da njihov namen ni bil izvesti toksikološke analize, pač pa le ugotoviti, ali so ličinke mladoletnic občutljive na toksin, to pa so dokazali. Zavedajo se, da podatkov iz laboratorija ni mogoče neposredno prenesti na vodotoke.
V Veliki Britaniji je Svetovalni odbor za sproščanje v okolje (ACRE) na sestanku (9. točka dnevnega reda) 21. 2. 2008 razpravljal tudi o vlogi podjetja Monsanto za podaljšanje dovoljenja za sejanje koruze MON810 in pri tem ni obšel podatkov iz članka Rosi-Marshallove in sodelavcev. Ugotovili so, da zaradi manjše intenzivnosti pridelave koruze v Evropi (v primerjavi z ZDA) podatkov iz raziskave ni mogoče prenesti na evropske vodotoke.
Že novembra lani (pred objavo kritik v reviji PNAS) pa je o članku razpravljal Znanstveni odbor za GSO pri Evropski agenciji za varnost hrane (EFSA) (priloga zapisnika 37. seje - stran 7 zapisnika). Glede na predhodno izmerjene količine toksina, ki se sprosti na kvadratni meter polja, zasajenega s koruzo MON810 (9-90 ng), so menili, da ta količina ne bi mogla povzročiti negativnih učinkov na mladoletnice. Koliko toksina so v resnici uporabili v laboratorijskih simulacijah, iz članka ni mogoče razbrati. Sklep odbora je bil, da bodo avtorje prosili za dodatne podatke. Razen tega je treba upoštevati, da bi verjetno pesticidi, ki bi jih bilo treba na poljih koruze uporabiti proti koruzni vešči, naredili precej večjo škodo kot bakterijski toksin.
3. apr. 2008
Kdo bi moral ustaviti GS rastline v Sloveniji?
Predlagatelji zakona o začasni prepovedi sproščanja GS rastlin so 31. marca pisali predsedniku vlade, naj zastavi svoj vpliv, da bi slovenska politika sprejela odgovorno odločitev glede uporabe in gojenja GS koruze. S tem bi zavarovali nacionalne interese in zanamcem omogočili 'izpolnjeno in zdravo življenje'. Konkretno predlagajo, da zagotovi sprejetje varnostnega pridržka za koruzo MON810.
Varnostni pridržek je v evropski zakonodaji ukrep, s katerim lahko države začasno prepovejo gojenje ali prodajo GSO (ali iz njih pripravljenih izdelkov), če bi se pojavila nova spoznanja o morebitni nevarnosti teh GSO. V Zakonu o ravnanju z GSO piše (5. točka 35. člena za poskusna polja in 51.a člen za dajanje na trg), da je pristojen za sprejem takega ukrepa minister, ki pokriva okoljsko področje. Minister Podobnik pa tega ukrepa kljub pozivu verjetno ni sprejel, ker bi moral ukrep opravičiti z novimi podatki, ki pomebno vplivajo na raven tveganja. Očitno razlogi, ki jih navajajo predlagatelji, po njegovem mnenju niso dovolj močni, da bi samostojno prepovedal sejanje GS koruze, odporne proti koruzni vešči. Po prejemu pobude je zato ministrstvo predalo gradivo v presojo Znanstvenemu odboru za namerno sproščanje GSO v okolje in dajanje izdelkov na trg. Na osnovi mnenja tega odbora, ki bo presodil, ali so podatki res novi in res pomembno vplivajo na presojo tveganja, se bo verjetno minister odločil glede uvedbe varnostnega pridržka v Sloveniji.
Kot odziv na izrečen varnostni pridržek v Sloveniji, bi stekel postopek na ravni EU. Evropska komisija bi prosila za mnenje Evropsko agencijo za varnost hrane (EFSA), ki bi preučila, ali gre res za pomembne novosti, ki predstavljajo dokaze o povečanem tveganju za okolje, živali in ljudi. Podoben je bil primer avstrijske zvezne dežele Gornje Avstrije, ki je leta 2002 želela sprejeti zakon o uvedbi območja brez GSO na svojem ozemlju. Republika Avstrija je o tem marca 2003 obvestila Evropsko komisijo, ki je zadevo poslala v preučitev agenciji EFSA. Ta je je julija istega leta sprejela mnenje, da podatki, ki so bili osnova za sprejem zakona, ne predstavljajo novosti, ki bi vplivale na presojo tveganja, da v podatkih ni ničesar, kar bi kazalo na nevarnost GSO za ljudi ali okolje in da Gornja Avstrija nima takih ekosistemov, ki bi zahtevali pripravo posebne ocene tveganja. Zato je Evropska komisija septembra 2003 sprejela odločbo o neustreznosti zakona, nanj pa se je Republika Avstrija pritožila, vendar je oktobra leta 2005 pritožbo Evropsko sodišče zavrglo.
Predlagatelji uvedbe varnostnega zadržka omenjajo več drugih držav članic EU, ki so prav tako izrekle varnostni zadržek. Na primer Madžarska je januarja 2005 z varnostnim pridržkom prepovedala gojenje in uporabo koruze MON810 - točno za to se zavzemajo tudi predlagalci v Sloveniji. EFSA se je opredelila do razlogov za uvedbo pridržka in ugotovila, da ni na voljo nobenih novih podatkov, ki bi vplivali na oceno tveganja.
Marca 2006 je varnostni pridržek uveljavljala Grčija. EFSA je preučila tudi njihove podatke in novembra ugotovila, da koruza MON810 kljub predloženim novim podatkom ne predstavlja nevarnosti za človeka, živali ali okolje.
Ali so se torej v zadnjem letu in pol pojavili novi znanstveno dokazani podatki o nevarnosti koruze z vstavljenim genom za toksin iz talne bakterije? Osebno dvomim, predvsem po tem, ko sem prebral argumente, s katerimi francoska podružnica podjetja Monsanto (januarja 2008) zavrača trditve o nesprejemljivosti gojenja koruze MON810.
Marsikatera trditev iz uvoda pisma predsedniku vlade nima nobene zveze s koruzo MON 810, ki je edini tip GS rastline z dovoljenjem za gojenje v Evropski skupnosti: omenjanje nevarnosti razvoja superplevelov je neutemeljeno, raba pesticidov bi se kvečjemu zmanjšala, zmanjšanje biotske raznovrstnosti pa tudi ni posledica gojenja GS koruze v Evropi.
Varnostni pridržek je v evropski zakonodaji ukrep, s katerim lahko države začasno prepovejo gojenje ali prodajo GSO (ali iz njih pripravljenih izdelkov), če bi se pojavila nova spoznanja o morebitni nevarnosti teh GSO. V Zakonu o ravnanju z GSO piše (5. točka 35. člena za poskusna polja in 51.a člen za dajanje na trg), da je pristojen za sprejem takega ukrepa minister, ki pokriva okoljsko področje. Minister Podobnik pa tega ukrepa kljub pozivu verjetno ni sprejel, ker bi moral ukrep opravičiti z novimi podatki, ki pomebno vplivajo na raven tveganja. Očitno razlogi, ki jih navajajo predlagatelji, po njegovem mnenju niso dovolj močni, da bi samostojno prepovedal sejanje GS koruze, odporne proti koruzni vešči. Po prejemu pobude je zato ministrstvo predalo gradivo v presojo Znanstvenemu odboru za namerno sproščanje GSO v okolje in dajanje izdelkov na trg. Na osnovi mnenja tega odbora, ki bo presodil, ali so podatki res novi in res pomembno vplivajo na presojo tveganja, se bo verjetno minister odločil glede uvedbe varnostnega pridržka v Sloveniji.
Kot odziv na izrečen varnostni pridržek v Sloveniji, bi stekel postopek na ravni EU. Evropska komisija bi prosila za mnenje Evropsko agencijo za varnost hrane (EFSA), ki bi preučila, ali gre res za pomembne novosti, ki predstavljajo dokaze o povečanem tveganju za okolje, živali in ljudi. Podoben je bil primer avstrijske zvezne dežele Gornje Avstrije, ki je leta 2002 želela sprejeti zakon o uvedbi območja brez GSO na svojem ozemlju. Republika Avstrija je o tem marca 2003 obvestila Evropsko komisijo, ki je zadevo poslala v preučitev agenciji EFSA. Ta je je julija istega leta sprejela mnenje, da podatki, ki so bili osnova za sprejem zakona, ne predstavljajo novosti, ki bi vplivale na presojo tveganja, da v podatkih ni ničesar, kar bi kazalo na nevarnost GSO za ljudi ali okolje in da Gornja Avstrija nima takih ekosistemov, ki bi zahtevali pripravo posebne ocene tveganja. Zato je Evropska komisija septembra 2003 sprejela odločbo o neustreznosti zakona, nanj pa se je Republika Avstrija pritožila, vendar je oktobra leta 2005 pritožbo Evropsko sodišče zavrglo.
Predlagatelji uvedbe varnostnega zadržka omenjajo več drugih držav članic EU, ki so prav tako izrekle varnostni zadržek. Na primer Madžarska je januarja 2005 z varnostnim pridržkom prepovedala gojenje in uporabo koruze MON810 - točno za to se zavzemajo tudi predlagalci v Sloveniji. EFSA se je opredelila do razlogov za uvedbo pridržka in ugotovila, da ni na voljo nobenih novih podatkov, ki bi vplivali na oceno tveganja.
Marca 2006 je varnostni pridržek uveljavljala Grčija. EFSA je preučila tudi njihove podatke in novembra ugotovila, da koruza MON810 kljub predloženim novim podatkom ne predstavlja nevarnosti za človeka, živali ali okolje.
Ali so se torej v zadnjem letu in pol pojavili novi znanstveno dokazani podatki o nevarnosti koruze z vstavljenim genom za toksin iz talne bakterije? Osebno dvomim, predvsem po tem, ko sem prebral argumente, s katerimi francoska podružnica podjetja Monsanto (januarja 2008) zavrača trditve o nesprejemljivosti gojenja koruze MON810.
Marsikatera trditev iz uvoda pisma predsedniku vlade nima nobene zveze s koruzo MON 810, ki je edini tip GS rastline z dovoljenjem za gojenje v Evropski skupnosti: omenjanje nevarnosti razvoja superplevelov je neutemeljeno, raba pesticidov bi se kvečjemu zmanjšala, zmanjšanje biotske raznovrstnosti pa tudi ni posledica gojenja GS koruze v Evropi.
Vendarle dovoljeni poljski poskusi?
Še vedno sem pri GSO... Ker sem (19.3.) kritiziral pobudnike zakona o začasni prepovedi sproščanja GS rastlin v okolje, ker da bi z morebitno uveljavitvijo zakona onemogočili poskusne nasade za raziskovalno dejavnost, je prav, da tokrat omenim, da so 31.3. v stranki Zares sporočili, da bodo vložili popravek predlaganega zakona. V popravek bodo vključili kot izjemo sproščanje GSO na poskusna polja (verjetno) pod pogoji, ki jih že zdaj določa Zakon o ravnanju z GSO. To je sicer dobra novica, čeprav, če smo realni, verjetno v času veljavnosti morebitnega zakona o začasni prepovedi sproščanja slovenski raziskovalci ne bodo vložili nobene zahteve za poskusno sproščanje GS rastlin v okolje.
Razlogov za to je več:
1.) Doslej v Sloveniji ni bilo še nobenega sproščanja GS rastlin v okolje v okviru raziskovalnega dela (niti za pridelavo krme ali hrane, seveda).
2.) Zakon o začasni prepovedi bi veljal samo do sprejema Zakona o soobstoju GS rastlin z drugimi kmetijskimi rastlinami, tega pa se že mudi sprejeti.
3.) Tudi če bi bil Zakon o začasni prepovedi sprejet, bi verjetno EU zahtevala njegov umik, saj bi preprečeval sejanje GS koruze, ki je v EU dobila dovoljenje za sejanje.
V naslednjem komentarju pa še o pozivu predsedniku vlade...
Razlogov za to je več:
1.) Doslej v Sloveniji ni bilo še nobenega sproščanja GS rastlin v okolje v okviru raziskovalnega dela (niti za pridelavo krme ali hrane, seveda).
2.) Zakon o začasni prepovedi bi veljal samo do sprejema Zakona o soobstoju GS rastlin z drugimi kmetijskimi rastlinami, tega pa se že mudi sprejeti.
3.) Tudi če bi bil Zakon o začasni prepovedi sprejet, bi verjetno EU zahtevala njegov umik, saj bi preprečeval sejanje GS koruze, ki je v EU dobila dovoljenje za sejanje.
V naslednjem komentarju pa še o pozivu predsedniku vlade...
31. mar. 2008
Alergeni in GS-hrana
Ko smo ravno pri 'nevarni' GS-hrani: poglejmo si še, kaj je s pogosto omenjano alergenostjo. V intervjuju v zadnji številki Mladine dr. Mojca Gabrovšek kot argument proti GS-hrani navaja njihovo možno alergenost in pri tem omenja, da gene iz oreška 'na veliko vstavljajo v GSO', ter da se lahko zgodi 'da poješ paradižnik in imaš lahko alergijsko reakcijo, kot če bi pojedel orešek'. Tu je treba razložiti par stvari, ali pa raje takoj reči, da povedano ni res.
Prvič, genov oreška ne vstavljajo v GSO 'na veliko'. Verjetno je mišljen brazilski orešček (seme južnoameriškega drevesa bertolecije) in poskusi iz leta 1993, ko je podjetje Pioneer razvijalo GS sojo za živalsko krmo. Takrat so v sojo vstavili gen za albumin 2S iz bertolecije, prav tega pa zato, ker vsebuje visok delež metionina, torej esencialne aminokisline, ki je ima soja malo, je pa pomembna za sintezo proteinov pri živalih. Leta 1996 so ameriški raziskovalci preverili, ali je takšna gensko spremenjena soja morda alergena za ljudi - te analize so se lotili, ker so vedeli, da je albumin 2S znan alergen. Dokazali so, kar so pričakovali, namreč, da je isti protein alergen tudi, če se ne sintetizira v bertoleciji, pač pa v soji. Članek je izšel v ugledni medicinski reviji New England Journal of Medicine. Seveda pa to pomeni, da bi bila taka soja alergena samo za tiste ljudi, ki so alergični na albumin 2S v brazilskem oreščku. In še: ta soja ni bila mišljena za prehrano ljudi in ni bila nikoli odobrena za uporabo, niti za sejanje. Od petih avtorjev članka sta dva avtorja bila zaposlena pri podjetju, ki je razvijalo GS sojo - kar kaže, da so načelni pomisleki nasprotnikov GSO, da so rezultati testiranj, ki jih opravijo multinacionalke, nezanesljivi ali pomanjkljivi. V članku omenjajo, da so raziskovalci med leti 1989 in 1992 gen za albumin 2S iz bertolecije vstavili še v štiri druge rastlinske vrste, ki pa niso nikoli dobile dovoljenja za uporabo.
Prav tako se ne more zgoditi, da bi jedli paradižnik in dobili enako alergijo kot na oreške - preprosto zato, ker noben GS paradižnik, ki je odobren za prehrano ljudi, ne vsebuje genov iz 'oreška'. Paradižniki lahko vsebujejo samo gen za bakterijski toksin ali za bakterijske encime, ki upočasnjujejo zorenje, ali pa lastni gen v obrnjeni orientaciji. Nobene nevarnosti za tiste, ki so alergični na oreščke, torej.
V bazi Agbios, ki evidentira vse odobrene GS rastline na tem planetu, ni navedenega nobenega primera, da bi rastline vsebovale gene iz 'oreškov'. Za spreminjanje aminokislinske sestave sta odobrena samo dva tipa koruze, pri čemer je pri obeh vnesen gen za dihidrodipikolinat-sintazo iz bakterije Corynebacterium glutamicum, zaradi česar je v koruznem zrnju povečan delež aminokisline lizina (koruza LY038). Koncentracija prostega lizina se poveča, ker bakterijski encim za razliko od koruznega nima negativne povratne regulacije.
Glede alergenosti GSO je znan še primer iz leta 2005, ko so avstralski raziskovalci pripravili grah, ki naj bi ga uporabljali kot rastlino za pašo, bil pa je odporen proti hrošču grahovemu zavijaču. Odpornost proti škodljivcem so dosegli s tem, da so v grah vstavili gen za inhibitor 1 alfa-amilaze iz fižola. Ta inhibitor, če ga izoliramo iz fižola, sicer ni imunogen (ne za človeka, ne za miši), ko pa se sintetizira v grahu, pa je prišlo do razvoja alergijske reakcije pri miših. Predvidevajo, da je bil vzrok za različno imunogenost proteina iz graha v nekoliko različni glikozilaciji. Poročilo o raziskavi je izšlo v reviji Journal of Agricultural and Food Chemistry. Presenetljivo je bilo, da so znake alergijske reakcije v pljučih zaznali tudi, če so miši hranili s prekuhanim grahom.
Prvič, genov oreška ne vstavljajo v GSO 'na veliko'. Verjetno je mišljen brazilski orešček (seme južnoameriškega drevesa bertolecije) in poskusi iz leta 1993, ko je podjetje Pioneer razvijalo GS sojo za živalsko krmo. Takrat so v sojo vstavili gen za albumin 2S iz bertolecije, prav tega pa zato, ker vsebuje visok delež metionina, torej esencialne aminokisline, ki je ima soja malo, je pa pomembna za sintezo proteinov pri živalih. Leta 1996 so ameriški raziskovalci preverili, ali je takšna gensko spremenjena soja morda alergena za ljudi - te analize so se lotili, ker so vedeli, da je albumin 2S znan alergen. Dokazali so, kar so pričakovali, namreč, da je isti protein alergen tudi, če se ne sintetizira v bertoleciji, pač pa v soji. Članek je izšel v ugledni medicinski reviji New England Journal of Medicine. Seveda pa to pomeni, da bi bila taka soja alergena samo za tiste ljudi, ki so alergični na albumin 2S v brazilskem oreščku. In še: ta soja ni bila mišljena za prehrano ljudi in ni bila nikoli odobrena za uporabo, niti za sejanje. Od petih avtorjev članka sta dva avtorja bila zaposlena pri podjetju, ki je razvijalo GS sojo - kar kaže, da so načelni pomisleki nasprotnikov GSO, da so rezultati testiranj, ki jih opravijo multinacionalke, nezanesljivi ali pomanjkljivi. V članku omenjajo, da so raziskovalci med leti 1989 in 1992 gen za albumin 2S iz bertolecije vstavili še v štiri druge rastlinske vrste, ki pa niso nikoli dobile dovoljenja za uporabo.
Prav tako se ne more zgoditi, da bi jedli paradižnik in dobili enako alergijo kot na oreške - preprosto zato, ker noben GS paradižnik, ki je odobren za prehrano ljudi, ne vsebuje genov iz 'oreška'. Paradižniki lahko vsebujejo samo gen za bakterijski toksin ali za bakterijske encime, ki upočasnjujejo zorenje, ali pa lastni gen v obrnjeni orientaciji. Nobene nevarnosti za tiste, ki so alergični na oreščke, torej.
V bazi Agbios, ki evidentira vse odobrene GS rastline na tem planetu, ni navedenega nobenega primera, da bi rastline vsebovale gene iz 'oreškov'. Za spreminjanje aminokislinske sestave sta odobrena samo dva tipa koruze, pri čemer je pri obeh vnesen gen za dihidrodipikolinat-sintazo iz bakterije Corynebacterium glutamicum, zaradi česar je v koruznem zrnju povečan delež aminokisline lizina (koruza LY038). Koncentracija prostega lizina se poveča, ker bakterijski encim za razliko od koruznega nima negativne povratne regulacije.
Glede alergenosti GSO je znan še primer iz leta 2005, ko so avstralski raziskovalci pripravili grah, ki naj bi ga uporabljali kot rastlino za pašo, bil pa je odporen proti hrošču grahovemu zavijaču. Odpornost proti škodljivcem so dosegli s tem, da so v grah vstavili gen za inhibitor 1 alfa-amilaze iz fižola. Ta inhibitor, če ga izoliramo iz fižola, sicer ni imunogen (ne za človeka, ne za miši), ko pa se sintetizira v grahu, pa je prišlo do razvoja alergijske reakcije pri miših. Predvidevajo, da je bil vzrok za različno imunogenost proteina iz graha v nekoliko različni glikozilaciji. Poročilo o raziskavi je izšlo v reviji Journal of Agricultural and Food Chemistry. Presenetljivo je bilo, da so znake alergijske reakcije v pljučih zaznali tudi, če so miši hranili s prekuhanim grahom.
30. mar. 2008
GSO vstopili v politiko in ubili 150.000 kmetov
Dvomov ni več: gensko spremenjeni organizmi niso več stvar stroke, pač pa politična tema. Če sem za, bom njihov, če sem proti, bom od onih drugih - in obratno. To bi bilo treba preprečiti, pa ne vem, kako. Teža argumenta bo postala politikantsko izgovarjanje za to, da sem za ali za to, da sem proti... Nezdravo.
V preteklem tednu sta o GSO obširno poročala (vsaj) dva resna tednika, eden na devetih, drugi na šestih straneh. Izvrsten je (sprejemljivo poljuden) prispevek Nikolaja Pečenka, ki je v Mladini objavil članek Res vemo, zakaj smo proti? Pred tem je v nekoliko drugačni obliki članek izšel že v reviji Naravoslovna solnica, dostopen (pozor: 6,7 MB) pa je tudi na strežniku stranke Zares, ki je lansirala peticijo proti gojenju GSO v Sloveniji. Temu članku pa v Mladini sledi intervju s podpredsednico stranke Zares, dr. Mojco Gabrovšek, ki navaja nekatere povsem zgrešene podatke. Vrhunec je izjava, da v je v Indiji 150.000 kmetov naredilo samomor "ker niso mogli uporabljati svojih avtohtonih semen, tujih pa brez denarja niso mogli dobiti". Čeprav so osnova tema intervjuja GS organizmi, dr. Gabrovškova v resnici v tem odgovoru ne omenja GSO, pač pa sporno ravnanje multinacionalk, ki so prepričale kmete, da so začeli saditi njihovo seme. Vendar se odgovor bere, kot da so kmetje naredili samomor iz žalosti, ker niso mogli dobiti denarja, da bi kupili seme multinacionalk. To seveda ne drži.
Podatek o 150.000 samomorih se na spletu pojavlja različno, enkrat kot podatek o skupnem številu samomorov med indijskimi kmeti v obdobju 1993-2003, drugič kot podatek za obdobje 1997-2007, na tretjem mestu je številka 166.000 za obdobje od devetdesetih let do danes. Indijcev je bilo leta 2000 okrog 1 milijarda, od tega se jih je s kmetijstvom ukvarjalo 72 %. To pomeni, da 15.000 samomorov letno predstavlja delež 2 x 10E-5 letno. Mimogrede, v Sloveniji je (po hitri oceni) samomorov med kmeti približno 10x več. Ne moremo pa tega podatka uporabiti v zvezi z GSO. Analize samomorilnosti med kmeti v Indiji so pokazale, da je pogost novi razlog za samomor (od druge polovice 90-tih let naprej) prezadolženost. Predvsem so se od začetka 90-tih zelo povečali stroški za pesticide, saj se je v nekaterih predelih Indije bistveno povečalo število potrebnih škropljenj proti povzročiteljem rastlinskih bolezni. Zagovorniki GSO trdijo, da teh problemov ne bi bilo, če bi pravočasno začeli uporabljati GSO. Razen tega pa je treba upoštevati sociološke in politične značilnosti, predvsem agresivnost izterjevalcev in državno pomoč kmetijam, ki izgubijo gospodarja (v višini ~2000 USD).
V Indiji je dovoljeno sejati samo eno gensko spremenjeno rastlino, to je bombaževec z vključenim genom za bakterijski toksin. Ameriški proizvajalec Monsanto je preko svojih indijskih partnerjev sprožil reklamno akcijo in po tem, ko so leta 2002 oblasti dovolile sejanje GS bombaževca, res prepričal veliko kmetov, da so namesto starih sort sejali GS sorte. Ker je to seme v Indiji štirikrat dražje od domačih sort, so se nekateri kmetje zadolžili, da so kupili seme, saj so računali, da bodo manj denarja porabili za škropiva. V resnici pa je GS bombaževec odporen samo proti eni vrsti metulja, ki napada bombažne kodelje, medtem ko na jugu Indije bombaž napadajo še drugi. Razen tega so kmetje verjeli obljubam o visokih donosih, ki pa jih je mogoče doseči le ob ustreznem gnojenju in namakanju, tega pa na svojih poljih niso mogli zagotoviti. Zato so pogosto pridelki bili celo slabši kot pri uporabi starih lokalnih sort, kmetje pa so poslovali z izgubo in nekateri so res naredili samomor, ker dolgov niso mogli vrniti.
Vseeno se površine, zasajene z GS bombaževcem v Indiji še vedno povečujejo - to se gotovo ne bi zgodilo, če bi kmetje povsod poslovali z izgubo zaradi sejanja GS bombaževca. Res pa je, da v državi Andra Pradeš leta 2005 zaradi slabih izkušenj kmetov niso podaljšali dovoljenja za sejanje treh sort GS bombaževca na njihovem ozemlju.
V preteklem tednu sta o GSO obširno poročala (vsaj) dva resna tednika, eden na devetih, drugi na šestih straneh. Izvrsten je (sprejemljivo poljuden) prispevek Nikolaja Pečenka, ki je v Mladini objavil članek Res vemo, zakaj smo proti? Pred tem je v nekoliko drugačni obliki članek izšel že v reviji Naravoslovna solnica, dostopen (pozor: 6,7 MB) pa je tudi na strežniku stranke Zares, ki je lansirala peticijo proti gojenju GSO v Sloveniji. Temu članku pa v Mladini sledi intervju s podpredsednico stranke Zares, dr. Mojco Gabrovšek, ki navaja nekatere povsem zgrešene podatke. Vrhunec je izjava, da v je v Indiji 150.000 kmetov naredilo samomor "ker niso mogli uporabljati svojih avtohtonih semen, tujih pa brez denarja niso mogli dobiti". Čeprav so osnova tema intervjuja GS organizmi, dr. Gabrovškova v resnici v tem odgovoru ne omenja GSO, pač pa sporno ravnanje multinacionalk, ki so prepričale kmete, da so začeli saditi njihovo seme. Vendar se odgovor bere, kot da so kmetje naredili samomor iz žalosti, ker niso mogli dobiti denarja, da bi kupili seme multinacionalk. To seveda ne drži.
Podatek o 150.000 samomorih se na spletu pojavlja različno, enkrat kot podatek o skupnem številu samomorov med indijskimi kmeti v obdobju 1993-2003, drugič kot podatek za obdobje 1997-2007, na tretjem mestu je številka 166.000 za obdobje od devetdesetih let do danes. Indijcev je bilo leta 2000 okrog 1 milijarda, od tega se jih je s kmetijstvom ukvarjalo 72 %. To pomeni, da 15.000 samomorov letno predstavlja delež 2 x 10E-5 letno. Mimogrede, v Sloveniji je (po hitri oceni) samomorov med kmeti približno 10x več. Ne moremo pa tega podatka uporabiti v zvezi z GSO. Analize samomorilnosti med kmeti v Indiji so pokazale, da je pogost novi razlog za samomor (od druge polovice 90-tih let naprej) prezadolženost. Predvsem so se od začetka 90-tih zelo povečali stroški za pesticide, saj se je v nekaterih predelih Indije bistveno povečalo število potrebnih škropljenj proti povzročiteljem rastlinskih bolezni. Zagovorniki GSO trdijo, da teh problemov ne bi bilo, če bi pravočasno začeli uporabljati GSO. Razen tega pa je treba upoštevati sociološke in politične značilnosti, predvsem agresivnost izterjevalcev in državno pomoč kmetijam, ki izgubijo gospodarja (v višini ~2000 USD).
V Indiji je dovoljeno sejati samo eno gensko spremenjeno rastlino, to je bombaževec z vključenim genom za bakterijski toksin. Ameriški proizvajalec Monsanto je preko svojih indijskih partnerjev sprožil reklamno akcijo in po tem, ko so leta 2002 oblasti dovolile sejanje GS bombaževca, res prepričal veliko kmetov, da so namesto starih sort sejali GS sorte. Ker je to seme v Indiji štirikrat dražje od domačih sort, so se nekateri kmetje zadolžili, da so kupili seme, saj so računali, da bodo manj denarja porabili za škropiva. V resnici pa je GS bombaževec odporen samo proti eni vrsti metulja, ki napada bombažne kodelje, medtem ko na jugu Indije bombaž napadajo še drugi. Razen tega so kmetje verjeli obljubam o visokih donosih, ki pa jih je mogoče doseči le ob ustreznem gnojenju in namakanju, tega pa na svojih poljih niso mogli zagotoviti. Zato so pogosto pridelki bili celo slabši kot pri uporabi starih lokalnih sort, kmetje pa so poslovali z izgubo in nekateri so res naredili samomor, ker dolgov niso mogli vrniti.
Vseeno se površine, zasajene z GS bombaževcem v Indiji še vedno povečujejo - to se gotovo ne bi zgodilo, če bi kmetje povsod poslovali z izgubo zaradi sejanja GS bombaževca. Res pa je, da v državi Andra Pradeš leta 2005 zaradi slabih izkušenj kmetov niso podaljšali dovoljenja za sejanje treh sort GS bombaževca na njihovem ozemlju.
19. mar. 2008
8777 podpisov proti sproščanju GSO
11. marca je stranka Zares začela na spletu zbirati podpise pod peticijo, s katero želijo doseči začasno prepoved sproščanja gensko spremenjenih rastlin v okolje. Do prejle so zbrali 8777 podpisov, kar je hkrati veliko in malo. Malo, ker je v Sloveniji javno mnenje večinsko nenaklonjeno gensko spremenjenim rastlinam in izdelkom iz njih in veliko, ker je se toliko podpisnikov (verjetno) ni vprašalo, kaj taka prepoved sproščanja v resnici pomeni.
