Po dopustu poskušam ugotoviti, kaj vse se je dogajalo v času, ko me ni bilo. In kaj preberem danes na straneh RTV SLO? Da so avstralski znanstveniki na osnovi DNA, izolirane iz perja izumrle ptice moa ugotovili, kakšna je bila ta ptica v resnici. Prispevek naj bi povzeli po agenciji Reuters, objavili pa so ga 4. julija. Ampak ali je to sploh mogoče? In ali so res na osnovi DNA iz perja ugotovili, kakšno je bilo perje? In da je bila ptica visoka več kot 2 metra?
Poglejmo lepo po vrsti, kaj pravijo na portalu RTV SLO:
1. S pomočjo DNK so rekonstruirali videz velikanskega ptiča tekača, ki je živel do 13. stoletja na Novi Zelandiji.
2. DNK so dobili iz 2500 let starega perja iz več jam.
3. Ptice moa so zrasle do višine dveh metrov in pol in so tehtale do 250 kg.
4. Ptice so iztebili Maori okrog leta 1280.
5. DNK je pripadala pticam iz štirih vrst od desetih, kolikor jih je nekoč živelo.
6. S primerjavo DNK ptic moa z današnjimi pticami, so dobili predstavo o moah.
7. Moe so bile rjave barve, nekatera peresa pa so bila na koncih bela, zato so bile ptice videti grahaste.
Reuters je o moah pisal že 14. januarja in sicer, da so v jamah našli ptičje iztrebke, ki so jih analizirali na ravni DNA in ugotovili, s čim so se te velike ptice, ki so merile v višino tudi do tri metre, prehranjevale. V iztrebkih so namreč našli semena in liste, na osnovi DNA pa so ugotovili, za katere rastlinske vrste gre. Pri tem so našli nekatere znane rastline, nekaterih pa niso uspeli določiti in so menili, da gre za že izumrle vrste rastlin (iztrebki so bili stari od nekaj sto do 4000 let). Polovica od znanih rastlin je sorazmerno nizkih (do 30 cm), kar pomeni, da se je moa morala sklanjati skoraj do tal - pred tem so namreč menili, da je objedala grme in drevesa. V tej novici torej ni bilo ničesar o perju, samo o iztrebkih. Sicer pa na spletni strani Reutersa iskanje 'moa DNA' ne vrne nobenega drugega zadetka. Iskati bo treba drugje...
ABC Science nam pove bolj realno zgodbo:
Cilj raziskave je bil ugotoviti, ali je na osnovi DNA mogoče rekonstruirati barvo perja. To je bila osrednja tema doktorske naloge Nicolasa Rawlenca, rezultate pa je objavil v britanski reviji Proceedings of the Royal Society B. Peresa, iz katerih so izolirali DNA, so bila stara 2000 do 3000 let, našli pa so jih v skalnih spodmolih na več mestih po Novi Zelandiji. Na osnovi DNA so zgolj določili, katerim vrstam moj so posamezna peresa pripadala, niso pa iz DNA sklepali na barvo peres. V istih skalnih zavetiščih so namreč našli tudi enako stara peresa papig Cyanoramphus novaezelandiae, ki živijo tudi še danes. Ugotovili so, da se barve kljub starosti niso spremenile, zato so enako sklepali tudi za peresa moe. Za peresa težkonoge moe so na primer ugotovili, da so zelo podobna perju kivija, zato so z malo umetniške žilice pripravili rekonstrukcijo moe, ki je podobno grahaste barve kot kiviji. Raziskovalci se zavedajo, da so lahko bila peresa na različnih delih telesa različna, pa tudi da so se samci in samice lahko razlikovali. Razen tega so bile druge vrste moj lahko drugačne barve, vendar predpostavljajo, da so bili pustih varovalnih barv.
Edina novost, ki se zdi pomembna za analize starih vzorcev DNA iz perja, je ta, da so ugotovili, da je DNA mogoče uspešno izolirati tudi iz konic peres, medtem ko so prej menili, da je to možno samo iz votlih tulcev, kjer so peresa vstavljena v kožo. To pa je za dragocene muzejske primerke neprimerno, saj je treba izpuliti celotno pero. Sedanja raziskava torej kaže, da je mogoče le odrezati del peresa in izolirati dovolj DNA za bioarheološke raziskave. V primeru moj nameravajo na osnovi DNA kasneje preučiti, ali so klimatske spremembe vplivale na te ptice še pred prihodom človeka na novozelandske otoke.
Torej na osnovi DNA niso rekonstruirali videza izumrlih ptic in to vsaj nekaj (dest) let še ne bo mogoče. Rekonstrukcija ptic temelji na fosilnih ostankih kosti in najdenih peres, za katera menijo, da se v več tisoč letih niso barvno spremenila. Velika večina naslovov v spletnih novicah je torej zavajajočih, saj je bila analiza DNA le v pomoč pri določitvi ptičje vrste in nič več kot to.
1 komentar:
Marko, se povsem strinjam z vami, prispevki, ki jih lahko preberemo v dnevnih časopisih so nemalokdaj obupni. Nazadnje, ko sem posiljal popravke v enega od dnevnih časopisov (npr. naslov se je glasil, da so odkrili odpornost na najučinkovitejše cepivo - kar dve napaki hkrati) so to bolj ali manj uspešno popravili, potem ,pa sem ugotovil, da so enako napako storili prav vsi slovenski časopisi (brezplačni in plačljivi).
Objavite komentar