Hibridni zarodki: nujno ali neokusno?

Skoraj vsak večer si na portalu RTV Slovenije preberem, kaj je novega v svetu znanosti. Priznam, da to v glavnem počnem zato, da bi videl, kako predstavniki medijev gledajo na teme, ki sodijo na področje molekularne biologije. Neredko me tudi razvedrijo s svojimi malo posebnimi interpretacijami, kar potem s kolegi radi pokažemo tudi študentom kot primer, kaj se zgodi, če nekdo ne razume tistega, o čemer piše. Tokrat kakšnih večjih napak ni bilo, novica pa je bila vseeno zanimiva.

Včeraj so namreč objavili (verjetno so novico povezeli po agenciji Reuters), da Britanska vlada nasprotuje eksperimentom križanja človeških in živalskih celic. Novica ima naslov Človeško-živalski zarodek prepovedan?, v njem pa piše, da 'naj bi bilo 99 odstotkov križanega zarodka človeškega izvora, le odstotek bi bil živalski'. Šele iz napisa pod sliko lahko razberemo, da naj bi v poskusu združili človeško jedro z živalskim jajčecem. Verjetno si predstavljate, da tak poskus ne bi bil uspešen: jajčna celica bi imela en komplet kromosomov, človeško jedro pa praviloma dvojni komplet kromosomov (če celica, iz katere bi odvzeli jedro, ne bi bila spolna celica). Kdor morda ve, kako so klonirali ovco Dolly, si je verjetno poskus predstavljal bolj smiselno: jajčni celici bi morali prej odvzeti jedro, potem pa vanj vstaviti jedro iz druge celice (ne spolne, pač pa somatske). Taki poskusi so doslej že bili uspešni, vendar so skoraj vedno uporabili jajčno celico iz organizma iste vrste, kot je bil vir jedra, ki so ga v izpraznjeno jajčno celico vstavili. Izjema je bil primer kloniranja afriške divje mačke, pri kateri so vzeli jajčno celico domače mačke, ali pa kloniranje muflona, kjer so uporabili jajčece ovce. Tokrat naj bi šlo za podoben poksus, le da bi bila jajčna celica živalska, jedro, ki bi ga vanjo vstavili, pa človeško. Edina DNA, ki bi ostala iz živalske celice, bi bila mitohondrijska, ki pa zapisuje za vsega 13 proteinov (jedrna DNA pa za okoli 25.000). Dolžina mitohodrijske DNA je manj kot 17.000 nukleotidov, jedrne DNA pa blizu 2.800.000.000 nukleotidov (razmerje dolžin je torej 1:165.000), res pa je, da je mitohodrijev v celici več sto in zato po masi prinesejo več DNA (ne pa več informacij) kot se zdi na prvi pogled.

Čeprav bi si morda iz naslova kdo mislil, da želijo znanstveniki vzgojiti križance med ljudmi in živalmi, je bil cilj raziskav, ki so jih predlagali angleški celični biologi, pripraviti zgodnje zarodke s približno 100 celicami, da bi iz njih vzgojili izvorne celice za nadaljnje raziskave. Priprava človeških embrionalnih izvornih celic je za nekatere sporna iz etičnih razlogov. Če hočemo priti do takih celic, je treba vzgojiti zarodek, star približno 6 dni (to je mogoče izvesti v laboratorijskih pogojih po oploditvi in vitro), potem pa iz takega približno 100-celičnega zarodka pobrati okrog 20 celic, ki se v tej razvojni fazi začenjajo nabirati v notranjosti kroglaste mnogocelične strukture, imenovane blastocista. Premer zarodka v tej stopnji razvoja je približno 0,15 mm. Ker je res, da se lahko iz blastociste v materinih rodilih razvije človek, z odvzemom notranje celice mase pa blastocisto uničimo, nekateri verjamejo, da bi v takem primeru šlo za neke vrste umor, kar je etično nedopustno.

Zato raziskovalci intenzivno iščejo nove načine, kako drugače priti do embrionalnih izvornih celic. Tak primer so poskusi kloniranja človeka v terapevtske namene, da bi do blastociste prišli s fuzijo jajčne celice (z odvzetim jedrom) in somatske (na primer kožne) celice. Tudi v tem primeru bi se razvila blastocista in etični dvomi so lahko le malo manjši (ni bilo klasične stopnje 'spočetja', ki je za nekatere trenutek, ko se začne življenje). Tovrstni postopki so zelo neučinkoviti in doslej še ni opisanega primera, da bi uspeli iz na ta način pripravljenih blastocist priti do celičnih linij izvornih celic (članka korejske skupine, ki sta izšla leta 2004 in 2005, so kasneje preklicali).

Angleški raziskovalci so tokrat (morda nekoliko naivno) pričakovali, da bodo etični zadržki manjši, če bi blastocisto dobili s spojitvijo živalske - kravje ali kunčje - jajčne celice (brez lastnega jedra) s človeško celico. Ali bi lahko rekli, da bi iz take združitve nastal človek? In če to ne bi mogel biti človek, ali lahko govorimo o umoru? Verjetno ne. Vendar pa je etični zadržek zdaj drugače osnovan. S spojitvijo živalske in človeške celice bi nastala himerna celica, ki si jo očitno človek začenja predstavljati kot polčloveka, morda kot kentavra ali sfingo, ...to pa ni dopustno. Nič ne pomaga, če naj bi razvoj 'himere' prekinili v 100-celičnem stadiju. Gre torej bolj za vprašanje okusa kot za vprašanje razumevanja in znanosti. Tako je v poročilu agencije Reuters tudi menil angleški politik.

Kaj je nauk te zgodbe? Gotovo je eden od naukov, da znanstveniki ne morejo početi česarkoli, po drugi strani pa tudi, da je začetek 21. stoletja za mnoga področja nove biologije še globoki srednji vek, v katerem se srečujemo z polmisticizmi, nerealnimi predstavami o svetu in življenju in da vse to lahko vpliva celo na odločanja državnikov in vlad in kroji izide volitev. Edina pot k preseganju je boj proti neznanju s trdnimi argumenti.

___

P.S. (13.1.07): Nature je 11.1. poročal, da so odločanje o soglasju k spornim poskusom preložili za eno leto.