Kot piše na spletni strani, na kateri je tudi seznam podpisnikov, podpis pomeni podporo predlogu stranke Zares, da "Slovenija nemudoma z zakonom ali na kakršen koli drug pravno ustrezen način uveljavi začasno prepoved sproščanja gensko spremenjenih rastlin v okolje, dokler ne bo sprejet zakon o soobstoju gensko spremenjenih rastlin z drugimi kmetijskimi rastlinami". Nikjer pa ni najti povezave do besedila predloga zakona, ki ga je poslanska skupina te stranke poslala predsedniku državnega zbora, čeprav je dokument na spletu. Branje tega dokumenta je treba povezati s poznavanjem zakonodaje. V Sloveniji sproščanje gensko spremenjenih rastlin v okolje ureja Zakon o ravnanju z gensko spremenjenimi organizmi (ZRGSO), ki v III. poglavju (torej v členih od 27. naprej) določa, da je za sproščanje GSO treba dobiti dovoljenje ministrstva za okolje in prostor v soglasju z ministrstvom za kmetijstvo. Termin 'sproščanje v okolje' je v 4. členu definirano kot "vsak nameren vnos GSO ali kombinacije GSO v okolje, razen dajanja izdelkov na trg, pri katerem se ne izvajajo zadrževalni ukrepi za omejitev stika GSO z okoljem in prebivalstvom ter za zagotovitev visoke stopnje varnosti". Če bi moratorij res uvedli, bi to pomenilo, da raziskovalci ne bi mogli izvajati kontroliranih poljskih poskusov, kar pa glede na obrazložitev vloge ni bil namen. Predlagatelji zakona namreč želijo preprečiti sejanje GS rastlin, namenjenih za trg.
V Evropski skupnosti je dovoljeno sajenje samo ene GS rastline, to je koruza z oznako MON810. Ta koruza ima v genom vključen gen za toksin iz bakterije Bacillus thuringiensis, njegovo izražanje pa uravnava promotor iz virusa mozaika cvetače. Bakterija B. thuringiensis je talna bakterija, virus mozaika cvetače pa je tudi relativno razširjen. Gen za toksin so vključili v genom zato, da so rastline postale odporne proti koruzni vešči. Njene ličinke namreč vrtajo po steblih in s tem povzročijo odmiranje. Toksin ni nevaren za sesalce in ribe, ker je omejen na rastlino, pa lahko deluje samo na žuželke, ki se hranijo s tako spremenjeno koruzo. V zrnju je ~0,3 miligrama toksina na kilogram, v listih pa več. 90 % toksina razpade v 15 dneh. Če ga pojemo, se ga v želodcu 90 % razgradi v 2 minutah. Isti toksin so pred vnosom gena v koruzo že uporabljali kot biopesticid. V ZDA lahko ta tip koruze uporabljajo za prehrano od leta 1996 in ni znanih nobenih težav, ki bi nastale zaradi uživanja te koruze.
Biotehniška fakuteta je pred 6 leti naredila analizo, ali bi bilo to koruzo smiselno sejati v Sloveniji. Ugotovili so, da bi to bilo smiselno samo v JZ Sloveniji in občasno v Spodnjem Posavju, kjer se lahko razvijeta dve generaciji vešče v eni vegetacijski sezoni in je zato škoda na rastlinah lahko tudi zelo velika. Klasični način preprečevanja škode na posevkih je z insekticidom deltametrin ali lufenuron, vendar je treba škropiti v zelo ozkem časovnem območju glede na razvoj gosenic, razen tega pa isti učinkovini delujeta še na veliko drugih žuželk. Zato je pogosto edini preventivni ukrep pravočasno podoranje starih koruznih stebel, v katerih prezimijo vešče.
Iz napisanega sledi, da Sloveniji ne grozi nekontrolirano sajenje GS rastlin vsevprek. Tako kot drugod v EU bi bilo brez moratorija dovoljeno sejati samo en tip koruze. Argument, da je treba v Sloveniji zaščititi biotsko raznovrstnost, ni relevanten, saj se biotska raznovrstnost zaradi sajenja GS koruze ne bi zmanjšala. Edini, ki bi lahko imeli težave, bi bili ekološki pridelovalci koruze, če bi imeli svoja polja v bližini polj, ki bi bila posejana z GS koruzo. Takih pa ni veliko. Če ob tem upoštevamo še to, da bi bilo GS koruzo smiselno sejati samo na Primorskem, je problem še nekoliko manjši.
Med argumenti predlagateljev za uveljavitev moratorija beremo nekatere nenatančne ali napačne trditve. Ne drži, da je gojenje GS rastlin zakonsko neurejeno. Ne drži, da stroke ne znajo ali ne želijo povedati, kakšen vpliv ima lahko gojenje GS rastlin GS hrana na okolje, živali in zdravje ljudi. Razen tega gojenje GS rastlin ne bi imelo vpliva na slovensko čebelarstvo (kako neki?).
Upam, da je v ozadju peticije bolj nevednost kot iskanje političnih točk, o realni potrebi za peticijo pa naj se prepriča vsak (podpisnik) sam.
Kot piše na spletni strani, na kateri je tudi seznam podpisnikov, podpis pomeni podporo predlogu stranke Zares, da "Slovenija nemudoma z zakonom ali na kakršen koli drug pravno ustrezen način uveljavi začasno prepoved sproščanja gensko spremenjenih rastlin v okolje, dokler ne bo sprejet zakon o soobstoju gensko spremenjenih rastlin z drugimi kmetijskimi rastlinami". Nikjer pa ni najti povezave do besedila predloga zakona, ki ga je poslanska skupina te stranke poslala predsedniku državnega zbora, čeprav je dokument na spletu. Branje tega dokumenta je treba povezati s poznavanjem zakonodaje. V Sloveniji sproščanje gensko spremenjenih rastlin v okolje ureja Zakon o ravnanju z gensko spremenjenimi organizmi (ZRGSO), ki v III. poglavju (torej v členih od 27. naprej) določa, da je za sproščanje GSO treba dobiti dovoljenje ministrstva za okolje in prostor v soglasju z ministrstvom za kmetijstvo. Termin 'sproščanje v okolje' je v 4. členu definirano kot "vsak nameren vnos GSO ali kombinacije GSO v okolje, razen dajanja izdelkov na trg, pri katerem se ne izvajajo zadrževalni ukrepi za omejitev stika GSO z okoljem in prebivalstvom ter za zagotovitev visoke stopnje varnosti". Če bi moratorij res uvedli, bi to pomenilo, da raziskovalci ne bi mogli izvajati kontroliranih poljskih poskusov, kar pa glede na obrazložitev vloge ni bil namen. Predlagatelji zakona namreč želijo preprečiti sejanje GS rastlin, namenjenih za trg.
V Evropski skupnosti je dovoljeno sajenje samo ene GS rastline, to je koruza z oznako MON810. Ta koruza ima v genom vključen gen za toksin iz bakterije Bacillus thuringiensis, njegovo izražanje pa uravnava promotor iz virusa mozaika cvetače. Bakterija B. thuringiensis je talna bakterija, virus mozaika cvetače pa je tudi relativno razširjen. Gen za toksin so vključili v genom zato, da so rastline postale odporne proti koruzni vešči. Njene ličinke namreč vrtajo po steblih in s tem povzročijo odmiranje. Toksin ni nevaren za sesalce in ribe, ker je omejen na rastlino, pa lahko deluje samo na žuželke, ki se hranijo s tako spremenjeno koruzo. V zrnju je ~0,3 miligrama toksina na kilogram, v listih pa več. 90 % toksina razpade v 15 dneh. Če ga pojemo, se ga v želodcu 90 % razgradi v 2 minutah. Isti toksin so pred vnosom gena v koruzo že uporabljali kot biopesticid. V ZDA lahko ta tip koruze uporabljajo za prehrano od leta 1996 in ni znanih nobenih težav, ki bi nastale zaradi uživanja te koruze.
Biotehniška fakuteta je pred 6 leti naredila analizo, ali bi bilo to koruzo smiselno sejati v Sloveniji. Ugotovili so, da bi to bilo smiselno samo v JZ Sloveniji in občasno v Spodnjem Posavju, kjer se lahko razvijeta dve generaciji vešče v eni vegetacijski sezoni in je zato škoda na rastlinah lahko tudi zelo velika. Klasični način preprečevanja škode na posevkih je z insekticidom deltametrin ali lufenuron, vendar je treba škropiti v zelo ozkem časovnem območju glede na razvoj gosenic, razen tega pa isti učinkovini delujeta še na veliko drugih žuželk. Zato je pogosto edini preventivni ukrep pravočasno podoranje starih koruznih stebel, v katerih prezimijo vešče.
Iz napisanega sledi, da Sloveniji ne grozi nekontrolirano sajenje GS rastlin vsevprek. Tako kot drugod v EU bi bilo brez moratorija dovoljeno sejati samo en tip koruze. Argument, da je treba v Sloveniji zaščititi biotsko raznovrstnost, ni relevanten, saj se biotska raznovrstnost zaradi sajenja GS koruze ne bi zmanjšala. Edini, ki bi lahko imeli težave, bi bili ekološki pridelovalci koruze, če bi imeli svoja polja v bližini polj, ki bi bila posejana z GS koruzo. Takih pa ni veliko. Če ob tem upoštevamo še to, da bi bilo GS koruzo smiselno sejati samo na Primorskem, je problem še nekoliko manjši.
Med argumenti predlagateljev za uveljavitev moratorija beremo nekatere nenatančne ali napačne trditve. Ne drži, da je gojenje GS rastlin zakonsko neurejeno. Ne drži, da stroke ne znajo ali ne želijo povedati, kakšen vpliv ima lahko gojenje GS rastlin GS hrana na okolje, živali in zdravje ljudi. Razen tega gojenje GS rastlin ne bi imelo vpliva na slovensko čebelarstvo (kako neki?).
Upam, da je v ozadju peticije bolj nevednost kot iskanje političnih točk, o realni potrebi za peticijo pa naj se prepriča vsak (podpisnik) sam.
Naročite se na:
Objave (Atom)