pred dobrim letom, ko sem na poti do parkirišča, kjer sem imel avto, srečal bivšega sodelavca in tudi sicer kolega, profesorja Jeralo, ki mi je omenil meduniverzitetno tekmovanje študentskih ekip s področja sintezne biologije, o katerem je bral v reviji Nature (žal dostopno samo za naročnike). Da ga ima, da bi sestavili ekipo ljubljanske univerze in da bi se prijavili. Konkurenca je huda, prijavljajo se same znane univerze, končno srečanje ekip pa je na inštitutu MIT v Bostonu. In če bi sodeloval kot somentor ekipe.
Zdaj bi najraje celo zgodbo povedal od začetka do konca - in mogoče bo kdaj še čas, da to naredim, za zdaj pa naj spustim prve tri mesece, ko sva izbirala člane ekipe, naslednje tri, ko smo študirali članke in pripravljali zasnovo projekta in še tistih najbolj intenzivnih pet mesecev, ko je kazalo, da je z vsakim dnem samo še več dela, še več eksperimentov, še več pogojev, ki jih je treba preizkusiti in potem zadnji teden, ko so še tekli poskusi, hkrati pa smo pripravljali poster, zloženko s povzetkom rezultatov, predstavitev projekta na spletu in predavanje, s katerim bi se čim bolje predstavili v Bostonu. Potem smo bili tam, v koncertni dvorani Kresge Auditorium in razglasili so dobitnike velike nagrade za najboljšo raziskovalno nalogo - nas. Čisto na desni sem jaz in sem čisto majhen na tem lesenem odru v tej veliki dvorani in si mislim - ali je to sploh mogoče? in takoj za tem: saj sem imel ves čas dober občutek. Ampak 'ves čas' je res pretirano. Večino časa nisem imel dobrega občutka, ampak tudi takrat je bil nekje notri en tak droben droben dober občutek, da delamo nekaj zanimivega, kar ni samo sebi namen in bo mogoče še kdo opazil, da smo in da delamo.
Začelo se je torej 5. novembra lani, ko smo zmagali in zdaj ni bilo več vseeno, kaj smo počeli in kam peljejo poti od tu naprej. Ena pot je pripeljala na to stran, ki jo bereš zdaj. In smo torej tu, kjer se pravzaprav v resnici vse to začne. Vidiš - začetka ni in konca ni, mi pa smo tu vmes.
Ni komentarjev:
Objavite komentar