Dober mesec nazaj je umrl Ralph Hirschmann, vodja raziskovalne skupine, ki je pred 40 leti objavila članek o sintezi encima. Leta 1969 so namreč v isti številki revije Journal of the American Chemical Society objavili prispevke dveh konkurenčnih skupin, ki sta obe sintetizirali isti encim, a na povsem različna načina. Medtem ko je Hirschmannova skupina iz podjetja Merck v skupaj 5 kratkih člankih razložila, kako so sintetizirali posamezne peptide in jih na koncu povezali v aktivno encimsko molekulo, je ekipa Roberta Merrifielda sintezo 124 aminokislinskih ostankov dolgega encima opravila v enem kosu (in objavila en članek).
Robert Merrifield je delal na Rockefellerjevi univerzi v New Yorku in je že pred tem razvil postopek za organsko sintezo proteinov v brezvodnem okolju. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bodo poskusili metodo uporabiti za sintezo enega od encimov. Ribonukleaza A je bila za obe skupini povsem logična izbira, saj je bilo njeno aminokislinsko zaporedje znano, 124 ostankov pa predstavlja (tudi po današnjem znanju) enega od najmanjših encimov. Hirschmann je s sodelavci za uspešno sintezo rabil 18 mesecev.
Čeprav je bil dosežek za tisti čas tako pomemben, da se je znašel na naslovnici New York Timesa, pa danes encimov seveda ne sintetiziramo na tak način. Z razvojem genskega inženirstva v drugi polovici sedemdesetih in v osemdesetih letih je sinteza daljših proteinskih molekul s kemijskimi metodami postala stvar preteklosti, takrat pa je rezultat obeh ekip pomenil pomemben povezovalni element med kemijo in biologijo.
Merrifieldov prispevek k razvoju kemije je Nobelova fundacija nagradila z Nobelovo nagrado za kemijo leta 1984, Hirschmann pa je dobil nekatera druga pomemba priznanja, predvsem v ZDA.
Povzeto po prispevkih v New York Timesu in The Scientistu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar