Dve leti je, odkar sem prvič pisal o načrtih, da bi s spojitvijo živalskih jajčnih celic in človeške jedrne DNA pridobili zgodnje zarodke, iz njih pa celične linije embionalnih izvornih celic. V Veliki Britaniji so zaradi aktualnosti problematike septembra 2007 predčasno dovolili tovrstne raziskave. Včeraj pa je Reuters poročal o rezultatih ameriških raziskovalcev, objavljenih v reviji Cloning and Stem Cells. Na kratko: rezultati so slabši, kot so sprva pričakovali. Hibridni zarodki se niso razvili dalj kot do stopnje morule, čeprav so se sprva celice normalno delile. Različni hibridi so se obnašali različno, v nobenem primeru pa niso uspeli vzgojiti zarodkov, ki bi se normalno razvili vsaj do 100-celičnega stadija. Menda naj bi tovrste raziskave v ZDA opravljali že celo desetletje.
Sodobne raziskovalne metode omogočajo vpogled v aktivnost posameznih genov, zato so avtorji članka poskusili ugotoviti, zakaj se človeški zarodki razvijajo normalno, hibridni pa ne. V članku sicer poskuse priprave hibridnih zarodkov imenujejo postopek reprogramiranja somatskih celic, vendar tega ne smemo mešati z reprogramiranjem, ki privede do induciranih pluripotentnih celic (iPS). Analiza aktivacije genov je pokazala, da je več kot 2000 genov, ki se pri hibridnih zgodnjih zarodkih izražajo drugače kot pri jajčni celici, pri čemer jih je večina manj aktivnih, medtem ko so pri spojitvi človeškega jedra s človeško jajčno celico tisti geni, ki se izražajo drugače kot v jajčni celici, večinoma bolj aktivni.
Razlike v aktivnosti genov, ki so jih ugotovili, so med medvrstnimi hibiridi (kunčje ali kravje jajčece in človeška jedrna DNA) in istovrstnimi hibridi (človeško jajčece in človeška jedrna DNA) tako velike, da kaže, da z medvrstnimi hibridi ne bo mogoče pripraviti celičnih linij pluripotentnih celic in da verjetno tovrstne raziskave nimajo druge vrednosti kot le akademske, saj je celovito razumevanje procesov, ki vodijo razvoj zgodnjih zarodkov, še vedno precej oddaljeno. Za pripravo terapevtsko pomembnih celičnih linij pa bo treba izbrati kakšen drug pristop.
4. feb. 2009
2. feb. 2009
Informativci (in MINT)
To je zdaj samo opomnik za dijake, ki jih morda zanima študij biokemije, čeprav vem, da vse to že vejo... V petek, trinajstega ob pol trinajstih bo informativni dan ljubljanske Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo v Kinu Vič. Več o tem in o naslednjih terminih najdete na spletni strani FKKT. Na predstavitvah študijev boste verjetno zvedeli manj kot si želite, zato je ZELO POMEMBNO, da poskusite po predstavitvah priti do učiteljev, študentov, bivših študentov... smeri, ki vas zanima. Pripravite vprašanja in ne bojte se vprašati! Vprašanja lahko postavite tudi po e-pošti komurkoli s Katedre za biokemijo - naslove najdete na spletu.
Ravno včeraj, ko sem se vračal z dopusta, sem na vlaku bral sobotni Die Welt, ki ima prilogo o izobraževanju in zaposlovanju. Med drugimi prispevki sem našel tudi pogovor z raziskovalcem, ki se ukvarja z analizami trendov zaposlovanja. Vprašali so ga, kateri študiji so najbolj prespektivni in zagotavljajo varno delovno mesto tudi čez več desetletij. Povedal je, da so v zadnjih letih trendi zelo nezanesljivi, da pa je dokaj jasno, da bo v naslednjih desetih do petnajstih letih zagotovo veliko povpraševanje po strokovnjakih MINT - to je kratica za matematiko, informatiko, naravoslovje in tehniko. Očitno ne morete veliko zgrešiti, če se odločite za katerega od teh študijev. Upam, da napoved ne velja samo za Nemčijo.
Sicer pa se še spomnim, kar sem sam slišal na informativnem dnevu pred o-la-la leti. Profesor Ličar nam je takrat bodočim biologom rekel, da naj se ne bojimo, ali bomo dobili službo ali ne, ker jo dobri študenti vedno najdejo. Izkazalo se je, da je imel prav in tako je še vedno.
Ravno včeraj, ko sem se vračal z dopusta, sem na vlaku bral sobotni Die Welt, ki ima prilogo o izobraževanju in zaposlovanju. Med drugimi prispevki sem našel tudi pogovor z raziskovalcem, ki se ukvarja z analizami trendov zaposlovanja. Vprašali so ga, kateri študiji so najbolj prespektivni in zagotavljajo varno delovno mesto tudi čez več desetletij. Povedal je, da so v zadnjih letih trendi zelo nezanesljivi, da pa je dokaj jasno, da bo v naslednjih desetih do petnajstih letih zagotovo veliko povpraševanje po strokovnjakih MINT - to je kratica za matematiko, informatiko, naravoslovje in tehniko. Očitno ne morete veliko zgrešiti, če se odločite za katerega od teh študijev. Upam, da napoved ne velja samo za Nemčijo.
Sicer pa se še spomnim, kar sem sam slišal na informativnem dnevu pred o-la-la leti. Profesor Ličar nam je takrat bodočim biologom rekel, da naj se ne bojimo, ali bomo dobili službo ali ne, ker jo dobri študenti vedno najdejo. Izkazalo se je, da je imel prav in tako je še vedno.
22. jan. 2009
Dva jabolčna sokova na dan...
Sicer imam občutek, da je slovenski pregovor Eno jabolko na dan odžene zdravnika stran samo prevod angleškega An apple a day keeps the doctor away in zdi se, da je to modrost starih mam, ki nima prave molekularne osnove. No, pač, vitamini, vendar pa se dandanes vitamini tudi v zimskem času ne zdijo tak problem, da bi morali paziti, da pojemo tisto eno jabolko na dan.
Pa vendar ni čisto tako. V januarski številki revije Journal of Alzheimer's Disease, ki objavlja rezultate raziskav Alzheimerjeve in podobnih bolezni, bo izšel članek, v katerem avtorji poročajo, da jabolčni sok zavira nastajanje peptida, ki povzroča Alzheimerjevo bolezen. Za zdaj obstaja o tem le informacija založbe, ki pa vseeno razkriva nekaj eksperimentalnih podatkov.
Raziskave so opravili na miših. Ko se miši starajo, imajo čedalje več težav v testih, pri katerih morajo na primer poiskati pot iz labirinta (ni točno napisano, ali so uporabili transgenske miši, ki imajo podobne simptome kot ljudje z Alzeimerjevo boleznijo, niti ali so uporabili tako imenovan 'vodni labirint' ki je pogost preizkus za določanje prostorskega spomina pri poskusnih glodalcih). Če so mišim en mesec dajali piti jabolčni sok v količinah, ki bi pri človeku ustrezali dozi dveh kozarcev dnevno, so ugotovili, da imajo pri tovrstnih nalogah manj težav kot tiste miši, ki so pile samo vodo.
Raziskava pa gre dalj od zgolj opažanja učinka jabolčnega soka. Ugotovili so namreč, da je pri miših, ki so pile sok, nastalo manj amiloidnega peptida (peptida beta), za katerega je znano, da se v možganih pacientov z Alzheimerjevo boleznijo sprijema v tako imenovane amiloidne plake, ki poškodujejo živčne celice in zmanjšajo možganske sposobnosti.
Podatek o tem, da jabolčni sok lahko zavre napredovanje nevrodegerenativnih bolezni, ni nov, saj je ista revija objavila članek iste raziskovalne skupine na to temo že leta 2006. Takrat so poročali, da jabolčni sok pospešuje nastajanje acetilholina, živčnega prenašalca, katerega koncentracija je pri Alzheimerjevi bolezni bistveno zmanjšana.
Ko smo že ravno pri vitaminih - ne pozabimo tudi na vitamin D, ki nastaja iz prekurzorjev v koži, ki je izpostavljena soncu. Torej: jejte jabolka in na sonce!
Se vidimo februarja!
Pa vendar ni čisto tako. V januarski številki revije Journal of Alzheimer's Disease, ki objavlja rezultate raziskav Alzheimerjeve in podobnih bolezni, bo izšel članek, v katerem avtorji poročajo, da jabolčni sok zavira nastajanje peptida, ki povzroča Alzheimerjevo bolezen. Za zdaj obstaja o tem le informacija založbe, ki pa vseeno razkriva nekaj eksperimentalnih podatkov.
Raziskave so opravili na miših. Ko se miši starajo, imajo čedalje več težav v testih, pri katerih morajo na primer poiskati pot iz labirinta (ni točno napisano, ali so uporabili transgenske miši, ki imajo podobne simptome kot ljudje z Alzeimerjevo boleznijo, niti ali so uporabili tako imenovan 'vodni labirint' ki je pogost preizkus za določanje prostorskega spomina pri poskusnih glodalcih). Če so mišim en mesec dajali piti jabolčni sok v količinah, ki bi pri človeku ustrezali dozi dveh kozarcev dnevno, so ugotovili, da imajo pri tovrstnih nalogah manj težav kot tiste miši, ki so pile samo vodo.
Raziskava pa gre dalj od zgolj opažanja učinka jabolčnega soka. Ugotovili so namreč, da je pri miših, ki so pile sok, nastalo manj amiloidnega peptida (peptida beta), za katerega je znano, da se v možganih pacientov z Alzheimerjevo boleznijo sprijema v tako imenovane amiloidne plake, ki poškodujejo živčne celice in zmanjšajo možganske sposobnosti.
Podatek o tem, da jabolčni sok lahko zavre napredovanje nevrodegerenativnih bolezni, ni nov, saj je ista revija objavila članek iste raziskovalne skupine na to temo že leta 2006. Takrat so poročali, da jabolčni sok pospešuje nastajanje acetilholina, živčnega prenašalca, katerega koncentracija je pri Alzheimerjevi bolezni bistveno zmanjšana.
Ko smo že ravno pri vitaminih - ne pozabimo tudi na vitamin D, ki nastaja iz prekurzorjev v koži, ki je izpostavljena soncu. Torej: jejte jabolka in na sonce!
Se vidimo februarja!
15. jan. 2009
O 'balkanizaciji bioetike'
V jutrišnji številki revije Science sem opazil odgovor dveh nemških raziskovalcev s področja bioetike na prispevek v septembrski številki (12.9.2008), v katerem trije ameriški strokovnjaki svarijo pred drobitvijo bioetike po področjih.
Nemška znanstvenika (Joachim Boldt in Oliver Müller z Univerze v Freiburgu) sta namreč aprila lani v reviji Nature Biotechnology objavila komentar, v katerem sta zapisala, da sitezna biologija prinaša nekatera nova etična vprašanja, ki so drugačna kot tista v genetskem inženirstvu. Američani (Erik Parens, Josephine Johnston in Jacob Moses s Hastingsovega centra v Garrisonu) se v svojem članku sprašujejo, ali res rabimo 'sintezno bioetiko' in pri tem svarijo pred razpadom bioetike na množico posebnih bioetik (nevroetika, nanoetika in zdaj še sintezna bioetika). Menijo namreč, da so v ozadju vseh teh posebnih bioetik vendarle skupna temeljna vprašanja.
V jutri objavljenem odgovoru Boldta in Müllerja lahko preberemo, da ne gre za vprašanje 'balkanizacije bioetike', temveč da nedvomno sintezna biologija v svojem izhodišču temelji na ustvarjanju novih oblik življenja, ne pa na spreminjanju obstoječih, kar je počelo genetsko inženirstvo. Američani se s tem ne strinjajo in trdijo, da je s stališča bioetike prav enako, ali govorimo o spreminjanju obstoječega ali ustvarjanju novega. Osnovno vprašanje namreč je, ali je treba postaviti meje človekovi sposobnosti, da spremenimo sebe in naravo, ki nas obdaja.
Hastingsov center je decembra 2008 pridobil pol milijona dolarjev za dvoletni projekt, v katerem bi raziskali bioetične vidike v sintezni biologiji. To je morda ameriški odgovor na več projektov s podobno tematiko, ki so pred kratkim potekali v Evropi.
Nemška znanstvenika (Joachim Boldt in Oliver Müller z Univerze v Freiburgu) sta namreč aprila lani v reviji Nature Biotechnology objavila komentar, v katerem sta zapisala, da sitezna biologija prinaša nekatera nova etična vprašanja, ki so drugačna kot tista v genetskem inženirstvu. Američani (Erik Parens, Josephine Johnston in Jacob Moses s Hastingsovega centra v Garrisonu) se v svojem članku sprašujejo, ali res rabimo 'sintezno bioetiko' in pri tem svarijo pred razpadom bioetike na množico posebnih bioetik (nevroetika, nanoetika in zdaj še sintezna bioetika). Menijo namreč, da so v ozadju vseh teh posebnih bioetik vendarle skupna temeljna vprašanja.
V jutri objavljenem odgovoru Boldta in Müllerja lahko preberemo, da ne gre za vprašanje 'balkanizacije bioetike', temveč da nedvomno sintezna biologija v svojem izhodišču temelji na ustvarjanju novih oblik življenja, ne pa na spreminjanju obstoječih, kar je počelo genetsko inženirstvo. Američani se s tem ne strinjajo in trdijo, da je s stališča bioetike prav enako, ali govorimo o spreminjanju obstoječega ali ustvarjanju novega. Osnovno vprašanje namreč je, ali je treba postaviti meje človekovi sposobnosti, da spremenimo sebe in naravo, ki nas obdaja.
Hastingsov center je decembra 2008 pridobil pol milijona dolarjev za dvoletni projekt, v katerem bi raziskali bioetične vidike v sintezni biologiji. To je morda ameriški odgovor na več projektov s podobno tematiko, ki so pred kratkim potekali v Evropi.
11. jan. 2009
Kdaj bo deklica zbolela za rakom?
Spet smo doživeli biologijo na naslovnicah. Zarodku naj bi 'odstranili' gen, ki bi sicer pri njej skoraj zagotovo povzročil, da bi deklica kasneje zbolela za rakom na dojki. O tem so pisali tudi Spletni portal RTV SLO, Delo, 24ur.com, Dnevnik,... Ne glede na to, kako je novica poenostavljena, napihnjena in predstavljena brez pravega razumevanja celotnega postopka - komentar o tem najdete pri Nejcu v njegovi Kavarni - je trenutek vseeno pravi za spraševanje, ali je prav, da popravljamo gene pri zarodkih ali ne.
Seveda že slišim besne odgovore, da je narava že vedela, zakaj je naredila kakšen gen, ampak bodimo mogoče za hip malo bolj resni in razmislimo, ali je s popravljanjem genov res kaj narobe. Tu je treba najprej ločiti gensko zdravljenje, pri katerem uvedemo delujoč gen v organizem, pri katerem je genska okvara privedla do razvoja bolezni. To, o čemer govori novica iz Velike Britanije pa je nekaj drugega. Gen je res bil okvarjen in res se bi bolezen lahko razvila, mogoče čez 25, mogoče čez 40 let. Ali je tokrat bilo v redu, da so izbrali zarodek, pri katerem gen ni bil okvarjen? In ali bi lahko okvarjeni gen popravili 'na zalogo'? Ali je res, da deklica ne bo nikoli zbolela za rakom? Vsaj na zadnje vprašanje je odgovor jasen: ne, ni res. Na prvi dve vprašanji pa ni enoznačnega odgovora. Nekateri boste menili, da ni s tem nič narobe - zmanjšali so verjetnost, da bi dekle zbolela za rakom in to je v redu. Ampak ali niso morda ogrozili zarodka, ko so izvedli preiskavo in identificirali zarodek z neokvarjeno kopijo gena? Morda je v konkretnem primeru, ker je šlo za oploditev v epruveti, kjer običajno pripravijo več zarodkov, kot jih kasneje vstavijo v maternico, to postransko vprašanje, pri morebitnih kasnejših primerih, čez pet, deset, dvajset let, ko bo šlo za popravljanje genov, pa to morda ne bo nepomembno.
Ali razen slovenskih novinarskih virov lahko najdemo kakšen bolj verodostojen vir na spletu, da bi lažje ugotovili, kakšen postopek so izvedli pri zarodku? Ker so poseg (ali pa bi morali reči poskus) izvedli v Veliki Britaniji, poglejmo ugledne vire iz te države. Times je na široko poročal o novici in postopek in morebitne dvome o konkretnem primeru dobro razložil v včerajšnjem prispevku na spletu. Od enajstih zarodkov, ki so jih ustvarili v epruveti, so gensko okvaro odkrili pri šestih, dva izmed zarodkov brez okvare gena BRCA1 pa so vstavili v maternico: eden se je razvil normalno in rodila se je zdrava deklica. Genetsko preiskavo so opravili na eni sami celici zarodka, ko je bil ta star tri dni (in je imel torej 8-16 celic). Preiskava stane okrog 3000 EUR.
Napačne interpretacije pa najdemo tudi v britanskih virih - na primer Guardian piše, da 'deklica ne nosi gena BRCA1'.
Zanimivo je, da starša nista imela težav, ki bi sicer nakazovale, da je potrebna oploditev v epruveti. Za to sta se odločila namensko, ker sta vedela, da v očetovi družini ženske zbolevajo za rakom dojke, ki je posledica okvare gena BRCA1. Če bi se odločila za naravno zanositev, bi bila verjetnost, da bi otrok dobil okvarjeno kopijo gena, 50-odstotna, saj mati ni imela okvarjenega gena, oče pa. Dekleta, ki imajo okvaro v tem genu, v teku svojega življenja zbolijo za rakom dojke v 80 % primerov in v 60 % za rakom jajčnikov. Temu sta se na vsak način želela izogniti, zato sta se odločila za oploditev v epruveti, kjer je odvzem posameznih celic zgodnjih zarodkov enostaven in ga tako ali tako izvajajo, da preverijo morebitno prisotnost genskih okvar, ki bi privedle do nekaterih neozdravljivih bolezni, kakšni sta Huntingtonova bolezen in cistična fibroza. Tovrstno testiranje imenujemo predimplantacijska genetska diagnostika.
Ko bo mogoče z veliko (večjo) zanesljivostjo povezati nek genotip z verjetnostjo za razvoj nekaterih bolezni, pa se bo pojavilo vprašanje, ali je prav, da se pari odločijo za oploditev v epruveti in izbor takih zarodkov, ki bodo imeli čim manjšo nagnjenost za razvoj nekaterih bolezni in nizko verjetnost za razvoj drugih. To seveda ne bo garancija za zdravo življenje, bo pa neke vrste dobra popotnica. Tako bodo za dobrobit otroka morda lahko naredili nekaj, še preden se bo rodil. Plesne vaje, tečaji tujih jezikov in ure klavirja pa seveda pridejo na vrsto kasneje.
Deklica, izbrana za rojstvo izmed petih 'zdravih' zarodkov, bo morda čez 50, 70 ali 90 let zbolela za rakom, morda celo za rakom dojke, saj je večina primerov tega raka neodvisnih od mutacij v genih BRCA1 in BRCA2. Tokrat je šlo morda malo za kazanje mišic zdravnikov, predvsem pa za občutek staršev, da sta naredila, kar je bilo v njunih močeh, da se otrok ne bo soočil s tem, kar so preživljale tri generacije žensk v očetovi družini. Pa čeprav se bo morda na koncu zgodilo prav to.
Seveda že slišim besne odgovore, da je narava že vedela, zakaj je naredila kakšen gen, ampak bodimo mogoče za hip malo bolj resni in razmislimo, ali je s popravljanjem genov res kaj narobe. Tu je treba najprej ločiti gensko zdravljenje, pri katerem uvedemo delujoč gen v organizem, pri katerem je genska okvara privedla do razvoja bolezni. To, o čemer govori novica iz Velike Britanije pa je nekaj drugega. Gen je res bil okvarjen in res se bi bolezen lahko razvila, mogoče čez 25, mogoče čez 40 let. Ali je tokrat bilo v redu, da so izbrali zarodek, pri katerem gen ni bil okvarjen? In ali bi lahko okvarjeni gen popravili 'na zalogo'? Ali je res, da deklica ne bo nikoli zbolela za rakom? Vsaj na zadnje vprašanje je odgovor jasen: ne, ni res. Na prvi dve vprašanji pa ni enoznačnega odgovora. Nekateri boste menili, da ni s tem nič narobe - zmanjšali so verjetnost, da bi dekle zbolela za rakom in to je v redu. Ampak ali niso morda ogrozili zarodka, ko so izvedli preiskavo in identificirali zarodek z neokvarjeno kopijo gena? Morda je v konkretnem primeru, ker je šlo za oploditev v epruveti, kjer običajno pripravijo več zarodkov, kot jih kasneje vstavijo v maternico, to postransko vprašanje, pri morebitnih kasnejših primerih, čez pet, deset, dvajset let, ko bo šlo za popravljanje genov, pa to morda ne bo nepomembno.
Ali razen slovenskih novinarskih virov lahko najdemo kakšen bolj verodostojen vir na spletu, da bi lažje ugotovili, kakšen postopek so izvedli pri zarodku? Ker so poseg (ali pa bi morali reči poskus) izvedli v Veliki Britaniji, poglejmo ugledne vire iz te države. Times je na široko poročal o novici in postopek in morebitne dvome o konkretnem primeru dobro razložil v včerajšnjem prispevku na spletu. Od enajstih zarodkov, ki so jih ustvarili v epruveti, so gensko okvaro odkrili pri šestih, dva izmed zarodkov brez okvare gena BRCA1 pa so vstavili v maternico: eden se je razvil normalno in rodila se je zdrava deklica. Genetsko preiskavo so opravili na eni sami celici zarodka, ko je bil ta star tri dni (in je imel torej 8-16 celic). Preiskava stane okrog 3000 EUR.
Napačne interpretacije pa najdemo tudi v britanskih virih - na primer Guardian piše, da 'deklica ne nosi gena BRCA1'.
Zanimivo je, da starša nista imela težav, ki bi sicer nakazovale, da je potrebna oploditev v epruveti. Za to sta se odločila namensko, ker sta vedela, da v očetovi družini ženske zbolevajo za rakom dojke, ki je posledica okvare gena BRCA1. Če bi se odločila za naravno zanositev, bi bila verjetnost, da bi otrok dobil okvarjeno kopijo gena, 50-odstotna, saj mati ni imela okvarjenega gena, oče pa. Dekleta, ki imajo okvaro v tem genu, v teku svojega življenja zbolijo za rakom dojke v 80 % primerov in v 60 % za rakom jajčnikov. Temu sta se na vsak način želela izogniti, zato sta se odločila za oploditev v epruveti, kjer je odvzem posameznih celic zgodnjih zarodkov enostaven in ga tako ali tako izvajajo, da preverijo morebitno prisotnost genskih okvar, ki bi privedle do nekaterih neozdravljivih bolezni, kakšni sta Huntingtonova bolezen in cistična fibroza. Tovrstno testiranje imenujemo predimplantacijska genetska diagnostika.
Ko bo mogoče z veliko (večjo) zanesljivostjo povezati nek genotip z verjetnostjo za razvoj nekaterih bolezni, pa se bo pojavilo vprašanje, ali je prav, da se pari odločijo za oploditev v epruveti in izbor takih zarodkov, ki bodo imeli čim manjšo nagnjenost za razvoj nekaterih bolezni in nizko verjetnost za razvoj drugih. To seveda ne bo garancija za zdravo življenje, bo pa neke vrste dobra popotnica. Tako bodo za dobrobit otroka morda lahko naredili nekaj, še preden se bo rodil. Plesne vaje, tečaji tujih jezikov in ure klavirja pa seveda pridejo na vrsto kasneje.
Deklica, izbrana za rojstvo izmed petih 'zdravih' zarodkov, bo morda čez 50, 70 ali 90 let zbolela za rakom, morda celo za rakom dojke, saj je večina primerov tega raka neodvisnih od mutacij v genih BRCA1 in BRCA2. Tokrat je šlo morda malo za kazanje mišic zdravnikov, predvsem pa za občutek staršev, da sta naredila, kar je bilo v njunih močeh, da se otrok ne bo soočil s tem, kar so preživljale tri generacije žensk v očetovi družini. Pa čeprav se bo morda na koncu zgodilo prav to.
8. jan. 2009
Kemija v šoli in družbi
Ni čisto novica, a vseeno: ta teden sem dobil od urednika revije Kemija v šoli in družbi decembrsko številko, v kateri so objavili tudi moj prispevek o (zdaj že) lanskih Nobelovih nagrajencih za kemijo. Pisanje mi je bilo kar v veselje in mogoče bo še kdaj kakšna priložnost, da napišem za učitelje kemije kaj s področja molekularne biologije ali biološke kemije.
Pravzaprav je skoraj presenetljivo, da taka revija sploh (še) obstaja in je gotovo brez donatorskih sredstev ne bi bilo (več). Izidejo štiri številke na leto, kar pomeni okrog 150 strani poljudno napisanih strokovnih prispevkov, primernih za raven srednje šole. Žal bi bila revija oblikovno lahko lepša, s tem pa tudi bolj prijazna za branje. Na oglase na vsakem koraku pa smo tako ali tako že navajeni.
Pravzaprav je skoraj presenetljivo, da taka revija sploh (še) obstaja in je gotovo brez donatorskih sredstev ne bi bilo (več). Izidejo štiri številke na leto, kar pomeni okrog 150 strani poljudno napisanih strokovnih prispevkov, primernih za raven srednje šole. Žal bi bila revija oblikovno lahko lepša, s tem pa tudi bolj prijazna za branje. Na oglase na vsakem koraku pa smo tako ali tako že navajeni.
In še ena selitev
Se mogoče še kdo spomni, da sem se julija lani malo pritoževal, ker sem se moral iz pol sobe seliti v tretjino sobe? Priznam, da res nisem bil prav zadovoljen. In če sem to svoje nezadovoljstvo javno objavil, moram tudi tokrat objaviti, da ni minilo niti pol leta in sem se še enkrat preselil - in tokrat na boljše! S prodekanico sva dobila svojo sobo (ne vsak svoje, oba skupaj eno), sveže pobeljeno in s policami skoraj do stropa, tako da bom lahko vse tisto, od česar se poleti kljub dokaj radikalnemu čiščenju nisem mogel posloviti, ponovno zložil 'na doseg roke'. Novo fakulteto pa si še vedno ogledujemo le na novoletnih sprejemih kot računalniško animacijo...
Naročite se na:
Objave (Atom)