7. jan. 2007

Novoletno darilo: fluorescenčno-zeleni prašič

Kitajci začnejo novo leto - leto prašiča - 18. februarja letos. Čeprav poskus, ki so ga izvedli kitajski raziskovalci, ni bil v resnici neposredno povezan z letom prašiča, pa novico agencija Reuters prikazuje v tem kontekstu.

Kot je rekel Miha v komentarju na prejšnje sporočilo na tem blogu, odločitve ljudi pogosto nimajo racionalne osnove. Pravi, da to ni nujno slabo. O tem bi se dalo razpravljati, prav gotovo pa je svet, ki ni narejen samo po racionalnih merilih, bolj zanimiv. Zakaj so torej raziskovalci Severovzhodne kmetijske univerze v Harbinu vzgojili zeleno fluorescirajoče prašiče?

Kot pač raziskovalci pogosto počnejo, so poskus postavili v okvir raziskav, ki zvenijo uporabno, tokrat raziskav izvornih celic. Agencijska novica je sicer pri razlagi poskusa kontradiktorna, saj najprej piše, da so prašiče vzgojili tako, da so fluoresicrajoči protein injicirali v zarodke (v tem primeru bi se verjetno protein razgradil, še preden bi se prašiči skotili). Tak poskus res ne bi bil nikakršen dosežek, s katerim bi se na široko hvalili. V nadaljevanju pa piše, da naj bi 'genetski material iz meduze injicirali v maternico (breje) svinje, ki je povrgla tri prašičke po 114 dneh'. Verjetno si predstavljate, da tako najbrž ne bi dobili zelenih prašičev, saj gen za zeleni fluorescirajoči protein iz meduze (to je pogosto uporabljan označevalec v molekularni in celični biologiji) ne bi mogel kar tako iz maternice preskočiti na zarodke. Verjetna razlaga je, da so zapis (gen) za zeleni fluorescirajoči protein (GFP) v ustreznem vektorju injicirali v zgodnje zarodke, ko so se ti že razvijali v maternici. Zato je tudi izražanje GFP-ja bilo tkivno-specifično: prašiči niso bili v celoti zeleni, pač pa so po obsevanju z UV-žarki zeleno svetili samo usta, jezik in parklji. To pa pomeni, da se je gen izrazil samo v nekaterih celicah, verjetno zato, ker so gensko spremenili samo del celic v večceličnem zarodku.

Sicer pa opisani poskus ni prvi, v katerem so pripravili zeleno fluorescirajoče prašiče. Januarja lani so podoben poskus opravili raziskovalci s Tajvana. Je šlo torej samo za prestiž in dokazovanje, da kar znajo Kitajci s Tajvana, lahko, če hočejo, naredijo tudi Kitajci s celine? Tudi Tajvanci so poskus opravičevali z razumevanjem delovanja izvornih celic. Kot smo omenili že včeraj, so v notranjosti blastocist izvorne celice, ki se lahko razvijejo v različne tipe odraslih celic. Vprašanje pa je, ali je bil poskus enih in drugih Kitajcev res tako kontroliran, da so lahko načrtno vstavili gen v točno določene blastocistne celice.

Če bi želeli dobiti povsem zeleno fluorescirajočo žival, bi bil postopek tak, da bi gen za GFP vstavili v izolirane embrionalne izvorne celice, ki bi jih gojili v kulturi. Ko bi preverili, da se je gen res vključil na željena mesta v genomu, bi takšne gensko spremenjene celice vstavili v zarodke v fazi blastociste, kjer bi se celice pomešale med ostale, ki niso gensko spremenjene. Zato bi imeli prašiči nekatera tkiva fluorescirajoča, druga pa ne. Prašiče iz prve generacije bi nato križali med seboj. Obstajala bi namreč možnost, da bi se gen za GFP vključil tudi v celice, ki proizvajajo spolne celice in po uspešnem križanju bi lahko prišlo do razvoja živali, ki bi imela gen vključen v vse celice.

Fluorescirajoče transgenske živali niso novost, še vedno pa jih lahko prištevamo na področje novih biologij. Pripravili so že fluorescirajoče bakterije, žuželke, miši, podgane, zajca... Prav pri zajcu je zgodba zanimiva, saj so ga pripravili leta 2000 v Franciji kot del umetniškega projekta, katerega avtor je bil Eduardo Kac, sodobni umetnik brazilskega rodu, ki že vrsto let ustvarja v Chicagu. Zajca z imenom Alba je Kac prvič predstavil na razstavi v Avignonu - ne kot znanstveno stvaritev, pač pa kot umetnino, saj nima uporabne, pač pa estetsko vrednost, ki ni samo inerten objekt, pač pa s svojo prisotnostjo v nas sproža odzive. Ali lahko govorimo o smislu umetnosti? Ali lahko umetnosti preprečimo, da ustvarja z novimi (tudi biotehnološkimi) pristopi? In ali lahko pomanjkanje smisla očitamo kitajskim (in mnogim drugim) raziskovalcem?

Ni komentarjev: