Kratka novica na portalu RTV Slovenije, ki pove bolj nič kot vse, me je vzpodbudila, da sem poiskal več podatkov o ozadju raziskave. Za nepoznavalca je verjetno še najbolj zanimiv opis, kako so snovi preizkušali na celicah, ki so se svetlikale, če je bil virus dejaven, če pa se niso svetlikale, je to kazalo, da je snov aktivna... Novico so povzeli po prispevku v Guardianu, torej iz tretje roke. Malo več so napisali na spletnih straneh BBC-ja, za molekularnega biologa pa je bilo tudi to precej premalo. Že to, da so omenili, da so raziskovalci preizkusili protivirusno delovanje več kot milijona krvnih proteinov, se je bralo sumljivo. Ali ni v genomu zapisanih vsega skupaj kakšnih 25.000 proteinov?
Novica se nanaša na članek, ki je izšel v današnji številki revije Cell in ima naslov "Odkritje in optimizacija naravnega inhibitorja vstopa HIV-1, usmerjenega proti fuzijskemu peptidu p41". Nemški raziskovalci so pripravili peptidno knjižnico krvnih proteinov. Peptide so dobili pri dializi prvi pacientov z odpovedjo ledvic. Izmed vseh peptidov, ki so jih na začetku analizirali v frakcijah po 300 različnimi, so identificirali tisti peptid, ki je imel najmočnejši učinek proti virusu HIV-1. Šlo je za 20 aminokislinskih ostankov dolg fragment s karboksilnega konca alfa1-antitripsina, inhibitorja serinskih proteinaz. Peptid so poimenovali VIRIP (virus-inhibitorni peptid). Natančne raziskave so pokazale, da deluje tudi proti nekaterim sevom virusa, ki so razvili odpornost proti trenutno uporabljanim zdravilom proti AIDS-u. Ugotovili so, da peptid deluje v stopnji vstopanja virusa v celico, ki jo napade, in da je usmerjen proti proteinu gp41. Današnja zdravila niso usmerjena proti temu proteinu, zato avtorji menijo, da bi lahko peptid služil kot osnova za razvoj nove skupine zdravil. Trenutno uporabljajo okrog 20 različnih zdravil, ki delujejo na enega od 4 osnovnih načinov. S spreminjanjem aminokislinske sestave peptida so lahko učinkovitost glede na naravni peptid izboljšali za dva reda velikosti. Tudi v velikih koncentracijah peptid ni kazal toksičnih učinkov in je bil v plazmi precej obstojen.
Ker od doma nimam dostopa do originalnega članka, sem več informacij povzel po opisu raziskave v ScienceDaily.
Glede na veliko zmožnost virusa, da mutira, je verjetno, da bi tudi ob uporabi novega zdravila prišlo do razvoja odpornosti. Učinkovine, usmerjene proti gp41, razvijajo že dolgo (npr. novica iz leta 1999), pa vendar nobenega zdravila, ki bi deloval samo proti gp41, danes še ne uporabljajo za zdravljenje. Danes se zdi, da je edini pravi način zdravljenje uporaba več različnih zdravil, ki delujejo v različnih fazah okužbe z virusom, tako da bi moral virus hkrati mutirati na več mestih hkrati, kar pa je bistveno manj verjetno. Morda pa obstaja še kakšen način, kako se lotiti okužbe z virusom HIV...
Ni komentarjev:
Objavite komentar