Kljub temu, da v biologiji vsak dan odkrijejo kaj novega, imamo občutek, da so nekateri biološki procesi vendarle tako dobro raziskani, da mislimo, da jih v celoti razumemo. Gotovo je eden takih procesov prenos živčnih impulzov. Pojem sinapse, preko katere prihaja do prenosa signala med živčnimi celicami, so vpeljali že leta 1897. Seveda je trajalo več desetletij, preden so raziskali natančen način sproščanja nevrotransmiterjev (živčnih prenašalcev) in prenos signala preko sinaptične reže, 11. februarja pa sta kot predhodni objavi na spletnih straneh revije Nature Neuroscience izšla dva članka (1, 2), v katerih avtorji poročajo, da se nevrotransmiterji ne izločajo samo na koncih aksonov živčnih celic, kjer so v stiku z dendriti sosednje živčne celice, pač pa s stranskimi stiki tudi z drugimi vrstami celic.
Odkritje je tako presenetljivo, da zahteva nadaljnje raziskave, s katerimi bi ugotovili, ali gre za poseben primer (objavljene rezultate so dobili s preučevanjem povezovalnega člena med možganskima poloblama) ali splošno lastnost nevronov. Sproščanje nevrotransmiterja so zasledili pri miših in podganah v področju možganske beline imenovanem corpus callosum, ki vsebuje snope aksonov (pri človeku več kot 200 milijonov) in celice glije, a nobenih klasičnih sinaps; te so vse locirane v področju možganske sivine. Aksoni so obdani z mielinom, ki je pravzaprav ovojnica oligodendrocitov. Aksoni torej kolateralno sproščajo glutamat, ki kot prenašalec deluje na posebno skupino receptorjev v membrani celic glije in verjetno sproža zorenje prekurzorskih celic v oligodendrocite.
Povzetek obeh raziskovalnih člankov je razložen v spremnem članku v marčevski izdaji Nature Neuroscience.
Da, biologija živčnega sistema je zapletena in še zdaleč ne raziskana.
Ni komentarjev:
Objavite komentar