Kot veste, so pred davnimi časi na robu Ljubljanskega barja, ki je bilo takrat še jezero, živeli koliščarji. Ukvarjali so se baje s poljedeljstvom, živinorejo, lovom in ribolovom, žgali so izdelke iz gline, se prevažali z drevaki in vozovi. Ti davni časi so bili pred približno 5000 leti, torej davno davno pred prihodom Rimljanov v naše kraje. Ostanke kolišč so našli prvič v bližini Iga že leta 1875, do danes pa poznamo že okrog 4o najdbišč, kjer so stala kolišča. Večina jih je na južnem robu Barja. Ko odkrijejo kakšno novo (kako poteka taka raziskava, si lahko preberete na primer v Arheološkem vestniku), ga natančno raziščejo arheologi, ki pa ne odkopljejo samo lesenih ostankov, keramike in kakšnih živalskih kosti, pač pa tudi kakšne drobnarije - recimo grozdne pečke. Tako kot ostale rastlinske ostanke jih natančno pregledajo paleobotaniki in na osnovi rastlinskega materiala je mogoče marsikaj reči o načinu življenja, pa tudi o vegetaciji, ki je prevladovala v tistem času.
Stvar z grozdnimi pečkami pa ni tako postranska kot se morda zdi. Za trto so dolgo menili, da so jo v naše kraje prinesli šele Rimljani, torej pred približno 2000 leti. Vendar pa obstaja več paleobotaničnih dokazov, ki kažejo, da je vinska trta rasla v naših krajih že davno pred tem. Današnja vinska trta, kakršno vidimo v vinogradih po Evropi, je vrste Vitis vinifera, podvrste vinifera. Razvila se je verjetno pod vplivom človeka iz druge podvrste, V. vinifera sylvestris, ki ji rečemo divja trta (nekateri jo sistematizirajo po starem še vedno kot posebno vrsto V. sylvestris). Ta še danes raste na nekaterih redkih rastiščih v Srednji Evropi, tudi v Sloveniji, na primer (baje) v Posavju in na Vipavskem, običajno na peščenih rečnih bregovih, znano pa je tudi rastičje v Vinjah pri Dolu, kjer divja trta raste v gozdu.
Koliščarji so seveda lahko nabirali grozdje divje trte. Grozdi so sicer bolj redki in jagode niso tako mesnate, vseeno pa so sladke. Vendar pa ne moremo izključiti, da so trto udomačili in jo gojili. Znano je, da so trto gojili v Vzhodnem Sredozemlju že v času pred koliščarji, pa tudi to, da so koliščarji trgovali s sredozemskimi in severnoevropskimi kulturami. Tako bi lahko iz Male Azije dobili tudi sadike žlahtne trte in se spoznali z načinom gojenja trte. Kako bi torej lahko ugotovili, ali so na Barju v bakreni dobi nabirali jagode divje trte ali so imeli takrat že gojeno trto? Na prvi pogled se zdi to povsem nemogoče.
Pri sistematični analizi kolišča Hočevarice pri Verdu - izkopavanja so se začela že leta 1998 - so prvič pri nas izvedli sejanje tistih plasti, ki jih je bilo mogoče povezati z ostanki človeškega bivanja, skozi sita treh različnih gradacij. Našli so več kot 30.000 semen in drugih rastlinskih ostankov s premerom nad 3 mm ter še dosti več manjših. Med velikimi semeni je bilo največ, kar 27 %, grozdnih pečk. Z radiokarbonskim datiranjem so ugotovili, da so stare 4800 let in so torej najstarejše grozdne peške, kar so jih našli na območju Slovenije. Raziskavo o tem so objavili slovenski raziskovalci v reviji Vegetation History and Archaeobotany decembra lani. Članek je prosto dostopen.
Divja trta ima semena, ki so pretežno okrogle oblike, medtem ko ima gojena trta semena hruškaste oblike. Zato so paleobotaniki najprej primerjali obliko semen, ki so jih izkopali v Hočevarici s semeni iz rimskega obdobja (1. stol. n. št.), ki so jih našli na Vrhniki. Sliši se preveč preprosto, da bi bilo res... Če primerjamo obliko pečk (slika 2), vidimo da so nekatera semena iz neolitika nekoliko srčaste, pa tudi rahlo hruškaste oblike, niso pa res okrogla. Današnja trta ima res pretežno hruškasto obliko semen (slika 3); pregledali so 50 semen petih različnih sort, tudi take, ki izhajajo iz vrste V. lambrusca.
Biometrična analiza, pri kateri so določili nekatera značilna razmerja dimenzij semen, so pokazala na preveliko raznolikost znotraj vsake od analiziranih skupin semen, da bi bilo mogoče dati nedvoumne zaključke. Velikost semen (slika 6) je bila pri neolitski trti največja, vendar tudi rimska in sodobna trta nista imeli enako majhnih semen, zato sama velikost ne more biti merilo, ki bi zadoščalo za uvrstitev v podvrsto. Razen tega je četrtina neolitskih semen bila enako majhnih kot moderna semena. Torej samo na osnovi oblike semen ne moremo priti do dokončnega odgovora, za katero podvrsto trte je šlo. Šele ob uporabi štirih različnih biometričnih formul so ugotovili, da sta od analiziranih 142 neolitskih semen samo dve taki, ki bi ju bilo mogoče uvrstiti v skupino gojene trte. Vendar je tudi pri rimskih semenih največ 20 od analiziranih 66 semen takih, ki jih je mogoče imeti po izvoru iz gojene trte, to pa ni pričakovano. Celo pri modernih vzorcih je za skoraj polovico semen mogoče na osnovi biometričnih analiz dvomiti, da res pripadajo gojenim sortam, zato so tovrstne analize neprepričljive.
Ker se drugi deli rastline niso ohranili, so poskusili iz semen izolirati DNA in izvesti analizo značilnih zaporedij. Žal se je izkazalo, da iz tako starih vzorcev ni bilo mogoče dobiti dovolj kvalitetne DNA, da bi lahko opravili molekularnobiološke preiskave. Tudi iz vzorcev iz 1. stoletja jim ni uspelo dobiti ustrezne DNA, medtem ko so bili kontrolni poskusi s semeni različnih sort sodobne trte uspešni. Glede na to, da je švicarskim in francoskim paleobotanikom uspelo izvesti delno analizo mikrosatelitskih zaporedij kloroplastne DNA iz vzorcev starih okrog 2400 let, še ni čas, da bi vrgli puško v koruzo. Verjetno bo treba naslednjič vzorce takoj po izkopanju zamrzniti in izolacijo DNA opraviti v kar najkrajšem času, analizirati pa bo treba zelo kratka polimorfna zaporedja. Recimo, da še nismo slišali zadnje besede glede bronastodobnega vinogradništva na Barju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar