Sklad Billa in Melinde Gates je namenil skoraj 14 milijonov USD za raziskave novega načina zdravljenja AIDS-a, ki bi bil cenovno dostopen tudi za revnejše države. Raziskave opravljajo na dveh ameriških univerzah: Univerzi Južne Kalifornije (UCS, kjer sodeluje Viterbijeva inženirska šola) in Kalifornijskem inštitutu za tehnologijo (Caltech). Gre za petletni projekt, ki temelji na genskem zdravljenju.
Gensko zdravljenje ima za seboj približno dvajsetletno burno zgodovino. Po prvih velikih uspehih v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, je v zadnjih nekaj letih prišlo do velikih dvomov ob nekaterih kliničnih preizkusih, ki so se končali z nepričakovanimi zapleti. Po drugi strani pa smo pred dvema letoma dobili tudi prvo gensko zdravilo za rutinsko uporabo (na Kitajskem, proti raku glave in vratu). Genska zdravila proti HIV razvijajo različne raziskovalne ekipe po svetu že dalj časa, a za zdaj še niso prišli do genskega zdravila, ki bi bilo dovolj učinkovito in hkrati varno.
Virus HIV v telesu imunski sistem le težko prepozna, ker ga obdaja ovoj iz ogljikovih hidratov. Doslej so že razvili nekatera protitelesa, ki se vežejo na virusne delce. Če bi zapise za taka protitelesa vstavili v limfocite B, bi bila v telesu koncentracija nevtralizirajočih protiteles večja in bi lahko prišlo do zaustavitve širjenja virusa. V okviru projekta, ki ga omenjam, so si zadali za cilj, da bi s pomočjo lentivirusov v hematopoezne celice, ki dozorijo v limfocite B, vstavili zapise za protitelesa.
V prvi stopnji so pristop preizkusili na miših in to neposredno na limfocitih B, za katere je značilno, da imajo na svoji površini protein CD20. Rezultate so objavili v reviji PNAS 1. avgusta lani. Zapis za lentivirusni protein Env (protein virusne ovojnice) so nadomestili z dvema manjšima. En protein je bilo protitelo proti CD20, ki je zagotavljalo specifičnost vezave (samo na limfocite B). Lentivirus bi se torej vezal na CD20, kar bi povzročilo endocitozo. V celici bi nastal endosom, ki pa bi se zaradi nizkega pH zlil z membrano in virus bi se sprostil v citosol. Zlitje celične in lentivirusne membrane endosoma je možno samo, če lentivirusna membrana vsebuje protein (FM, ki je bil pravzaprav mutirani Env), ki reagira na spremembo pH. Celoten proces prikazuje slika iz dodatnega gradiva k članku. Po sprostitivi lentivirusnega genoma v citoplazmo bo prišlo do obratnega prepisovanja genomske RNA v DNA, ta pa bo vstopila v jedro in se vključila v celični genom. Če v virusni genom vstavimo transgen (gen za nek nov funkcionalen protein), ga bomo s tem torej prenesli v genom celice, ki smo jo okužili z lentivirusom.
Za opisane raziskave so rabili dve leti, v drugi polovici trajanja projekta pa naj bi spremenili prekurzorske celice in pripravili sistem, ki bi bil direktno uporaben pri ljudeh. Računajo, da bi tak način zdravljenja bil bistveno cenejši od dosedanjih, kar je tudi končni cilj dela.
(Osnovno novico sem povzel po prispevku na EurekAlert.)
2 komentarja:
Lep pozdrav,
vsekakor je gensko zdravljenje idealna rešitev za več vrst bolezni, posebej pomanjkljivosti imunskega sistema. Za razliko od drugih potencialnih terapij na tem področju je specifično in omogoča ex vivo zdravljenje pacientovih lastnih hematopoietskih izvornih celic in nato njihovo vrnitev v telo. Ampak nekaj mi ni jasno. Glede na to, da so virusni delci za človeško telo zelo imunogeni in so že zdavnaj dokazali prisotnost protiteles proti delcem virusa HIV (če se ne motim prav na dokazovanju protiteles v krvi temelji test za ta virus), zakaj se trudijo vnesti gene za protitelesa, če pa so ta že prisotna? Prebral sem, da zaradi dejstva, da virus zelo hitro mutira in s tem spremeni antigenske determinante, ki jih protitelesa vežejo, tudi niso pretirano uporabna. Kvečjemu obratno, namreč - tista protitelesa, ki se vežejo na virusne delce še pomagajo pri njegovem razmnoževanju, saj ga predstavijo celicam imunskega sistema in zato omogočijo njihovo okužbo.
Vir: Abbas A. K. in Lichtman A. H. (2005). Cellular and molecular immunology. Philadelphia, PA, Saunders.
Miha, po mojem je odgovor v tem, da so učinkovita nevtralizirajoča protitelesa vendarle sorazmerno redka. Razvili pa so nekatera monoklonska protitelesa, ki so baje učinkovita proti širšemu spektru virusov HIV - obstaja torej možnost, da bi z njimi uspeli zaustaviti virus. Nekaj o tem je v reviji Science: http://www.sciencemag.org/cgi/content/summary/308/5730/1878 (tudi povezave na koncu, ki so iz leta 2006).
Objavite komentar