Revija Nature je danes na svoji spletni strani predstavila komentar ob 10-letnici objave o kloniranju ovce Dolly. Čeprav se je Dolly skotila že 5. julija 1996, je članek o kloniranju ovce izšel šele 27. februarja 1997. Novico so 22. februarja objavili britanski mediji (BBC) in v dneh, ki so sledili, je bila to ena od vodilnih tem po vsem svetu (prim. CNN 24.2.).
Verjetno je ovca Dolly najbolj znana žival, kar jih je kdaj živelo, saj je bila prva višja žival, ki so jo klonirali z metodo jedrnega prenosa (prenos jedra somatske celice v izpraznjeno neoplojeno jajčno celico), pri čemer je jedro izhajalo iz diferencirane celice odrasle živali. Eno leto prej so namreč že objavili članek o uporabi iste metode, a so takrat uporabili embrionalne celice, ki so jih predhodno gojili v kulturi. V članku iz leta 1997 sicer poročajo o skotitvi petih jagnjet, a vsi govorijo samo o Dolly. Razlog je v tem, da so zanjo odvzeli epitelijsko celico ovčjega vimena, jo v kulturi z zmanjševanjem bogatosti gojišča 'umirili' in nato pod vplivom sunka električnega toka zlili z enukleirano jajčno celico ovce druge pasme. Za ostala štiri jagnjeta niso uporabili jeder diferenciranih celic, pač pa celice embrija oziroma zarodka.
V letu 1998 je Dolly skotila dva zdrava mladiča, leta 1999 pa so analize njene DNA pokazale, da so telomeri skrajšani na podoben način kot pri sicer precej starejših ovcah. V letu 2002 so ji diagnosticirali artritis, ki ga sicer ni bilo mogoče povezati z načinom, kako so jo ustvarili, leta 2003 pa je zbolela za pljučnim adenokarcinomom, zato so jo 14. februarja 2003 uspavali.
Vsi (čeprav uspešni) poskusi kloniranja višjih organizmov v naslednjih letih so vedno znova sprožali pomisleke glede etičnosti in ugibanja, ali bo v bližnji prihodnosti mogoče klonirati tudi človeka. Po desetih letih je očitno, da postopka kloniranja višjih živali znanstveniki ne obvladajo v taki meri, da bi lahko nadzorovali vse stopnje embrionalnega razvoja vse do skotitve oziroma poroda. Glede na to, da je splošno sprejeto mnenje, da naj človeka ne bi reproduktivno klonirali, so torej smiselne predvsem razprave o tem, ali je etično sprejemljivo ustvarjati 100-celične zarodke in njihove celice uporabiti za zdravljenje bolezni, za katere ne obstajajo učinkovita zdravila na (bio)kemični osnovi, torej predvsem za regenerativno zdravljenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar